»Če otroka učiš ljubiti umetnost, ga naučiš ljubiti življenje«
Carpe diem: V sobotnem Delu vas v rubriki Carpe diem čaka izjemna zgodba o makedonski igralki in producentki Labini Mitevski, ki srčno verjame v umetnost.
Odpri galerijo
Labina Mitevska mednarodno uspešna, v Skopju rojena filmska igralka in producentka. Foto: Jure Eržen
Tina Lešničar se je o vživljanju v take in drugačne vloge pogovarjala s to zanimivo igralko, ki je na Liffu tokrat v vlogi žirantke med tekmovalnimi filmi izbirala najboljšega.
V deževni Ljubljani jo je fotografiral Jure Eržen.
V najstniških letih je zablestela v filmu Pred dežjem in po tem so ponudbe za vloge v mednarodnih produkcijah začele deževati. Izbirala je pametno. Všeč so ji kompleksni liki, ki jim lahko vdihne malo humorja. Take zanjo piše tudi sestra Teona, režiserka filmov Kako sem ubil svetnika, Sem iz Titovega Velesa, Ženska, ki si je otrla solze in Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki se je te dni vrtel na Liffu, marca pa prihaja v kino. V družinski produkcijski hiši Sisters and Brother Mitevski je stopila izpred kamere in našla novo strast v filmski produkciji. Zadnjih deset let migrira med Nemčijo in Makedonijo, trenutno s partnerjem, antropologom in šestletno hčerko živi v Berlinu. Pravi, da je državljanka sveta.
Odraščala je v globoko verni družini. Verovali so v Umetnost.»Pri nas doma smo se nenehno o čem pogovarjali. Oče nam je dal brati Dostojevskega ali Čehova in potem smo se vso nedeljo pogovarjali o tem, kako smo roman dojeli. Enako, ko smo šli na jazz koncert ali v opero.« Ko je bil na vrsti Monet, je mama otroke s skicirkami poslala v park, naj slikajo naravo. Vsaki takšni »domači nalogi« je sledil pogovor, ki se je včasih razvlekel v tridnevno debato. »Spomnim se pogovora o Eisensteinu. Bili smo najstniki. Oče nam je pokazal njegove skice in prizore iz filmov, sekvenco na stopnicah v Odesi iz filma Oklepnica Potemkin, pa prizor z bikom v Stavki. Njegove ideje so nas fascinirale, a vsak ga je doživel drugače. Vuk se je zaprl v sobo in začel kipariti podobe bikov – pri štirinajstih je bila to njegova prva razstava, ki jo je navdihnil Eisenstein. Teona se je poglobila v montažo, jaz pa sem po Skopju mrzlično iskala njegove filme. Hotela sem videti vse.« Za njim je vzljubila Fellinija, Bergmana, (pre)drznost Larsa von Trierja, »način, kako tretira umetnost in se je ne ustraši, me vznemirja«. Haneke. Nuri Bilge Ceylan – čista poezija.
V deževni Ljubljani jo je fotografiral Jure Eržen.
V najstniških letih je zablestela v filmu Pred dežjem in po tem so ponudbe za vloge v mednarodnih produkcijah začele deževati. Izbirala je pametno. Všeč so ji kompleksni liki, ki jim lahko vdihne malo humorja. Take zanjo piše tudi sestra Teona, režiserka filmov Kako sem ubil svetnika, Sem iz Titovega Velesa, Ženska, ki si je otrla solze in Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki se je te dni vrtel na Liffu, marca pa prihaja v kino. V družinski produkcijski hiši Sisters and Brother Mitevski je stopila izpred kamere in našla novo strast v filmski produkciji. Zadnjih deset let migrira med Nemčijo in Makedonijo, trenutno s partnerjem, antropologom in šestletno hčerko živi v Berlinu. Pravi, da je državljanka sveta.
Odraščala je v globoko verni družini. Verovali so v Umetnost.»Pri nas doma smo se nenehno o čem pogovarjali. Oče nam je dal brati Dostojevskega ali Čehova in potem smo se vso nedeljo pogovarjali o tem, kako smo roman dojeli. Enako, ko smo šli na jazz koncert ali v opero.« Ko je bil na vrsti Monet, je mama otroke s skicirkami poslala v park, naj slikajo naravo. Vsaki takšni »domači nalogi« je sledil pogovor, ki se je včasih razvlekel v tridnevno debato. »Spomnim se pogovora o Eisensteinu. Bili smo najstniki. Oče nam je pokazal njegove skice in prizore iz filmov, sekvenco na stopnicah v Odesi iz filma Oklepnica Potemkin, pa prizor z bikom v Stavki. Njegove ideje so nas fascinirale, a vsak ga je doživel drugače. Vuk se je zaprl v sobo in začel kipariti podobe bikov – pri štirinajstih je bila to njegova prva razstava, ki jo je navdihnil Eisenstein. Teona se je poglobila v montažo, jaz pa sem po Skopju mrzlično iskala njegove filme. Hotela sem videti vse.« Za njim je vzljubila Fellinija, Bergmana, (pre)drznost Larsa von Trierja, »način, kako tretira umetnost in se je ne ustraši, me vznemirja«. Haneke. Nuri Bilge Ceylan – čista poezija.
