Ni vprašanje, ali se razogljičiti, ampak kako
»Ni vprašanje, ali se razogljičiti, ampak kako bomo to izvedli. Pri tem je pomemben družbeni konsenz, ki ga potrebujemo za vse prihajajoče spremembe in predloge rešitev,« je na posvetu o priložnostih in izzivih na poti do ogljične nevtralnosti v cementni industriji poudarila Tina Kobilšek z ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
»Na mednarodni ravni uresničujemo cilje pariškega sporazuma, v okviru EU smo sprejeli paket Pripravljeni na 55, na trgu je vse manj brezplačnih kuponov, spreminjajo se pravila o sežigalnicah, na nacionalni ravni sledimo dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050, pripravljamo podnebni zakon ter revidirani NEPN,« je na spremenjene razmere opozorila Tina Kobilšek.
Pri uresničevanju ciljev bo treba po njenem mnenju iskati rešitve tako pri podaljševanju življenjskega cikla izdelkov kot v krožnem gospodarstvu. »Potrebujemo čim bolj odprte diskusije, na katerih je mogoče izmenjati različne poglede ter tako najti skupne in najprimernejše rešitve,« je pozdravila posvet, ki sta ga organizirala Inštitut za strateške rešitve in Salonit Anhovo.
Tomaž Vuk, predsednik uprave Salonita, je poudaril kompleksnost cementne industrije v tem smislu, zato so soočenja različnih mnenj pomembna za doseganje vzdržnih ciljev. Razogljičenje te panoge je zelo pomembno. »V evropskih stavbah beton predstavlja več kot polovico vgrajenega materiala, pripisujejo pa mu, da k vplivu na okolje prispeva 19 odstotkov,« je povedal. Evropski zeleni dogovor industrijo cementa kot osnovnega gradnika betona opredeljuje kot ključno za evropsko gospodarstvo, izziv za industrijo pa predstavlja zmanjševanje emisij CO2 in končno doseganje ogljične nevtralnosti. Emisije je mogoče zmanjšati z ukrepi na vsaki od stopenj vrednostne verige – klinker, cement, beton, gradnja in (re)karbonizacija. Doseganje cilja, to je ničelne emisije do leta 2050, bo zahtevalo uporabo dosedanjih in novih tehnologij, ki vključujejo tudi uporabo odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, in odpadkov iz biomase za nadomestitev fosilnih goriv, navajajo v Salonitu, kar pa del splošne in strokovne javnosti problematizira.
Najprej preprečevati nastajanje odpadkov
Hanns Moshammer z dunajske medicinske fakultete je spomnil na strategijo EU na področju odpadkov: najprej se moramo izogibati njihovemu proizvajanju, ko nastanejo, pa jih je treba čim bolje reciklirati in ponovno uporabiti, šele v zadnjem koraku pa jih uporabljati za kurjenje, kot energijo. Ocenil je, da je cementna industrija rešitev za problem velikih količin odpadkov, pomembno pa je, da so ustrezno pripravljeni in da obstaja ustrezen monitoring. Pri sežiganju odpadkov ne nastaja samo CO2, ampak tudi aerosoli in plini. Niko Samec z ljubljanske strojne fakultete se je strinjal, da je pri tehnikah energijske izrabe odpadkov, tako pri sežigu, ki je namenjen ogrevanju, kot sosežigu, ki se uporablja kot gorivo za proizvodnjo cementa, ključno izpolnjevanje okoljevarstvenih standardov. »Cilj je iz odpadkov dobiti čim več energije s čim boljšim izkoristkom in čim manjšim vplivom na okolje,« je dejal, pri čemer je pomembno tudi, kakšne surovine se uporabljajo. »Ko ocenjujemo okoljski vpliv sosežiga, je pomembno spoštovati in dosegati mejne vrednosti in hkrati ugotavljati vpliv na kakovost zraka v okolici. Na podlagi tega je potem mogoče razpravljati o zaostrovanju ukrepov.«
Nihče nikomur ne zaupa
Lojzka Reščič iz Društva obolelih zaradi azbesta je dejala, da je na cementno industrijo treba gledati realno, da jo pač potrebujemo. Poudarila pa je, da je nujno treba slediti predpisom in uporabljati najboljše dostopne tehnologije in spremljati vpliv sosežiga – z omogočenim dostopom do podatkov – tudi na okoliško prebivalstvo in bolnike. Pozvala je tudi k večjemu vključevanju zdravstvene stroke in vzpostavitvi preventivnih ukrepov, raziskav. »Imamo dovolj znanja in virov, če se povežemo in delamo skupaj industrija, zdravstvo, društva, nevladne organizacije,« je prepričana. Razpravljavci so opozorili še na različne informacije, ki prihajajo v javnost o vplivih sosežiga, Boris Sučić z Instituta Jožef Stefan je poudaril pomembnost izmenjave informacij in dejal, da nas »najbolj tepe to, da nihče nikomur ne zaupa«.
Metoda Dodič Fikfak z Zdravniške zbornice Slovenije je povedala, da bodo zdravniki do konca zagovarjali izenačitev normativov za sežig in sosežig, kar je bilo po njenih besedah v pogovorih s tehnično stroko pojasnjeno kot mogoče. Poudarila je, da upoštevanje najstrožjih normativov in spremljanje koncentracij za vsako snov posebej ni enako kot ugotavljanje njihovega sovpliva. »Ne vemo, kaj neko onesnaževalo pomeni za zdravje ljudi v kombinaciji z azbestnim onesnaženjem, in doseganje predpisanih vrednosti še ne pomeni zdravja ljudi,« je opozorila. Poleg tega je od vzpostavitve sosežiganja preteklo še premalo časa, da bi lahko videli vplive na zdravje ljudi, rezultati bodo opazni čez 20 ali 30 let.
