Vanessa Redgrave, vedno igralka in aktivistka
Zlati lev za življenjsko delo: Eni redkih igralk, ki je prejela vse nagrade, se je poklonil beneški festival.
Odpri galerijo
Vanessa Redgrave je edina britanska igralka, ki je prejela vse najprestižnejše nagrade, nazadnje še zlatega leva za življenjsko delo. Foto: Reuters
Zlatega leva za življenjsko delo je na 75. beneškem filmskem festivalu, ki se je končal ta konec tedna, prejela izjemna britanska gledališka, filmska in televizijska igralka Vanessa Redgrave (81).
Odigrala je več kot sto filmskih in televizijskih vlog ter številne gledališke. Je ena redkih igralk na svetu, ki so prejele vse možne nagrade, in edina britanska igralka, ki je dobila oskarja, dva emmyja, tonyja, olivierja, dve nagradi v Cannesu, dva zlata globusa in bafto. Za oskarja je bila nominirana petkrat. Kot producentka se je podpisala pod več projektov, kot režiserka pa šele pri svojih 80 letih, ko je režirala film s temo, ki ji leži na srcu – otroci v vojni in begunstvu.
Poltretje desetletje deluje pri Unicefu kot ambasadorka dobre volje in nadaljuje tradicijo aktivnega ukvarjanja z begunci, ki sega že v pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja. Film Sea Sorrow, ki so ga premierno predstavili leta 2017 v Cannesu in v katerem igrata Ralph Fiennes ter Emma Thompson, temelji na njenem osebnem doživljanju begunske krize v Evropi, ko je obiskala begunska taborišča.
Ljubezen do igre je v družini Redgrave očitno nalezljiva. Z njo so se ukvarjali njeni starši, zanjo so se ogreli tudi Vanessin brat Corin Redgrave in sestra Lynn Redgrave, pozneje pa še njene hčere Joely in Natasha Richardson ter nečakinja Jemma Redgrave.
Med številnimi filmskimi vlogami Vanesse Redgrave je težko določiti najpomembnejše, med njimi so bile gotovo v filmih Morgan: A Suitable Case for Treatment (1966), Povečava (Blow-Up, 1966) in Howards End (1992). Odlična je bila tudi v predstavitvah zgodovinskih osebnosti v filmih The Trojan Woman (1971), Mary: Queen of Scots (2018) in Isadora. V zadnjem igra znano plesalko Isadoro Duncan, ki je leta 1927 umrla, ker se ji je med vožnjo v športnem kabrioletu zapletel šal v kolo in ji zlomil vrat. V tem filmu Karla Reisza iz leta 1968 voznika igra slovenski pevec Lado Leskovar. Po Leskovarjevih besedah ga je izbrala Vanessa Redgrave, ko ga je videla peti na Opatijskem festivalu, zatem pa je uspešno prestal poskusno snemanje. Od takrat sta ostala prijatelja. Igralka je bila večkrat v tukajšnji regiji, leta 1993 je bila v Ljubljani pri predsedniku Milanu Kučanu, Sarajevo pa je obiskovala tudi med vojno in po njej.
Vanesso Redgrave smo zadnja leta lahko gledali v filmih Pisma Juliji (2010), Žvižgač (2010), Song for Marion (2012), Batler (2013), Foxcatcher: boj z norostjo (2014), The Go-Between (2015), The Secret Scripture (2016), Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu (2017), trije zadnji filmi pa so v postprodukciji. V njeni igralski karieri je bilo ključno leto 1977 z dvema filmoma. Prvi je bil film Julia režiserja Freda Zinnemanna, v katerem pomaga Židom v begu pred nacisti. Za to stransko vlogo – glavno je igrala Jane Fonda – je dobila oskarja. Drugi film The Palestinian je dokumentarni o bližnjevzhodni krizi in zagovarja pravico Palestincev do lastne države. Vanessa Redgrave je sionistično gibanje sicer večkrat označila za »brutalno in rasistično«. Film je dvignil veliko prahu zaradi naklonjenosti Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO) in tudi zaradi spornega prizora, v katerem Vanessa pleše s kalašnikovko, dvignjeno nad glavo. Takrat so ji grozili, v kinu v Los Angelesu pa so dan pred predvajanjem filma podtaknili bombo. Na dan podelitve oskarjev za vlogo v Julii so člani židovske organizacije JDL organizirali velike proteste s transparenti in zažiganjem lutk. S svojim zahvalnim govorom jih je še dodatno razjezila, ko je rekla, da je obnašanje »majhne skupine sionističnih huliganov žalitev za Žide po svetu in njihov junaški boj proti fašizmu«. Dodala je, da se bo še naprej borila proti antisemitizmu in fašizmu. Poleg bližnjevzhodnih vprašanj se je posvečala tudi drugim političnim akcijam in sodelovala v različnih levičarskih protestih.
Napadala je tako imenovano »vojno proti terorizmu« in bila kritična zaradi nespoštovanja človekovih pravic v svetu in svoji državi.
Njen aktivizem je vplival tudi na njeno igralsko kariero. Izgubila je več vlog, a si tega ni preveč gnala k srcu. V enem od intervjujev je rekla: »Menim, da se je vedno vredno bojevati za temeljna načela. Če sem nekatere vloge izgubila zato, ker nekemu distributerju ni bila všeč moja politika, je bilo to pričakovati.«
V slogu njenih političnih prepričanj je bil tudi film iz leta 1980 Playing for the Time, v katerem igra Fanio Fenelon, glasbenico, članico ženskega orkestra v Auschwitzu. Tudi ta film je razdelil javnost. Njeno zasebno življenje ni bilo lahko. Od Tonyja Richardsona, režiserja, se je ločila zaradi nezvestobe. Še isto leto je na snemanju filma Camelot spoznala igralca Franca Nera, rodil se jima je sin Carlo, ki je zdaj režiser. Sledila je zveza z igralcem Timothyjem Daltonom, ki je po 14 letih razpadla. Spet se je zbližala s Francom Nerom in se leta 2006 z njim poročila. V letih 2009 in 2010 je izgubila brata, sestro in hčer Natasho Richardson, igralko, ki je umrla zaradi poškodbe na smučišču.
Odigrala je več kot sto filmskih in televizijskih vlog ter številne gledališke. Je ena redkih igralk na svetu, ki so prejele vse možne nagrade, in edina britanska igralka, ki je dobila oskarja, dva emmyja, tonyja, olivierja, dve nagradi v Cannesu, dva zlata globusa in bafto. Za oskarja je bila nominirana petkrat. Kot producentka se je podpisala pod več projektov, kot režiserka pa šele pri svojih 80 letih, ko je režirala film s temo, ki ji leži na srcu – otroci v vojni in begunstvu.
Poltretje desetletje deluje pri Unicefu kot ambasadorka dobre volje in nadaljuje tradicijo aktivnega ukvarjanja z begunci, ki sega že v pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja. Film Sea Sorrow, ki so ga premierno predstavili leta 2017 v Cannesu in v katerem igrata Ralph Fiennes ter Emma Thompson, temelji na njenem osebnem doživljanju begunske krize v Evropi, ko je obiskala begunska taborišča.
Ljubezen do igre v krvi
Ljubezen do igre je v družini Redgrave očitno nalezljiva. Z njo so se ukvarjali njeni starši, zanjo so se ogreli tudi Vanessin brat Corin Redgrave in sestra Lynn Redgrave, pozneje pa še njene hčere Joely in Natasha Richardson ter nečakinja Jemma Redgrave.
Med številnimi filmskimi vlogami Vanesse Redgrave je težko določiti najpomembnejše, med njimi so bile gotovo v filmih Morgan: A Suitable Case for Treatment (1966), Povečava (Blow-Up, 1966) in Howards End (1992). Odlična je bila tudi v predstavitvah zgodovinskih osebnosti v filmih The Trojan Woman (1971), Mary: Queen of Scots (2018) in Isadora. V zadnjem igra znano plesalko Isadoro Duncan, ki je leta 1927 umrla, ker se ji je med vožnjo v športnem kabrioletu zapletel šal v kolo in ji zlomil vrat. V tem filmu Karla Reisza iz leta 1968 voznika igra slovenski pevec Lado Leskovar. Po Leskovarjevih besedah ga je izbrala Vanessa Redgrave, ko ga je videla peti na Opatijskem festivalu, zatem pa je uspešno prestal poskusno snemanje. Od takrat sta ostala prijatelja. Igralka je bila večkrat v tukajšnji regiji, leta 1993 je bila v Ljubljani pri predsedniku Milanu Kučanu, Sarajevo pa je obiskovala tudi med vojno in po njej.
Grožnje
Vanesso Redgrave smo zadnja leta lahko gledali v filmih Pisma Juliji (2010), Žvižgač (2010), Song for Marion (2012), Batler (2013), Foxcatcher: boj z norostjo (2014), The Go-Between (2015), The Secret Scripture (2016), Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu (2017), trije zadnji filmi pa so v postprodukciji. V njeni igralski karieri je bilo ključno leto 1977 z dvema filmoma. Prvi je bil film Julia režiserja Freda Zinnemanna, v katerem pomaga Židom v begu pred nacisti. Za to stransko vlogo – glavno je igrala Jane Fonda – je dobila oskarja. Drugi film The Palestinian je dokumentarni o bližnjevzhodni krizi in zagovarja pravico Palestincev do lastne države. Vanessa Redgrave je sionistično gibanje sicer večkrat označila za »brutalno in rasistično«. Film je dvignil veliko prahu zaradi naklonjenosti Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO) in tudi zaradi spornega prizora, v katerem Vanessa pleše s kalašnikovko, dvignjeno nad glavo. Takrat so ji grozili, v kinu v Los Angelesu pa so dan pred predvajanjem filma podtaknili bombo. Na dan podelitve oskarjev za vlogo v Julii so člani židovske organizacije JDL organizirali velike proteste s transparenti in zažiganjem lutk. S svojim zahvalnim govorom jih je še dodatno razjezila, ko je rekla, da je obnašanje »majhne skupine sionističnih huliganov žalitev za Žide po svetu in njihov junaški boj proti fašizmu«. Dodala je, da se bo še naprej borila proti antisemitizmu in fašizmu. Poleg bližnjevzhodnih vprašanj se je posvečala tudi drugim političnim akcijam in sodelovala v različnih levičarskih protestih.
Napadala je tako imenovano »vojno proti terorizmu« in bila kritična zaradi nespoštovanja človekovih pravic v svetu in svoji državi.
Zaradi aktivizma ob vloge
Njen aktivizem je vplival tudi na njeno igralsko kariero. Izgubila je več vlog, a si tega ni preveč gnala k srcu. V enem od intervjujev je rekla: »Menim, da se je vedno vredno bojevati za temeljna načela. Če sem nekatere vloge izgubila zato, ker nekemu distributerju ni bila všeč moja politika, je bilo to pričakovati.«
V slogu njenih političnih prepričanj je bil tudi film iz leta 1980 Playing for the Time, v katerem igra Fanio Fenelon, glasbenico, članico ženskega orkestra v Auschwitzu. Tudi ta film je razdelil javnost. Njeno zasebno življenje ni bilo lahko. Od Tonyja Richardsona, režiserja, se je ločila zaradi nezvestobe. Še isto leto je na snemanju filma Camelot spoznala igralca Franca Nera, rodil se jima je sin Carlo, ki je zdaj režiser. Sledila je zveza z igralcem Timothyjem Daltonom, ki je po 14 letih razpadla. Spet se je zbližala s Francom Nerom in se leta 2006 z njim poročila. V letih 2009 in 2010 je izgubila brata, sestro in hčer Natasho Richardson, igralko, ki je umrla zaradi poškodbe na smučišču.
