Kontejner je poenostavil prevoz
Ključ do uspeha je bil tudi v zgodnji standardizaciji mer in postopkov.
Odpri galerijo
V prometu najpogosteje srečamo 40-čeveljske kontejnerje. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Danes se velika večina vsakdanjega blaga za široko potrošnjo z enega konca sveta prevaža v kontejnerjih – jeklenih zabojnikih standardiziranih mer, ki jih je mogoče razmeroma učinkovito pretovarjati med različnimi prevoznimi sredstvi.
Zgodba današnjih kontejnerjev se po nekaterih virih začne v poznem 18. stoletju v premogovih rudnikih severne Anglije. Leta 1766 je James Brindley zasnoval rečno ladjo, na katero so lahko naložili deset enakih lesenih zabojev. Premog so že v rudniku nalagali v takšne zaboje in ga po reki dostavljali v Manchester.
Po veliki gospodarski depresiji 20. stoletja pa so se tako v Evropi kot v ZDA pojavila prizadevanja, da bi poenostavili železniški prevoz. Leta 1931 je Američan Benjamin Franklin Fitch zasnoval do takrat največji in najtežji kontejner – meril je 20 čevljev v dolžino in osem čevljev v širino, vanj pa so lahko naložili 22 ton tovora.
Ta mera – 6,1 x 2,44 metra v metrskem sistemu – je kasneje postala standard v kontejnerskem prevozu. Danes se ves promet meri v TEU (twenty-foot equivalent unit oziroma enoti, ki ustreza 20-čeveljskemu kontejnerju). V praksi pa so še bolj razširjeni kontejnerji, dolgi 40 čevljev oziroma 12,2 metra – »ovrednoteni« so kot 2TEU. Najpogostejša višina kontejnerja je 2,59 metra.
Leta 1933 so v Evropi ustanovili mednarodni biro za kontejnerje (BIC), ki je bil del mreže mednarodne trgovinske zbornice. BIC je vzpostavil prve standarde za ravnanje pri pretovarjanju kontejnerjev v mednarodni trgovini. V ZDA je kontejnerje intenzivno uporabljala predvsem vojska, še dolgo v 50. leta pa so eksperimentirali z njihovimi dimenzijami. Korak k praktični standardizaciji tako velikosti kot postopkov s kontejnerji so naredili leta 1958, ko so na star tanker v pristanišču v New Jerseyju s pomočjo žerjava naložili 58 prikolic tovornjakov – v namembnem pristanišču v Teksasu so jih pričakali prazni vlačilci.
Standardne mere kontejnerjev so se nato oblikovale v ZDA, leta 1994 pa je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) določila tudi standarde za zasnovo kontejnerjev in materiale, iz katerih so izdelani, tako da sta zagotovljeni varnost in učinkovitost mednarodnega transporta.
V šestdesetih letih se je priljubljenost te oblike prevozov tako povečala, da je leta 1967 Mednarodna organizacija za pomorstvo (IMO) naročila študijo o varnosti kontejnerizacije v pomorskem prometu. Na njeni podlagi so pod pokroviteljstvom Združenih narodov leta 1972 sprejeli konvencijo o varnih kontejnerjih (CSC 1972). Ko je bila sprejeta, je imela mednarodna flota kontejnerskih ladij zmogljivost 145.000 TEU, do konca leta 2016 pa je njena velikost narasla na 38,5 milijona TEU.
Zgodba današnjih kontejnerjev se po nekaterih virih začne v poznem 18. stoletju v premogovih rudnikih severne Anglije. Leta 1766 je James Brindley zasnoval rečno ladjo, na katero so lahko naložili deset enakih lesenih zabojev. Premog so že v rudniku nalagali v takšne zaboje in ga po reki dostavljali v Manchester.
Kako poenostaviti železniški prevoz
Po veliki gospodarski depresiji 20. stoletja pa so se tako v Evropi kot v ZDA pojavila prizadevanja, da bi poenostavili železniški prevoz. Leta 1931 je Američan Benjamin Franklin Fitch zasnoval do takrat največji in najtežji kontejner – meril je 20 čevljev v dolžino in osem čevljev v širino, vanj pa so lahko naložili 22 ton tovora.
Ta mera – 6,1 x 2,44 metra v metrskem sistemu – je kasneje postala standard v kontejnerskem prevozu. Danes se ves promet meri v TEU (twenty-foot equivalent unit oziroma enoti, ki ustreza 20-čeveljskemu kontejnerju). V praksi pa so še bolj razširjeni kontejnerji, dolgi 40 čevljev oziroma 12,2 metra – »ovrednoteni« so kot 2TEU. Najpogostejša višina kontejnerja je 2,59 metra.
Leta 1933 so v Evropi ustanovili mednarodni biro za kontejnerje (BIC), ki je bil del mreže mednarodne trgovinske zbornice. BIC je vzpostavil prve standarde za ravnanje pri pretovarjanju kontejnerjev v mednarodni trgovini. V ZDA je kontejnerje intenzivno uporabljala predvsem vojska, še dolgo v 50. leta pa so eksperimentirali z njihovimi dimenzijami. Korak k praktični standardizaciji tako velikosti kot postopkov s kontejnerji so naredili leta 1958, ko so na star tanker v pristanišču v New Jerseyju s pomočjo žerjava naložili 58 prikolic tovornjakov – v namembnem pristanišču v Teksasu so jih pričakali prazni vlačilci.
Konvencija o varnosti
Standardne mere kontejnerjev so se nato oblikovale v ZDA, leta 1994 pa je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) določila tudi standarde za zasnovo kontejnerjev in materiale, iz katerih so izdelani, tako da sta zagotovljeni varnost in učinkovitost mednarodnega transporta.
V šestdesetih letih se je priljubljenost te oblike prevozov tako povečala, da je leta 1967 Mednarodna organizacija za pomorstvo (IMO) naročila študijo o varnosti kontejnerizacije v pomorskem prometu. Na njeni podlagi so pod pokroviteljstvom Združenih narodov leta 1972 sprejeli konvencijo o varnih kontejnerjih (CSC 1972). Ko je bila sprejeta, je imela mednarodna flota kontejnerskih ladij zmogljivost 145.000 TEU, do konca leta 2016 pa je njena velikost narasla na 38,5 milijona TEU.
