Absurd vsakdana: o prozi Sare Štern

Recenzijo proze Sare Štern je pridala literarna kritičarka, avtorica in prevajalka Tinkara Uršič Fratina.
Fotografija: Čeprav gre za na videz običajne, celo površinske pripetljaje, proza Sare Štern medčloveške odnose razgrinja poglobljeno, meni Tinkara Uršič Fratina. FOTO: Voranc Vogel 
Odpri galerijo
Čeprav gre za na videz običajne, celo površinske pripetljaje, proza Sare Štern medčloveške odnose razgrinja poglobljeno, meni Tinkara Uršič Fratina. FOTO: Voranc Vogel 

Medčloveški odnosi, naj bodo družinski, part­nerski, ali pa odnosi do samega sebe, so temelj človeškega življenja pa tudi proze Sare Štern, ki z jasnim in neposrednim jezikom podaja vpogled v vsakdanjik malega človeka.

V kratkih zgodbah, katerih atmosfero usmerja pripovedovalčevo dojemanje okolice in ljudi, ki to okolico naseljujejo, avtorica vsakdanjost zgodbenega dogajanja presega z grotesko, hkrati spretno ohranja verjet­nost in verodostojnost tako likov kot zapletov. V zgodbi Zima Jakob pogreša sneg »in pravo zimo, ki bi mu dala smisel. Stvari so bile veliko lažje, kadar je snežilo«, saj je tedaj svoje punce lahko odpeljal do mesta, kjer je zima najlepša, kjer se razpirajo »podobe snega, prekritega s toplo rdečo barvo«. V Deklici z vžigalicami, sicer postavljeni v čas pandemije, se protagonistka Eva s tesnobo in strahom spoprijema z zažiganjem papirja. »Opazovanje kartona, ki se je počasi izgubljal med plameni, ji je prineslo posebno zadoščenje in občutek varnosti,« ta navada se v zgodbi drastično stopnjuje.

V Rižoti Nejc klice neznanca, ki ga po stacionarnem telefonu sprašuje o njegovem dnevu in tem, kako pripraviti rižoto, sprva dviga s kančkom zadržanosti, vendar jih sčasoma sprejme in po teh celo hlepi, saj so zanj popestritev sicer dolgočasnega vsakdana. Ko telefonsko linijo odklopijo, je zaskrbljen in paničen – pomiri se šele, ko mu zazvoni mobitel, na drugi strani pa zasliši neznančev glas. Čeprav gre za na videz običajne, celo površinske pripetljaje, proza Sare Štern medčloveške odnose in vzvode, ki jih pogojujejo, razgrinja poglobljeno, z vnašanjem groteske pa izpostavlja – mnogokrat presenetljivo, celo absurdno – delovanje slehernikove psihe.

Čeprav gre za na videz običajne, celo površinske pripetljaje, proza Sare Štern medčloveške odnose razgrinja poglobljeno, meni Tinkara Uršič Fratina. FOTO: Voranc Vogel
Čeprav gre za na videz običajne, celo površinske pripetljaje, proza Sare Štern medčloveške odnose razgrinja poglobljeno, meni Tinkara Uršič Fratina. FOTO: Voranc Vogel

Moje življenje z mačkami je morda avtoričina najzanimivejša pa tudi najbolj ambiciozna zgodba, odlikuje jo tako vsebinska kot formalna izvirnost. Protagonistovo življenje z mačkami ni rožnato, saj vsaka mačka, ki mu v življenju stopi pod noge (ali, bolje rečeno, pod avtomobilsko gumo), umre – dokler zaradi mačke ne umre tudi sam. Absurdnost dogajanja z epizodičnim nizanjem prizorov (vsak incident stoji zase, kot nekakšna zgodba v zgodbi) in pričakovanjem, da bo protagonist, ko bo v novem prizoru spet sedel za volanom, ponovno zbil mačko, stopnjujejo napetost, ki vztraja do zadnje povedi, izvirni opisi pa bralcu pred očmi živo slikajo prizore. »Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.«

