Galerija
Serija Jezero: V dolini tihi
Kaj je narobe z zvokom v seriji Jezero, da toliko gledalcev ne razume, kaj liki govorijo? Zakaj vseh epizod ni v arhivu? TVS odgovarja.
Jezero. FOTO:TVS
Ne pomnimo, kdaj smo na uredništvo Vikenda nazadnje dobili toliko pisem kot zdaj, ko se na TVS predvaja težko pričakovana serija Jezero. In kaj pravijo gledalci? Da jim je izjemno všeč, a da je govor nerazumljiv. In da bi jo radi v spletnem arhivu gledali dlje kot en teden. Objavljamo nekaj mnenj, odziv TVS in kolumno Igorja Harba, ki je statiral v eni od epizod.
»TVS dajem predlog, da nadaljevanko Jezero zaradi slabega zvoka podnaslovi s tekstom. Če sem lahko malo zlobna, pa bi vprašala: ali so slabi posnetki tona v nadaljevanki marketinški pristop k prodaji zvočne knjige?«
Majda iz Žalca
»Nadaljevanke ni mogoče spremljati zaradi nerazumljivega govora. Sebastian Cavazza momlja v brado pa tudi nekaterim drugim likom se občasno ne da slediti. Ker sem roman prebrala, serijo družini 'prevajam', čeprav ne slišim polovice.«
Barbara po elektronski pošti
»Zelo sem se razveselila nadaljevanke po istoimenskem romanu. Narejena je res dobro, ni me razočarala. Seveda pa je spet en ampak. Ta je to pot glas, ozvočenje in vse s tem v zvezi. Protagonisti v nadaljevanki, zlasti Taras Birsa, so nerazumljivi, zvok odmeva, sicer sijajen Cavazza ne odpira ust, kar nekaj mrmra iz največje globine svojega hripavega grla. Skušam si pomagati s slušalkami, pa ni nič bolje. Škoda, nisem pričakovala, da ekranizacija ne bo narejena za vse Slovence, tudi če ne slišijo najbolje.«
Zalka po elektronski pošti
Zaznali smo nekaj težav z zvokom, ki pa so večplastne. Sodobni TV-sprejemniki so vedno tanjši, velikokrat pa je zaradi posledično manjših zvočnikov s tem povezana tudi kakovost zvoka, predvsem pri visokih in nizkih tonih. Proizvajalci sprejemnikov poskušajo to pomanjkljivost odpraviti z možnostjo nastavitve zvoka glede na žanr, vendar tega gledalci običajno niti ne poznamo in še manj uporabljamo.
Ne glede na zapisano je zvočna slika nadaljevanke izredno kompleksna. Jezero je namreč po žanru kriminalka in temu primerna je tudi zvočna slika, saj z zvočnimi elementi, kot so dialog, glasba, atmosfera, posebni učinki, podpira izraznost dogajanja. Zato na TV Slovenija ponovno preverjamo tonski miks, saj želimo zagotoviti čim boljšo slišnost dialogov v zadnjih treh delih nadaljevanke Jezero.
»Jezero! Končno! Odlično! Nadodlično! Ampak zakaj v vašem 4D-arhivu ni več druge epizode? Pogledal sem prvo, čez čas sem želel nadaljevati z drugo, pa je ni. Je le tretja, ki pa bo, kot kaže, tudi kaj kmalu misteriozno izginila, ko bo prišla četrta. In nato še ta, ko bo tu peta. In še ta, ko bo šesta? Čemu? Mi pač ni uspelo redno slediti seriji po vašem urniku predvajanja. Pa saj zato je tu digitalni arhiv. Zakaj nam odrekate gledalske užitke najboljše vsebine, ki jo ponujate?«
Maj po elektronski pošti
Nadaljevanka Jezero je primerljiva s kakovostjo tujih serij, zato smo sprejeli programsko-poslovno odločitev in njeno dostopnost na spletu – podobno kot pri tujih nadaljevankah – omejili na sedem dni. Zaradi velikega zanimanja gledalcev, ki so prve tri epizode Jezera zamudili, pa bodo te izjemoma na voljo v spletnem arhivu www.rtvslo.si do nedelje, 12. januarja 2020, do 20. ure, ko bo premiera četrtega dela nadaljevanke.
Če pozorno gledate tretjo epizodo serije Jezero, lahko v sceni, ki se dogaja v kliničnem centru, opazite, kako gre postaven zdravnik mimo inšpektorja Birse, ko ta prinese kavo ženi Alenki. Medtem ko glavna junaka upodobita Sebastian Cavazza in Jana Zupančič, sem neimenovanega zdravnika upodobil jaz, saj sem želel dobiti vpogled v zakulisje iz prve roke.
Dela nisem dobil prek »vez in poznanstev«, temveč sem se odzval na oglas, ki ga je produkcijska hiša objavila na facebooku. Ker sem ustrezal zahtevam po starosti in sem imel na ta dan čas (ter bele copate in majico), so me izbrali in tako sem se neko januarsko nedeljo navsezgodaj zjutraj oglasil pri glavnem vhodu ljubljanskega kliničnega centra. Snemanje poteka v nedeljo, da najmanj moti delovni proces bolnišnice, in se dogaja v kleti, v učnih prostorih fakultete za medicino. Tam se nas je zbrala četica starih in mladih, od študentov do upokojencev, nakar nas je eden od asistentov odpeljal v sobo, ki je bila garderoba. Hitro smo se preoblekli, nato pa se je začelo … čakanje.
Čeprav ekipa pride na snemanje povsem pripravljena in vsakdo točno ve, kaj je njegova naloga, je postopek vzpostavitve scene, kamer, zvoka, svetlobe in igralcev dolgotrajen in zahteva predvsem ogromno usklajevanja. Komunikacija med ključnimi ljudmi poteka po voki-tokijih, ki so še zmeraj najhitrejša metoda komunikacije na daleč, medtem ko mobilne telefone uporabljajo zlasti za fotografiranje in vodenje seznamov, saj nenehno preverjajo, da med posameznimi rezi ni sprememb (na primer da je bunda odpeta, kozarec v pravi roki ipd.).
No, vsi točno vedo, kako in kaj, razen statistov. V konkretni sceni je bila naša funkcija predvsem, da s prisotnostjo ustvarimo bolj živahen prostor in bolj dinamično ozadje. Asistenti so nas razdelili v skupine (bolniki, sestre, zdravniki), nato pa so nam določili, kje naj se gibljemo in v kakšnem zaporedju. Čeprav je bilo jasno naročeno, naj zgolj odpiramo usta in ne govorimo, ker bi to motilo, smo morali prvo sceno – ko Birsa telefonira med hojo po hodniku – posneti večkrat, ker sta se statista med čakanjem začela pogovarjati in nadaljevala tudi med snemanjem. To ni bilo edinkrat, da smo statisti zamočili posnetek (drugič je eden skoraj trčil v igralce, ko jim je režiser naročil, naj sceno v drugem poskusu odigrajo nekoliko drugače, statist pa se ni mogel sprehoditi mimo), vendar smo bili med snemalnim dnem dober podporni člen.
Tistih malo scen v seriji traja le nekaj minut, a dejansko je bil za to potreben ves delovnik, saj je snemanje zamudno in naporno delo. Statisti smo ga večino preživeli v živahnih pogovorih, osrednja tema pa so bila snemanja. Večina statistov je bila namreč izkušena, predvsem upokojenci so imeli za seboj več kot deset filmov in serij, to pa so povečini počeli zaradi druženja. Začutiti je bilo mogoče pravega tekmovalnega duha v pripovedovanju zanimivih peripetij s snemanj, brez dvoma pa je zmagal starejši gospod, ki je pred skoraj dvajsetimi leti nastopil v zloglasnem oglasu za mobilni operater Vega, v katerem so ga dekleta v bikinijih obmetavala s smetanovo torto.
Snemalnega dneva nismo končali vsi hkrati, saj so nekatere potrebovali dlje (na primer gospoda, ki je bil najprej bolnik na ležalniku na hodniku, nato pa zamenjava za Prelca, da Matjažu Tribušonu ni bilo treba ležati v postelji v sceni, ki se dogaja pred njegovo sobo), a mnogi so si izmenjali stike, da se bodo še obveščali o drugih priložnostih statiranja. Sendvič, kosilo in nekaj deset evrov so spodobno plačilo za tako delo, a veliko bolj pritegnejo druženje, prijateljstva in možnost bežnega srečanja s slavo.
»TVS dajem predlog, da nadaljevanko Jezero zaradi slabega zvoka podnaslovi s tekstom. Če sem lahko malo zlobna, pa bi vprašala: ali so slabi posnetki tona v nadaljevanki marketinški pristop k prodaji zvočne knjige?«
Majda iz Žalca
»Nadaljevanke ni mogoče spremljati zaradi nerazumljivega govora. Sebastian Cavazza momlja v brado pa tudi nekaterim drugim likom se občasno ne da slediti. Ker sem roman prebrala, serijo družini 'prevajam', čeprav ne slišim polovice.«
Barbara po elektronski pošti
»Zelo sem se razveselila nadaljevanke po istoimenskem romanu. Narejena je res dobro, ni me razočarala. Seveda pa je spet en ampak. Ta je to pot glas, ozvočenje in vse s tem v zvezi. Protagonisti v nadaljevanki, zlasti Taras Birsa, so nerazumljivi, zvok odmeva, sicer sijajen Cavazza ne odpira ust, kar nekaj mrmra iz največje globine svojega hripavega grla. Skušam si pomagati s slušalkami, pa ni nič bolje. Škoda, nisem pričakovala, da ekranizacija ne bo narejena za vse Slovence, tudi če ne slišijo najbolje.«
Zalka po elektronski pošti
Jezero. FOTO: TVS
Televizija Slovenija odgovarja na vprašanja o zvoku
Zaznali smo nekaj težav z zvokom, ki pa so večplastne. Sodobni TV-sprejemniki so vedno tanjši, velikokrat pa je zaradi posledično manjših zvočnikov s tem povezana tudi kakovost zvoka, predvsem pri visokih in nizkih tonih. Proizvajalci sprejemnikov poskušajo to pomanjkljivost odpraviti z možnostjo nastavitve zvoka glede na žanr, vendar tega gledalci običajno niti ne poznamo in še manj uporabljamo.
Ne glede na zapisano je zvočna slika nadaljevanke izredno kompleksna. Jezero je namreč po žanru kriminalka in temu primerna je tudi zvočna slika, saj z zvočnimi elementi, kot so dialog, glasba, atmosfera, posebni učinki, podpira izraznost dogajanja. Zato na TV Slovenija ponovno preverjamo tonski miks, saj želimo zagotoviti čim boljšo slišnost dialogov v zadnjih treh delih nadaljevanke Jezero.
Jezero. FOTO: TVS
»Jezero! Končno! Odlično! Nadodlično! Ampak zakaj v vašem 4D-arhivu ni več druge epizode? Pogledal sem prvo, čez čas sem želel nadaljevati z drugo, pa je ni. Je le tretja, ki pa bo, kot kaže, tudi kaj kmalu misteriozno izginila, ko bo prišla četrta. In nato še ta, ko bo tu peta. In še ta, ko bo šesta? Čemu? Mi pač ni uspelo redno slediti seriji po vašem urniku predvajanja. Pa saj zato je tu digitalni arhiv. Zakaj nam odrekate gledalske užitke najboljše vsebine, ki jo ponujate?«
Maj po elektronski pošti
Televizija Slovenija odgovarja na vprašanje o arhivu
Nadaljevanka Jezero je primerljiva s kakovostjo tujih serij, zato smo sprejeli programsko-poslovno odločitev in njeno dostopnost na spletu – podobno kot pri tujih nadaljevankah – omejili na sedem dni. Zaradi velikega zanimanja gledalcev, ki so prve tri epizode Jezera zamudili, pa bodo te izjemoma na voljo v spletnem arhivu www.rtvslo.si do nedelje, 12. januarja 2020, do 20. ure, ko bo premiera četrtega dela nadaljevanke.
