Odprt boj za nadzor nad Svetovno banko
Odločitev o kandidatu za šefa svetovne razvojne banke bo v rokah družine Trump, presenetljivo odstopljenega predsednika Kima verjetno odnesle podnebne spremembe.
Odpri galerijo
Glavno besedo o nasledniku odstopljenega predsednika Svetovne banke Jim Yong Kima (drugi z leve) bo imela hči predsednika Trumpa Ivanka. FOTO REUTERS
Ljubljana – Po presenetljivem odstopu predsednika Svetovne banke Washingtonu Jim Yong Kima, ameriškega državljana korejskih korenin, in poročanju Financial Timesa, da naj bi njegov položaj prevzela kar starejša hči ameriškega predsednika, so iz Bele hiše sporočili, da bo Ivanka Trump zgolj svetovala pri izbiri primernega kandidata. Bo pa to brez dvoma nekdo, ki bo na liniji Trumpove ekonomske doktrine in politike.
Jim Yong Kim je prejšnji teden odstopil tri leta pred koncem mandata in napovedal odhod iz banke že čez dva tedna. Po novem naj bi se v zasebni družbi ukvarjal z infrastrukturnimi naložbami, je bila uradna obrazložitev, ki je sprožila več vprašanj kot odgovorov.
»Dosedanji predsednik je bil v drugem mandatu, do konca je imel še precej, zato je bila njegova odločitev, kot je slišati tudi od osebja Svetovne banke, precej nepričakovana. Še posebej, ker so mu priznavali, da je zelo uspešen menedžer.
Navsezadnje se je s Trumpovo administracijo dogovoril za lansko veliko finančno dokapitalizacijo Svetovne banke (v višini 13 milijard dolarjev, op. p.) Njegov odhod je res veliko presenečenje,« poudarja ekonomist Mojmir Mrak.
Če pravi vzrok Kimovega odstopa ostaja neznan, je na drugi strani kar nekaj špekulacij. Beli hiši zagotovo ni prav nič pogodu napoved Svetovne banke, da bo v prihodnjih petih letih namenila kar 200 milijard dolarjev za financiranje projektov, povezanih s posledicami podnebnih sprememb, ki jih sicer ameriški predsednik vztrajno zanika.
»Zagotovo gre za razhajanje glede koncepta, kaj naj Svetovna banka počne. Ameriškemu predsedniku ni najbolj všeč, da se banka ukvarja s podnebnimi spremembami. Bodo pa Američani zdaj brez dvoma skušali uveljaviti nenapisano pravico, da njihov kandidat postane predsednik Svetovne banke,« pravi Mrak.
Povojna brettonwoodska svetovna finančna ureditev je pač zgrajena na predpostavki, da Mednarodni denarni sklad (IMF) vodi nekdo iz Evrope, vodenje Svetovne banke pa je domena Američanov. To nenapisano pravilo zna biti zdaj na preizkušnji, saj bi v primeru, če bi ZDA predložile preveč skrajnega kandidata, ta lahko doživel nasprotovanje in blokado drugih pomembnih držav, članic banke.
In od kod, iz kakšnega okolja bi sicer lahko prišel prihodnji šef svetovne razvojne banke? Glavno besedo bodo imeli predsednikova hči Ivanka Trump, finančni minister Steven Mnuchin in šef osebja Bele hiše Mick Mulvaney. »Lahko, da bo to kdo iz ameriškega finančnega ministrstva. ZDA na to mesto običajno predlagajo visoke uradnike administracije, nekajkrat so to bili tudi ljudje iz Pentagona,« pravi Mrak.
Predsednik Bush je tako leta 2005 v Svetovno banko ustoličil nekdanjega namestnika obrambnega ministra Paula Wolfowitza – temu sta ostro nasprotovala ekonomista iz vrst Svetovne banke Joseph Stiglitz in Jeffrey Sachs – konec 60. let pa je, recimo, vodenje banke prevzel Robert McNamara, po odstopu z mesta obrambnega ministra.
»Američani na to mesto običajno predlagajo ljudi z zanimivo preteklostjo. Gre pa za inštitucijo, ki je poleg Evropske investicijske banke največja mednarodna razvojna banka. To je še en indikator, da se mednarodna ekonomska ureditev spreminja, poglejmo le, kaj se dogaja z Svetovno trgovinsko organizacijo. Gre za zmanjševanje pomena mednarodnih finančnih inštitucij, kar je po moje zelo slabo. To vodi v sistem, kjer bo svetovna ureditev v precej večji meri slonela na surovi moči in tega si majhne države, pa tudi EU, ne morejo želeti.«
Mrak sicer dvomi, da bo Unija nasprotovala predlogu iz Bele hiše, »saj bo šlo za nadaljevanje obstoječega mandata, ki ga je dobil Američan. Bodo pa stvari postale zanimive, če se bo pojavila kaka močna kandidatura koga iz razvijajočih se držav. Za imenovanje na mesto predsednika Svetovne banke potrebuješ večino, ki je brez Evrope in ZDA ne moreš dobiti.«
Jim Yong Kim je prejšnji teden odstopil tri leta pred koncem mandata in napovedal odhod iz banke že čez dva tedna. Po novem naj bi se v zasebni družbi ukvarjal z infrastrukturnimi naložbami, je bila uradna obrazložitev, ki je sprožila več vprašanj kot odgovorov.
»Dosedanji predsednik je bil v drugem mandatu, do konca je imel še precej, zato je bila njegova odločitev, kot je slišati tudi od osebja Svetovne banke, precej nepričakovana. Še posebej, ker so mu priznavali, da je zelo uspešen menedžer.
Navsezadnje se je s Trumpovo administracijo dogovoril za lansko veliko finančno dokapitalizacijo Svetovne banke (v višini 13 milijard dolarjev, op. p.) Njegov odhod je res veliko presenečenje,« poudarja ekonomist Mojmir Mrak.
Če pravi vzrok Kimovega odstopa ostaja neznan, je na drugi strani kar nekaj špekulacij. Beli hiši zagotovo ni prav nič pogodu napoved Svetovne banke, da bo v prihodnjih petih letih namenila kar 200 milijard dolarjev za financiranje projektov, povezanih s posledicami podnebnih sprememb, ki jih sicer ameriški predsednik vztrajno zanika.
»Zagotovo gre za razhajanje glede koncepta, kaj naj Svetovna banka počne. Ameriškemu predsedniku ni najbolj všeč, da se banka ukvarja s podnebnimi spremembami. Bodo pa Američani zdaj brez dvoma skušali uveljaviti nenapisano pravico, da njihov kandidat postane predsednik Svetovne banke,« pravi Mrak.
Povojna brettonwoodska svetovna finančna ureditev je pač zgrajena na predpostavki, da Mednarodni denarni sklad (IMF) vodi nekdo iz Evrope, vodenje Svetovne banke pa je domena Američanov. To nenapisano pravilo zna biti zdaj na preizkušnji, saj bi v primeru, če bi ZDA predložile preveč skrajnega kandidata, ta lahko doživel nasprotovanje in blokado drugih pomembnih držav, članic banke.
In od kod, iz kakšnega okolja bi sicer lahko prišel prihodnji šef svetovne razvojne banke? Glavno besedo bodo imeli predsednikova hči Ivanka Trump, finančni minister Steven Mnuchin in šef osebja Bele hiše Mick Mulvaney. »Lahko, da bo to kdo iz ameriškega finančnega ministrstva. ZDA na to mesto običajno predlagajo visoke uradnike administracije, nekajkrat so to bili tudi ljudje iz Pentagona,« pravi Mrak.
Predsednik Bush je tako leta 2005 v Svetovno banko ustoličil nekdanjega namestnika obrambnega ministra Paula Wolfowitza – temu sta ostro nasprotovala ekonomista iz vrst Svetovne banke Joseph Stiglitz in Jeffrey Sachs – konec 60. let pa je, recimo, vodenje banke prevzel Robert McNamara, po odstopu z mesta obrambnega ministra.
Erozija mednarodnih inštitucij
»Američani na to mesto običajno predlagajo ljudi z zanimivo preteklostjo. Gre pa za inštitucijo, ki je poleg Evropske investicijske banke največja mednarodna razvojna banka. To je še en indikator, da se mednarodna ekonomska ureditev spreminja, poglejmo le, kaj se dogaja z Svetovno trgovinsko organizacijo. Gre za zmanjševanje pomena mednarodnih finančnih inštitucij, kar je po moje zelo slabo. To vodi v sistem, kjer bo svetovna ureditev v precej večji meri slonela na surovi moči in tega si majhne države, pa tudi EU, ne morejo želeti.«
Mrak sicer dvomi, da bo Unija nasprotovala predlogu iz Bele hiše, »saj bo šlo za nadaljevanje obstoječega mandata, ki ga je dobil Američan. Bodo pa stvari postale zanimive, če se bo pojavila kaka močna kandidatura koga iz razvijajočih se držav. Za imenovanje na mesto predsednika Svetovne banke potrebuješ večino, ki je brez Evrope in ZDA ne moreš dobiti.«