Nasploh je to ena od avtoričinih odlik – le redko se zgodi, da naletimo na konvencionalne podobe ali besedne zveze, kar omogoča živo in živahno branje pa tudi svež pogled na posameznike in (njihove) odnose. Kadar se proza Sare Štern prevesi v stereotipnost in klišejskost (v zgodbi Moje življenje z mačkami beremo »nenadoma se mi je zazdelo, da sem edini človek na svetu«), to sicer zmoti tok pripovedi, a ponuja možnost za napredek, saj lahko avtorica konvencionalnost obrne v prid zgodbi, na primer z neposredno navezavo na vsakdanjost in slehernost likov, in se tako izogne občutkom prisiljenosti in neiskrenosti.

image_alt
Jona Levar: Pogled skozi mehkobo najlonk

Kot je za kratko prozo značilno, imajo tudi dela Sare Štern udarne začetke in medias res, ki vabijo bralca k nadaljnjemu branju in ponujajo prepričljiv, jedrnat, pa tudi mnogokrat surov vstop v pripoved. »Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let« (Moje življenje z mačkami), »Pogrešal je sneg« (Zima), »'Koga si moral podkupiti, da so te spustili noter?'« (Presek nekega odnosa ali kaj počnejo ribe ponoči). Če nekateri začetki delujejo neposrečeno, kot bi bili tja postavljeni prisiljeno, so zaključki zgodb večinoma presenetljivi in bralca ne pustijo hladnega; vzorčni primer je v zgodbi Deklica z vžigalicami, v kateri protagonistka, živčna in prestrašena, ker se mora vrniti v domačo hišo, saj so starši na respiratorju, problem razkuževanja hiše reši s tem, da jo enostavno zažge – tako vsaj namiguje zaključek: »Potem pa jo je prešinilo in njeni prsti so se oklenili škatle vžigalic, ki jo je nosila v žepu. […] Imela je rešitev, ki ni zahtevala zapletenega načrta ali pretirane izpostavljenosti. Strah je le za malenkost izpustil jekleni prijem okrog njenega srca, ko je zamišljeno dvignila pogled do domače hiše.«

Na to zgodbo se veže tudi Voznik avtobusa, ki na videz ne presega običajnega – opisuje dan v življenju voznika avtobusa Marjana –, a tako formalno kot vsebinsko neposredno izhaja iz Deklice z vžigalicami, saj Marjan vozi avtobus, s katerim se Eva pripelje do domačega kraja, nato pa na večernih poročilih posluša o omenjenem požaru. »Marjan je zmajal z glavo. Na svetu je bilo še toliko hujših stvari od virusa. […] 'Takšno je življenje. Stvari se hitro obračajo,' je delil z Milenko v kuhinji. Njegova ljubljena žena se je samo zasmejala in mu podala krožnik z žganci.«

Kratka proza Sare Štern običajno vodi v prepričljivo poanto, zanimiv preobrat ali presenetljiv zaključek, nekatere zgodbe pa se iztečejo v pričakovane, tudi neprepričljivo izpeljane trenutke in tone, za katere se avtorica delno odkupi s humorjem in pomenljivimi kontrasti. Čeprav v zgodbi Mačka je mrtva fant nepresenetljivo zamudi priložnost, da bi dobil punco, zgodba ponuja zanimivo primerjavo s Schrödingerjevo mačko in humoren podton, ki bralcu približa dogajanje; tako Žan preživlja večere sam, ob »kozarcu poceni rdečega vina«, Jasna pa se mu iz Berlina javi s kozarcem belega vina, za katerega bi lahko stavil, »da je bilo drage sorte, nekaj sladkega«.

Kratka proza Sare Štern prepričljivo in izvirno raziskuje raznolika področja življenja malega človeka, najboljša je ravno tam, kjer si dovoli, da steče prosto in neprisiljeno, ter tam, kjer se v ambicioznem prepletu spaja v enote, ki presegajo mejo ene zgodbe. Med pripovedmi, ki se formalno ali vsebinsko prepletajo, se razpirajo prostori, v katerih vznikajo dodatni – ali pa drugotni – pomeni, v prihodnosti pa bi to lahko bil tudi smiseln način povezave kratkih zgodb v zbirko.

Preberite še:

Komentarji: