Kontejner je poenostavil prevoz

Danes se velika večina vsakdanjega blaga za široko potrošnjo z enega konca sveta prevaža v kontejnerjih – jeklenih zabojnikih standardiziranih mer, ki jih je mogoče razmeroma učinkovito pretovarjati med različnimi prevoznimi sredstvi.

Zgodba današnjih kontejnerjev se po nekaterih virih začne v poznem 18. stoletju v premogovih rudnikih severne Anglije. Leta 1766 je James Brindley zasnoval rečno ladjo, na katero so lahko naložili deset enakih lesenih zabojev. Premog so že v rudniku nalagali v takšne zaboje in ga po reki dostavljali v Manchester.

Kako poenostaviti železniški prevoz

Po veliki gospodarski depresiji 20. stoletja pa so se tako v Evropi kot v ZDA pojavila prizadevanja, da bi poenostavili železniški prevoz. Leta 1931 je Američan Benjamin Franklin Fitch zasnoval do takrat največji in najtežji kontejner – meril je 20 čevljev v dolžino in osem čevljev v širino, vanj pa so lahko naložili 22 ton tovora.

Ta mera – 6,1 x 2,44 metra v metrskem sistemu – je kasneje postala standard v kontejnerskem prevozu. Danes se ves promet meri v TEU (twenty-foot equivalent unit oziroma enoti, ki ustreza 20-čeveljskemu kontejnerju). V praksi pa so še bolj razširjeni kontejnerji, dolgi 40 čevljev oziroma 12,2 metra – »ovrednoteni« so kot 2TEU. Najpogostejša višina kontejnerja je 2,59 metra.

Leta 1933 so v Evropi ustanovili mednarodni biro za kontejnerje (BIC), ki je bil del mreže mednarodne trgovinske zbornice. BIC je vzpostavil prve standarde za ravnanje pri pretovarjanju kontejnerjev v mednarodni trgovini. V ZDA je kontejnerje intenzivno uporabljala predvsem vojska, še dolgo v 50. leta pa so eksperimentirali z njihovimi dimenzijami. Korak k praktični standardizaciji tako velikosti kot postopkov s kontejnerji so naredili leta 1958, ko so na star tanker v pristanišču v New Jerseyju s pomočjo žerjava naložili 58 prikolic tovornjakov – v namembnem pristanišču v Teksasu so jih pričakali prazni vlačilci.

Konvencija o varnosti

Standardne mere kontejnerjev so se nato oblikovale v ZDA, leta 1994 pa je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) določila tudi standarde za zasnovo kontejnerjev in materiale, iz katerih so izdelani, tako da sta zagotovljeni varnost in učinkovitost mednarodnega transporta.

V šestdesetih letih se je priljubljenost te oblike prevozov tako povečala, da je leta 1967 Mednarodna organizacija za pomorstvo (IMO) naročila študijo o varnosti kontejnerizacije v pomorskem prometu. Na njeni podlagi so pod pokroviteljstvom Združenih narodov leta 1972 sprejeli konvencijo o varnih kontejnerjih (CSC 1972). Ko je bila sprejeta, je imela mednarodna flota kontejnerskih ladij zmogljivost 145.000 TEU, do konca leta 2016 pa je njena velikost narasla na 38,5 milijona TEU.