Jezero. FOTO: TVS
Igor Harb o statiranju v seriji: V ozadju je skrit ves svet
Če pozorno gledate tretjo epizodo serije Jezero, lahko v sceni, ki se dogaja v kliničnem centru, opazite, kako gre postaven zdravnik mimo inšpektorja Birse, ko ta prinese kavo ženi Alenki. Medtem ko glavna junaka upodobita Sebastian Cavazza in Jana Zupančič, sem neimenovanega zdravnika upodobil jaz, saj sem želel dobiti vpogled v zakulisje iz prve roke.
Dela nisem dobil prek »vez in poznanstev«, temveč sem se odzval na oglas, ki ga je produkcijska hiša objavila na facebooku. Ker sem ustrezal zahtevam po starosti in sem imel na ta dan čas (ter bele copate in majico), so me izbrali in tako sem se neko januarsko nedeljo navsezgodaj zjutraj oglasil pri glavnem vhodu ljubljanskega kliničnega centra. Snemanje poteka v nedeljo, da najmanj moti delovni proces bolnišnice, in se dogaja v kleti, v učnih prostorih fakultete za medicino. Tam se nas je zbrala četica starih in mladih, od študentov do upokojencev, nakar nas je eden od asistentov odpeljal v sobo, ki je bila garderoba. Hitro smo se preoblekli, nato pa se je začelo … čakanje.
Čeprav ekipa pride na snemanje povsem pripravljena in vsakdo točno ve, kaj je njegova naloga, je postopek vzpostavitve scene, kamer, zvoka, svetlobe in igralcev dolgotrajen in zahteva predvsem ogromno usklajevanja. Komunikacija med ključnimi ljudmi poteka po voki-tokijih, ki so še zmeraj najhitrejša metoda komunikacije na daleč, medtem ko mobilne telefone uporabljajo zlasti za fotografiranje in vodenje seznamov, saj nenehno preverjajo, da med posameznimi rezi ni sprememb (na primer da je bunda odpeta, kozarec v pravi roki ipd.).
No, vsi točno vedo, kako in kaj, razen statistov. V konkretni sceni je bila naša funkcija predvsem, da s prisotnostjo ustvarimo bolj živahen prostor in bolj dinamično ozadje. Asistenti so nas razdelili v skupine (bolniki, sestre, zdravniki), nato pa so nam določili, kje naj se gibljemo in v kakšnem zaporedju. Čeprav je bilo jasno naročeno, naj zgolj odpiramo usta in ne govorimo, ker bi to motilo, smo morali prvo sceno – ko Birsa telefonira med hojo po hodniku – posneti večkrat, ker sta se statista med čakanjem začela pogovarjati in nadaljevala tudi med snemanjem. To ni bilo edinkrat, da smo statisti zamočili posnetek (drugič je eden skoraj trčil v igralce, ko jim je režiser naročil, naj sceno v drugem poskusu odigrajo nekoliko drugače, statist pa se ni mogel sprehoditi mimo), vendar smo bili med snemalnim dnem dober podporni člen.
Tistih malo scen v seriji traja le nekaj minut, a dejansko je bil za to potreben ves delovnik, saj je snemanje zamudno in naporno delo. Statisti smo ga večino preživeli v živahnih pogovorih, osrednja tema pa so bila snemanja. Večina statistov je bila namreč izkušena, predvsem upokojenci so imeli za seboj več kot deset filmov in serij, to pa so povečini počeli zaradi druženja. Začutiti je bilo mogoče pravega tekmovalnega duha v pripovedovanju zanimivih peripetij s snemanj, brez dvoma pa je zmagal starejši gospod, ki je pred skoraj dvajsetimi leti nastopil v zloglasnem oglasu za mobilni operater Vega, v katerem so ga dekleta v bikinijih obmetavala s smetanovo torto.
Snemalnega dneva nismo končali vsi hkrati, saj so nekatere potrebovali dlje (na primer gospoda, ki je bil najprej bolnik na ležalniku na hodniku, nato pa zamenjava za Prelca, da Matjažu Tribušonu ni bilo treba ležati v postelji v sceni, ki se dogaja pred njegovo sobo), a mnogi so si izmenjali stike, da se bodo še obveščali o drugih priložnostih statiranja. Sendvič, kosilo in nekaj deset evrov so spodobno plačilo za tako delo, a veliko bolj pritegnejo druženje, prijateljstva in možnost bežnega srečanja s slavo.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji