Jezik d(v)oma: o kratki prozi Selme Skenderović
Recenzijo dela Selme Skenderović je pridala kritičarka, prozaistka in pesnica Tinkara V. Kastelic.
Odpri galerijo
Foto Voranc Vogel
Avtorji, ki jim je zaradi mladosti namenjeno hkrati prevpraševati svoje mesto v literaturi in svetu, se v svojih delih pogosto vračajo k vprašanju pripadnosti, ki osmišlja posameznikov obstoj in sooblikuje temeljne dele njegove identitete. Med številnimi odraščajočimi glasovi izstopa zrela, izdelana in lastna govorica, s katero Selma Skenderović prepričljivo naslavlja občutenje tujstva ter drugačnosti, ki izhaja tako iz nacionalnih kot drugih družbenih razlik.
»Včasih opazujem svojo podobo v zrcalu neverjetno dolgo. Skušam najti tisto, česar nimam, Slovenci pa imate,« zapiše avtorica, ki najbolj iskreno in živo opisuje izkušnjo tujstva ravno z vidika priseljenstva. V duhu postjugoslovanstva, ki močno prežema sodobno slovensko književnost, njene besede dregnejo v odprto rano slovenstva, ki v svojem zgrešenem ponosu zavrača tiste, ki so na -ić, iščoč razlike tam, kjer jih ni. Njena kratka zgodba Brezimni obraz je, med vrsticami, ljubezenska pesem slovenskim priseljencem, kajti vanjo je vpleteno globoko spoštovanje do tega, kar je slovensko – kljub predsodkom, ki nas učijo, da imigrantskemu potomstvu za vse to preprosto ni mar. Spoštovanje do slovenskega jezika (»Saj vendar sovražim ljudi, /…/ ki ne uporabljajo dvojine«, polaga besede v usta protagonistki Havi), do slovenske književnosti (v taisti zgodbi omenja Jurčiča, Jenka in Levstika) ter do naše večinske vere (beremo: »A prisežem pri vašem in svojem bogu, da ona ni bila zaigrana.«) preplete v močen, brezkompromisen protiargument neutemeljenim stereotipom in posploševanjem, na podlagi katerih obsojamo vsakega, o katerem sumimo, da ni »naš«.
Poleg tega Selma Skenderović pokaže tako pripovedno veščino kot vsebinsko kvaliteto z vzporednim poudarjanjem dvojnosti tujstva, ki ga protagonistka kot priseljenka ne občuti samo v državi, v kateri živi, temveč tudi tam, od koder prihaja. »Jebemti, ne vem, kdo sem! V vaši Sloveniji sem tujka, ker doma ne govorim v slovenščini. /…/ V svoji, tako imenovani, domovini sem tujka, ker ne vem, kdaj je kakšen državni praznik,« zapiše. Pri tem uspešno uporablja slogovna sredstva paralelizma in jezikovne ekspresije, ki ju srečamo tudi drugje v pripovedi (na primer: »Prvih šestnajst stopnic je za mano. Pizda, je že avgust! Drugih šestnajst stopnic je za mano /…/.«) in s katerima poleg oblike vzdržuje intenziven čustveni naboj.
Prav jezik, ki ga avtorica taktno uporablja, je eden od ključnih delov njenega pripovednega izraza. Je živ, naraven, avtentičen. Ne boji se vulgarizmov, a jih vselej osmisli in z njimi ne razmetava – nasprotno, z njimi pripomore k trdno zasnovani karakterizaciji glavnega lika, ki njihovo rabo humorno ozavesti, rekoč: »Pizda /…/ Če bom še naprej toliko preklinjala, bom napisala priročnik kletvic v slovenščini.« Z omenjeno jezikovno ekspresijo v obliki prostaškosti, ki tipično zaznamuje slengovski, pogovorni jezik, Selma Skenderović hkrati poudari aktualnost obravnavane tematike in jo iz literarnega okolja, izoliranega od resničnosti, premakne v vsakdanjost, bralca pa se tako bolj kot pripoved dotakne zavedanje njene konkretizacije v družbi, v kateri živi.
Avtoričin pisateljski talent je vsekakor najbolje razviden v njeni rabi metafore brezdomstva, ki v Brezimnem obrazu dobi novo dimenzijo skozi preigravanje odtenkov besede dom – beremo na primer: »Moj dom je iz mesa in krvi.« Pojem brezdomstva v njeni interpretaciji poleg pomanjkanja bivališča dobi tudi nacionalni pomen, hkrati vabi k razmisleku o številnih drugih bivanjskih vprašanjih, povezanih s pripadnostjo. Čeprav je v pisanju Selme Skenderović močno prisotno vprašanje narodne identitete, sta v srži njenega literarnega izraza predvsem drznost in kritičnost, ki sega prek meja etničnih in nacionalnih stisk. S svojim pisanjem nastavlja ogledalo družbi, ki odtujuje, izloča in izolira na podlagi površinskih razlik; družbi, ki si prizadeva označiti, ukalupiti, zatreti drugačnost. »Jaz sem višek,« povzame občutje avtsajderstva v Brezimnem obrazu.
Avtoričina obravnava socialnopolitičnih problematik se v zgodbi Plitvine osredotoči na vprašanje malomeščanske družbene privilegiranosti. Slednjo obsoja, saj vzpostavlja normirana pričakovanja, na podlagi katerih družba tiste, ki ne zmorejo ohranjati videza popolnega življenjskega sloga, gleda zviška. Tudi to besedilo povezujejo paralelizem (»Nekje v moji bližini obstajajo ljudje, ki živijo srečna življenja. /…/ V bližini takih ljudi obstajamo ljudje, ki živimo nenavadna življenja.«) ter leksikalna in sintaktična preprostost. Toda čeprav Selma Skenderović v Brezimnem obrazu nesporno dokazuje, da zna mojstrsko skleniti naracijo, tej zgodbi umanjka močen zaključek, ki bi vzdržal kritično noto pripovedi. Slednja se namreč stopnjuje do konca, potem pa zaradi neposrečene izbire (pre)šibkega finala ne doseže vrhunca, ki ga bralec pričakuje.
Na tem mestu je razvidno, da se, četudi avtoričina mladost zaradi svežine, ki jo prinaša v literarni prostor, na začetku njene literarne poti predstavlja velik adut, hkrati v njej skriva tudi njena največja pomanjkljivost. V sicer pronicljivo, zrelo pisanje Selme Skenderović se mestoma še vedno prikradejo okorne in povsem nepotrebne razlage, ki dišijo po obveznih šolskih besedilih. Kot tak najbolj izstopa ravno omenjeni konec Plitvin: »Česar ne vedo, je to, da za takim obnašanjem tiči žalost, ki se je v nas kopičila dolgo vrsto let,« zaključuje avtorica, potem pa povedanemu nemudoma vzame težo z besedami: »Ta spis je prekratek, da bi jo opisala v njem.« Poleg tega, da ta poved razbije pripovedno nit zgodbe, tudi ni dovolj izvirna, da bi to upravičila.
Toda kadar uspešno zajezi vpliv gimnazijske slovenščine, Selma Skenderović v prepletu slogov najde samosvojo, suvereno pisavo, katere ostrost in ganljivost ji odpirata vrata v slovensko književnost – tako v poeziji kot v prozi. Ker je izkušena avtorica obeh zvrsti (njeno pisanje ima korenine ravno v poeziji), se pri njej ponuja predvsem velik potencial v pisanju poezije v prozi. K temu kompleksnemu žanru, ki zahteva velik nabor literarnih spretnosti, namreč teži njen pisateljski izraz že danes s prodorno iskrenostjo, izdelano pripovedno tehniko ter elegantnimi metaforami.
»Moje ime je tuje. Kamorkoli grem, ga moram ponoviti vsaj trikrat,« pravi Hava, protagonistka kratke zgodbe Brezimni obraz. V nasprotju z njo ime Selme Skenderović morda kmalu ne bo več tuje nikomur.
———
Tinkara V. Kastelic je študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg kritik, ki jih objavlja predvsem na portalu Koridor, piše tudi avtorska besedila.
»Včasih opazujem svojo podobo v zrcalu neverjetno dolgo. Skušam najti tisto, česar nimam, Slovenci pa imate,« zapiše avtorica, ki najbolj iskreno in živo opisuje izkušnjo tujstva ravno z vidika priseljenstva. V duhu postjugoslovanstva, ki močno prežema sodobno slovensko književnost, njene besede dregnejo v odprto rano slovenstva, ki v svojem zgrešenem ponosu zavrača tiste, ki so na -ić, iščoč razlike tam, kjer jih ni. Njena kratka zgodba Brezimni obraz je, med vrsticami, ljubezenska pesem slovenskim priseljencem, kajti vanjo je vpleteno globoko spoštovanje do tega, kar je slovensko – kljub predsodkom, ki nas učijo, da imigrantskemu potomstvu za vse to preprosto ni mar. Spoštovanje do slovenskega jezika (»Saj vendar sovražim ljudi, /…/ ki ne uporabljajo dvojine«, polaga besede v usta protagonistki Havi), do slovenske književnosti (v taisti zgodbi omenja Jurčiča, Jenka in Levstika) ter do naše večinske vere (beremo: »A prisežem pri vašem in svojem bogu, da ona ni bila zaigrana.«) preplete v močen, brezkompromisen protiargument neutemeljenim stereotipom in posploševanjem, na podlagi katerih obsojamo vsakega, o katerem sumimo, da ni »naš«.
Poleg tega Selma Skenderović pokaže tako pripovedno veščino kot vsebinsko kvaliteto z vzporednim poudarjanjem dvojnosti tujstva, ki ga protagonistka kot priseljenka ne občuti samo v državi, v kateri živi, temveč tudi tam, od koder prihaja. »Jebemti, ne vem, kdo sem! V vaši Sloveniji sem tujka, ker doma ne govorim v slovenščini. /…/ V svoji, tako imenovani, domovini sem tujka, ker ne vem, kdaj je kakšen državni praznik,« zapiše. Pri tem uspešno uporablja slogovna sredstva paralelizma in jezikovne ekspresije, ki ju srečamo tudi drugje v pripovedi (na primer: »Prvih šestnajst stopnic je za mano. Pizda, je že avgust! Drugih šestnajst stopnic je za mano /…/.«) in s katerima poleg oblike vzdržuje intenziven čustveni naboj.
Prav jezik, ki ga avtorica taktno uporablja, je eden od ključnih delov njenega pripovednega izraza. Je živ, naraven, avtentičen. Ne boji se vulgarizmov, a jih vselej osmisli in z njimi ne razmetava – nasprotno, z njimi pripomore k trdno zasnovani karakterizaciji glavnega lika, ki njihovo rabo humorno ozavesti, rekoč: »Pizda /…/ Če bom še naprej toliko preklinjala, bom napisala priročnik kletvic v slovenščini.« Z omenjeno jezikovno ekspresijo v obliki prostaškosti, ki tipično zaznamuje slengovski, pogovorni jezik, Selma Skenderović hkrati poudari aktualnost obravnavane tematike in jo iz literarnega okolja, izoliranega od resničnosti, premakne v vsakdanjost, bralca pa se tako bolj kot pripoved dotakne zavedanje njene konkretizacije v družbi, v kateri živi.
Avtoričin pisateljski talent je vsekakor najbolje razviden v njeni rabi metafore brezdomstva, ki v Brezimnem obrazu dobi novo dimenzijo skozi preigravanje odtenkov besede dom – beremo na primer: »Moj dom je iz mesa in krvi.« Pojem brezdomstva v njeni interpretaciji poleg pomanjkanja bivališča dobi tudi nacionalni pomen, hkrati vabi k razmisleku o številnih drugih bivanjskih vprašanjih, povezanih s pripadnostjo. Čeprav je v pisanju Selme Skenderović močno prisotno vprašanje narodne identitete, sta v srži njenega literarnega izraza predvsem drznost in kritičnost, ki sega prek meja etničnih in nacionalnih stisk. S svojim pisanjem nastavlja ogledalo družbi, ki odtujuje, izloča in izolira na podlagi površinskih razlik; družbi, ki si prizadeva označiti, ukalupiti, zatreti drugačnost. »Jaz sem višek,« povzame občutje avtsajderstva v Brezimnem obrazu.
Avtoričina obravnava socialnopolitičnih problematik se v zgodbi Plitvine osredotoči na vprašanje malomeščanske družbene privilegiranosti. Slednjo obsoja, saj vzpostavlja normirana pričakovanja, na podlagi katerih družba tiste, ki ne zmorejo ohranjati videza popolnega življenjskega sloga, gleda zviška. Tudi to besedilo povezujejo paralelizem (»Nekje v moji bližini obstajajo ljudje, ki živijo srečna življenja. /…/ V bližini takih ljudi obstajamo ljudje, ki živimo nenavadna življenja.«) ter leksikalna in sintaktična preprostost. Toda čeprav Selma Skenderović v Brezimnem obrazu nesporno dokazuje, da zna mojstrsko skleniti naracijo, tej zgodbi umanjka močen zaključek, ki bi vzdržal kritično noto pripovedi. Slednja se namreč stopnjuje do konca, potem pa zaradi neposrečene izbire (pre)šibkega finala ne doseže vrhunca, ki ga bralec pričakuje.
Na tem mestu je razvidno, da se, četudi avtoričina mladost zaradi svežine, ki jo prinaša v literarni prostor, na začetku njene literarne poti predstavlja velik adut, hkrati v njej skriva tudi njena največja pomanjkljivost. V sicer pronicljivo, zrelo pisanje Selme Skenderović se mestoma še vedno prikradejo okorne in povsem nepotrebne razlage, ki dišijo po obveznih šolskih besedilih. Kot tak najbolj izstopa ravno omenjeni konec Plitvin: »Česar ne vedo, je to, da za takim obnašanjem tiči žalost, ki se je v nas kopičila dolgo vrsto let,« zaključuje avtorica, potem pa povedanemu nemudoma vzame težo z besedami: »Ta spis je prekratek, da bi jo opisala v njem.« Poleg tega, da ta poved razbije pripovedno nit zgodbe, tudi ni dovolj izvirna, da bi to upravičila.
Toda kadar uspešno zajezi vpliv gimnazijske slovenščine, Selma Skenderović v prepletu slogov najde samosvojo, suvereno pisavo, katere ostrost in ganljivost ji odpirata vrata v slovensko književnost – tako v poeziji kot v prozi. Ker je izkušena avtorica obeh zvrsti (njeno pisanje ima korenine ravno v poeziji), se pri njej ponuja predvsem velik potencial v pisanju poezije v prozi. K temu kompleksnemu žanru, ki zahteva velik nabor literarnih spretnosti, namreč teži njen pisateljski izraz že danes s prodorno iskrenostjo, izdelano pripovedno tehniko ter elegantnimi metaforami.
»Moje ime je tuje. Kamorkoli grem, ga moram ponoviti vsaj trikrat,« pravi Hava, protagonistka kratke zgodbe Brezimni obraz. V nasprotju z njo ime Selme Skenderović morda kmalu ne bo več tuje nikomur.
———
Tinkara V. Kastelic je študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg kritik, ki jih objavlja predvsem na portalu Koridor, piše tudi avtorska besedila.
