(Raz)rezani portreti: O prozi Hane Bujanović Kokot

Kritiko proze Hane Bujanović Kokot je pridal literarni kritik in prevajalec Sašo Puljarević.
Fotografija: Sašo Puljarević (1995) je absolvent magistrskega študija primerjalne književnosti in južnoslovanskih študijev. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Sašo Puljarević (1995) je absolvent magistrskega študija primerjalne književnosti in južnoslovanskih študijev. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ali obstaja kaj bolj generičnega, kot če kritik zapiše, da obravnavane zgodbe tematizirajo odnose? Kaj takšnega bi verjetno enkrat z manj, drugič z več truda pravzaprav lahko rekli o kateremkoli delu. In vendar so morda medčloveški odnosi ravno zaradi vsepojavnosti in nedoločnosti, dejstva, da se le redko obnašajo po vnaprej začrtani shemi, še manj željah, zagotovo zelo hvaležna, upal bi si trditi tudi nujna literarna snov. Ne postavlja se torej vprašanje, zakaj govoriti o odnosih, temveč kako.

Hana Bujanović Kokot se tovrstnega pisanja loteva neobremenjeno, po načelu show, don't tell (pokaži, ne povej) vstopa v spalnice, jedilnice in življenje svojih junakov ter razgalja napetosti. Pri tem se večinoma uspešno izogne banaliziranju in klišejem, njeni opisi ustvarjajo izredno žive podobe, ki zaradi tega ne delujejo pretenciozno. S premišljeno dramaturgijo jih relativno linearno sestavlja in gradi atmosfere, o katerih bi lahko rekli, da so ključne.

image_alt
Za zaprtimi vrati jedilnic in spalnic

Ena od takšnih se razkriva že v naslovu zgodbe Božičnost – ne gre torej za božič kot praznik, temveč za vse tisto, kar spada zraven, za božič kot nekakšen simbol. Avtorica sopostavlja vonj sveže pečenih piškotov, nekakšno idilo, in žensko, ki se je od ljubimca ravnokar vrnila domov k možu in otroku; pri tem zgodba ne deluje enoplastno, »vesel božič« namreč odzvanja tudi v praznem stanovanju ljubimca, vendar v popolnoma drugačni intonaciji. Takšne večznačne simbole oziroma sinekdohe odnosov najdemo tudi drugod – zbledela zastava ponosa v zgodbi Bibi, ki poleg običajnega pomena nosi tudi težo propadlega razmerja, ali pa goveja juha v zgodbi Portreti, ki razen klišejske slovenskosti razkriva tudi fundamentalno nestrinjanje najstarejše hčere in preostale družine.

Sašo Puljarević prevaja iz srbščine in hrvaščine, souredil je zbornik Južnoslovanski večer. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Sašo Puljarević prevaja iz srbščine in hrvaščine, souredil je zbornik Južnoslovanski večer. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Ti prijemi odpirajo nevralgične točke odnosov in razmerij v vsej njihovi kompleksnosti, ne da bi jih avtorica poskušala utemeljevati, še manj moralistično ovrednotiti. K takšnemu izhodišču, nekakšnemu pogledu od zgoraj, ki omogoča nevtralen položaj, pripomore tudi menjavanje pripovedne perspektive – fokalizatorjev, za tiste uka žejne –, kar se, se zdi, pojavlja spontano in na pravih mestih, saj bralca ujame, tik preden bi si ustvaril enoznačno sodbo. Tako se na primer razkrijejo Leonorina strah in nemoč ob Tejinem odhodu v zgodbi Bibi ter očetov poskus, da bi vendarle razumel, kaj je šlo narobe v njegovem odnosu s hčerjo, v Portretih.

Slog je v kratkih zgodbah Hane Bujanović Kokot načeloma neposreden, mestoma pa se zdi, da celo učinkuje paralelno z vsebino oziroma jo dopolnjuje. Na primer: bolj ko se junakoma mudi, hitreje tečejo povedi, so vse krajše, odrezane, opisovanja je manj (zgodba Božičnost). Dogajanje se tako ritmizira tudi slogovno, kar odločilno pripomore k ustvarjanju svojevrstnega suspenza. Če torej na polju opisovanja avtorici težko kaj zamerimo, so dialogi oziroma replike, ki se v zgodbah pojavijo izjemoma, slogovno šibkejše.

Takšen primer je zgodba Bibi, v kateri replike, polne mladostniškega zanosa, navdane s preveliko mero patosa (na primer »Otročja si, Leonora, in sebična in ne pospravljaš za sabo in nikoli me ne poslušaš, vedno mora biti po tvoje, moji prijatelji ti niso všeč in mleko si naliješ pred kosmiči!«), morda delujejo naivno. Posledično je tudi karakterizacija likov šibkejša; če zaradi načina, kako so opisani, pred nami oživijo, jih njihove besede pošljejo naravnost nazaj v papirnato dimenzijo.

Ker se replike pojavijo redko, so takrat, ko se pojavijo, toliko močneje v središču pozornosti. Da bi se torej bralčev vtis o protagonistih skladal s sicer zrelimi, natančnimi, mestoma poetiziranimi in slikovitimi opisi, bi morale replike delovati verjetnejše – če seveda sledimo premisi, da avtorica literarne svetove gradi po načelu veristične ali vsaj realistične reprezentacije sveta okoli nas. Mestoma lahko naletimo tudi na kakšen slogovni spodrsljaj (npr. »prositi oproščenja« in »podlaket desne dlani«), a te bi med uredniškim, zagotovo pa lektorskim procesom verjetno brez večjega pompa odpravili.

Čeprav so zgodbe fragmentarne, jih tematsko-motivna nit močno povezuje in – upal bi si trditi – napoveduje začetek prodorne študije partnerskih, družinskih, prijateljskih ali katerihkoli drugih odnosov – od tistih klasičnih, ki avtorje in avtorice zaposlujejo od nekdaj, a so v danih družbenih razmerah podvrženi morda najhitrejši metamorfozi do zdaj, do tistih, ki nastajajo tukaj in zdaj ter si morajo, dvomljivcem navkljub, pot v literarni svet šele utreti. Vsekakor bo zanimivo opazovati, po kakšnih medčloveških konstelacijah bo avtorica posegala v prihodnje, kje bo iskala razpoke in iz kakšnih navideznih vsakdanjosti bodo nastajale zgodbe.

Protagonisti Hane Bujanović Kokot so namreč povsod okoli nas, lahko bi jih srečali za katerimikoli vrati. Postavljeni so v nedoločeno sedanjost, celo relativno recentno, če sklepamo po maskah in epidemiji v zgodbi Božičnost. Njihove tegobe in stiske so stiske vsakega od nas, avtorica pa v slogu Carverjevih kratkih rezov le za hip vstopi v njihovo življenje in ubesedi vse tisto, na čemer gradijo razmerja – pričakovanja, ujetost, mimobežnost, nerazumevanje, zamujene priložnosti, ljubezen –, vse tisto, čemur s sila nedoločenim označevalcem pravimo odnosi.

Ne le da je že po naravi kratkih zgodb v njih manj prostora za razvejeno psihologizacijo, na podlagi katere bi se lahko kresala peresa, zdi se tudi, da je bil avtoričin namen drugačen. Res je, gre predvsem za hitropotezne skice, portrete, krokije – če hočemo – intime, vsega tistega, kar obstaja neizrečeno, a nam je v zgodbah Hane Bujanović Kokot bodisi zaradi lastnih izkušenj bodisi po načelih indukcije toliko bližje.

Preberite še:

Komentarji: