»Država Slovenija lahko vedno računa name.«
Predsednik republike Borut Pahor jo je pred dnevi odlikoval za življenjsko delo z zlatim redom za zasluge
Odpri galerijo
»Moraš verjeti vase in znati tudi sanjariti in imeti pred sabo cilje.«
Foto Uroš Hočevar
V sredo je v predsedniški palači prejela najvišje priznanje države za izjemne zasluge, pred njo pa je tritedenska turneja po Južni Ameriki, na katero se odpravlja danes. Potem počitnice. Na koncertih je potem ne bo do zime. Izpušča tudi vsakoletni nastop v Dubrovniku, svojem rojstnem mestu. Tam jo imajo za svojo, čeprav ona že vse življenje živi v Ljubljani. Od tod jo je pot v sedmih desetletjih ponesla po vsem svetu, v najznamenitejše koncertne dvorane, k najboljšim orkestrom in dirigentom. A se je vedno vračala domov. »Njeno ime bo z velikimi črkami večno zapisano v slovenski in svetovni glasbeni zgodovini,« med drugim piše v utemeljitvi zlatega reda.
Država Slovenija lahko vedno računa name. Glasba, ki je jezik vseh narodov, lahko združuje. Sem kot ambasador slovenske kulture. Igram na raznih koncih sveta in povsod vedo, da sem iz Slovenije. S svojimi izkušnjami in znanjem pa lahko še naprej prispevam tudi k oblikovanju mladih talentov. Ne nazadnje, tudi pri vprašanjih spodbujanja vrhunske ustvarjalnosti in nacionalne kulture lahko povem svoje mnenje.
Da, za svojo ljubezen do domovine sem hvaležna očetu, prof. dr. Ivanu Tomšiču, strokovnjaku za mednarodno pravo in velikemu domoljubu. Šel je v Ameriko predavat, a se je vrnil domov na svojo fakulteto in k svojim študentom. Bil je strašno zvest domovini.
Poglejte si našo Akademijo za glasbo, ki še vedno nima skupnega prostora. Smo sicer v Kazini, potem pa še razpršeni od Starega trga do Vegove in naprej. Osrednja glasbena akademija države, pa tako delamo z njo. Isto je z likovno in igralsko akademijo. Ko smo dobili zemljišče na Roški, kjer bi bile lahko vse tri skupaj, so bili izdelani arhitekturni načrti, potem pa se je izkazalo, da parcele lastniško sploh še niso urejene. Kako je to mogoče? Veste, mladim je treba dati možnost, ustrezne razmere, potem pa lahko zahtevaš, da študirajo in da so pri tem odlični.
Raven se viša, zahteve so vedno večje in tako je po vsem svetu. Če smo včasih še lahko govorili o določenih problemih tehnike, jih danes ne sme več biti. To so temelji. Talent ni vse, potrebna sta trdo delo in veliko odrekanja.
A zdaj je prišlo do mere, ko je treba še več in več. Prej se je več posvečalo vadenju, ker pač še ni bilo interneta, posnetkov, literature. Zdaj pa je vsega ogromno, celo preveč, in študenti se ukvarjajo s tem in manj sedijo za klavirjem. Preveč je, kako bi rekla …
Tako je, to je prava beseda. Druga plat je tudi ta, da je danes treba razmišljati o »tistem potem«, o angažmajih. Majhna država smo, ni dovolj priložnosti za vse mlade in nadarjene, potrebno pa je, da ti čim več igrajo. Na Akademiji se trudimo, pripravljamo izbirna tekmovanja in najboljši lahko igrajo z orkestrom Slovenske filharmonije, RTV simfoniki ter drugimi. To je za mladega človeka zelo pomembno. Ampak govorim tudi o času, ko študent diplomira, ko se izpopolnjuje v tujini. In takrat je treba imeti veliko srečo. Da te poleg talenta, dela, sposobnosti, vsega, kar si že naredil, opazi menedžer, institucija, orkester ... Pianistov in dirigentov je največ in preveč!
Karizma, posebna nota, osebnost. Vsi lahko igrajo enako, treba je izstopati.
Japonci so perfekcionisti, ki znajo vse prekopirati. Slišiš enega, slišiš vse, vsi enako zvenijo, a tu in tam izstopa velik talent. Zanimivi so Južni Korejci, ki pokažejo več emocij, bolj se izrazijo. In Kitajci so izvrstni! Ko sem v žirijah na raznih tekmovanjih, jih ogromno dobiva prve nagrade.
Isto bi bila. Pianistka.
Rodila sem se s talentom, darom, ki sem ga razvijala. In to bi moral vsak mlad človek. Moraš verjeti vase in znati tudi sanjariti in imeti pred sabo cilje. Toda tudi v pianizmu niso vsi za vse, eni bodo koncertni izvajalci, drugi komorni glasbeniki, tretji pedagogi, a vsak se mora žrtvovati, se temu predati. Vendarle ni vse samo lepo – ne stojiš le na odru, potuješ, vidiš nove kraje, nosiš lepe obleke in se udeležuješ sprejemov. Potrebni sta garanje in odrekanje.
Hodila sem v šolo, tam sem bila z vrstniki, sicer pa sem bila ves čas res med odraslimi. Na Juilliardu je bila sicer sekcija za mlade, za tiste, ki še niso imeli gimnazije, ampak vse druge predmete sem opravljala z odraslimi. Seveda bi šla kdaj raje na igrišče, se šla igrat, še vedno sem bila otrok, vedela pa sem, da je treba najprej vaditi. Nikoli nisem niti razmišljala, da bi odnehala.
Seveda drugače, po svoje in v skladu z napotki učitelja, zato rečemo, da se z leti in nastopi učiš, postajaš samostojnejši in zrelejši. Drugače tudi dojemaš skladbo, drugače jo interpretiraš, zato pri našem delu nikoli ne moreš reči, da si naredil vse. Ali da si prišel do konca. Ne, vedno smo lahko boljši. Jaz igram velik repertoar, a vse skladbe sem igrala tudi že po stokrat, vendar vsakič z drugega zornega kota, v interpretaciji sem vedno našla kaj novega. To je iskanje in nikoli končni cilj. Vse življenje delaš tako. Tako tudi nikoli ni dolgčas. Iščeš in odkrivaš novo v istem tekstu.
Morda je bolj mislil, da se moram kot mlado dekle bolj zavedati svojih darov in sposobnosti. Ko sem prišla na Poljsko, v Varšavo, so mi celo rekli, naj bom malo bolj ohola. Ne morem, sem rekla, taka sem. Taka sem rojena. So pa med velikimi umetniki tudi takšni, ki s svojim egom izstopajo. A o večini velikih svetovnih umetnikov, s katerimi sem imela priložnost sodelovati ali jih spoznati, lahko zatrdim, da so bili zelo preprosti, dostopni in iskreni. Tudi Arthur Rubinstein, ki se mu lahko zahvalim, da mi je pomagal na poti do ustvarjalne samostojnosti.
Ko sem bila majhna, sem imela najraje Bacha, nato Mozarta, Beethovna, Chopina, Debussyja, Prokofjeva. A Beethovnu sem se največ posvetila, ker je njegova glasba zame vrh glasbene ustvarjalnosti.
Se res izogibate sodobnim skladbam?
Ko sem bila mlajša, sem izvajala več sodobnih skladateljev, tudi slovenske, na raznih nemških, angleških, tudi avstralskih radijskih postajah sem posnela precej skladb. Včasih so sicer bile specializacije, zdaj ne več, in jaz sem se opredelila za ne tako sodoben program. Šla sem bolj v klasiko, romantiko, impresionizem in zgodnje dvajseto stoletje.
Zelo pomembno. Danes vidim na koncertih in v operi med občinstvom malo študentov. Eni samo vadijo, pa nič drugega. Tudi berejo malo. Toda moraš biti razgledan, si širiti obzorja, da si osebnost, da postaneš zrel človek. Ne razumem jih, včasih smo počeli več reči hkrati. Jaz sem pri osemnajstih prebrala celega Shakespeara, še danes hodim v muzeje, galerije, če imam koncerte v tujini, se rada razgledam po mestu, da začutim utrip, da začutim ljudi, ki bodo zvečer sedli v dvorano.
Seveda, a ni pomembno, koliko si star, ampak kako dobro igraš. Zagotovo si pri manj kot dvajsetih letih lahko zanimiv, a treba je počakati, da se umetnik razvije.
V moji generaciji Martha Argerich pa Murray Perahia. Ali pa ruski pianist Grigorij Sokolov, ki redno prihaja v Slovenijo. Veliko pianistov se je posvetilo tudi dirigiranju, kar je zanimivo. Daniel Barenboim je tak, vsesplošni glasbenik.
Carnegie Hall v New Yorku ali pa bostonska Symphony Hall. Fantastični dvorani z občinstvom, ki si da duška in je spontano. Drugačno od evropskega. In spomnim se Leningrada v tedanji Sovjetski zvezi, kjer sem imela sedemnajst dodatkov. Na Dunaju je seveda nekaj posebnega izjemno akustična Musikverein, tudi tam je vzdušje, ki ga ne morem opisati. V Madridu so mi moški iz gumbnic metali rože na oder.
Ne morem se pritoževati, izjemno lepe spomine imam na svoje nastope v Sloveniji, tudi v najmanjših krajih. S slovenskim občinstvom se izjemno ujamem, saj čutim njegovo naklonjenost in poseben odnos. A pred domačo publiko je vedno najtežje in hkrati najprijetneje nastopiti, kar vam lahko potrdi skoraj vsak glasbenik.
Treba je gledati pozitivno, in če že vstaneš težko, je težak ves dan. Jaz pravim: Sonce sije. Za še tako črnimi oblaki posije!
V zahvalnem govoru ste dejali, da lahko predsednik računa na vašo pomoč pri spodbujanju vrhunske ustvarjalnosti.
Država Slovenija lahko vedno računa name. Glasba, ki je jezik vseh narodov, lahko združuje. Sem kot ambasador slovenske kulture. Igram na raznih koncih sveta in povsod vedo, da sem iz Slovenije. S svojimi izkušnjami in znanjem pa lahko še naprej prispevam tudi k oblikovanju mladih talentov. Ne nazadnje, tudi pri vprašanjih spodbujanja vrhunske ustvarjalnosti in nacionalne kulture lahko povem svoje mnenje.
Poudarili ste tudi, da domovine niste zapustili kljub številnim ponudbam, ki ste jih imeli.
Da, za svojo ljubezen do domovine sem hvaležna očetu, prof. dr. Ivanu Tomšiču, strokovnjaku za mednarodno pravo in velikemu domoljubu. Šel je v Ameriko predavat, a se je vrnil domov na svojo fakulteto in k svojim študentom. Bil je strašno zvest domovini.
»Sem kot ambasador slovenske kulture. Igram na raznih koncih sveta in povsod vedo, da sem iz Slovenije,« je povedala Drubravka Tomšič Srebotnjak, dobitnica najvišjega priznanja države za izjemne zasluge. Foto Uroš Hočevar
Kako pa ta domovina po vašem skrbi za vrhunsko umetnost, vrhunskega umetnika?
Poglejte si našo Akademijo za glasbo, ki še vedno nima skupnega prostora. Smo sicer v Kazini, potem pa še razpršeni od Starega trga do Vegove in naprej. Osrednja glasbena akademija države, pa tako delamo z njo. Isto je z likovno in igralsko akademijo. Ko smo dobili zemljišče na Roški, kjer bi bile lahko vse tri skupaj, so bili izdelani arhitekturni načrti, potem pa se je izkazalo, da parcele lastniško sploh še niso urejene. Kako je to mogoče? Veste, mladim je treba dati možnost, ustrezne razmere, potem pa lahko zahtevaš, da študirajo in da so pri tem odlični.
Že petdeset let poučujete na akademiji, so današnji študentje drugačni?
Raven se viša, zahteve so vedno večje in tako je po vsem svetu. Če smo včasih še lahko govorili o določenih problemih tehnike, jih danes ne sme več biti. To so temelji. Talent ni vse, potrebna sta trdo delo in veliko odrekanja.
Ali ni bilo od nekdaj tako? Nekaj odstotkov je talent, preostalo delo.
A zdaj je prišlo do mere, ko je treba še več in več. Prej se je več posvečalo vadenju, ker pač še ni bilo interneta, posnetkov, literature. Zdaj pa je vsega ogromno, celo preveč, in študenti se ukvarjajo s tem in manj sedijo za klavirjem. Preveč je, kako bi rekla …
... motilcev?
Tako je, to je prava beseda. Druga plat je tudi ta, da je danes treba razmišljati o »tistem potem«, o angažmajih. Majhna država smo, ni dovolj priložnosti za vse mlade in nadarjene, potrebno pa je, da ti čim več igrajo. Na Akademiji se trudimo, pripravljamo izbirna tekmovanja in najboljši lahko igrajo z orkestrom Slovenske filharmonije, RTV simfoniki ter drugimi. To je za mladega človeka zelo pomembno. Ampak govorim tudi o času, ko študent diplomira, ko se izpopolnjuje v tujini. In takrat je treba imeti veliko srečo. Da te poleg talenta, dela, sposobnosti, vsega, kar si že naredil, opazi menedžer, institucija, orkester ... Pianistov in dirigentov je največ in preveč!
Ko se vse poklopi – kaj nekega pianista naredi za vrhunskega?
Karizma, posebna nota, osebnost. Vsi lahko igrajo enako, treba je izstopati.
Azijski glasbeniki naj bi bili danes velika konkurenca, toda nekateri pravijo, da so tehnično izvrstni, manjka pa jim neka osebna nota.
Japonci so perfekcionisti, ki znajo vse prekopirati. Slišiš enega, slišiš vse, vsi enako zvenijo, a tu in tam izstopa velik talent. Zanimivi so Južni Korejci, ki pokažejo več emocij, bolj se izrazijo. In Kitajci so izvrstni! Ko sem v žirijah na raznih tekmovanjih, jih ogromno dobiva prve nagrade.
Na vprašanje, kaj bi bili, če bi se znova rodili, odgovarjate preprosto ...
Isto bi bila. Pianistka.
Na Akademijo ste prišli leta 1949 kot devetletna punčka. Kako danes gledate na čase, ko ste na klavir prislanjali igračko?
Rodila sem se s talentom, darom, ki sem ga razvijala. In to bi moral vsak mlad človek. Moraš verjeti vase in znati tudi sanjariti in imeti pred sabo cilje. Toda tudi v pianizmu niso vsi za vse, eni bodo koncertni izvajalci, drugi komorni glasbeniki, tretji pedagogi, a vsak se mora žrtvovati, se temu predati. Vendarle ni vse samo lepo – ne stojiš le na odru, potuješ, vidiš nove kraje, nosiš lepe obleke in se udeležuješ sprejemov. Potrebni sta garanje in odrekanje.
Zgodaj ste torej stopili v svet odraslih.
Hodila sem v šolo, tam sem bila z vrstniki, sicer pa sem bila ves čas res med odraslimi. Na Juilliardu je bila sicer sekcija za mlade, za tiste, ki še niso imeli gimnazije, ampak vse druge predmete sem opravljala z odraslimi. Seveda bi šla kdaj raje na igrišče, se šla igrat, še vedno sem bila otrok, vedela pa sem, da je treba najprej vaditi. Nikoli nisem niti razmišljala, da bi odnehala.
Kako otrok razume Bacha, Mozarta ...
Seveda drugače, po svoje in v skladu z napotki učitelja, zato rečemo, da se z leti in nastopi učiš, postajaš samostojnejši in zrelejši. Drugače tudi dojemaš skladbo, drugače jo interpretiraš, zato pri našem delu nikoli ne moreš reči, da si naredil vse. Ali da si prišel do konca. Ne, vedno smo lahko boljši. Jaz igram velik repertoar, a vse skladbe sem igrala tudi že po stokrat, vendar vsakič z drugega zornega kota, v interpretaciji sem vedno našla kaj novega. To je iskanje in nikoli končni cilj. Vse življenje delaš tako. Tako tudi nikoli ni dolgčas. Iščeš in odkrivaš novo v istem tekstu.
Vaš profesor, sloviti Arthur Rubinstein, je rekel, da ste preskromni. Mora biti vrhunski umetnik velik ego?
Morda je bolj mislil, da se moram kot mlado dekle bolj zavedati svojih darov in sposobnosti. Ko sem prišla na Poljsko, v Varšavo, so mi celo rekli, naj bom malo bolj ohola. Ne morem, sem rekla, taka sem. Taka sem rojena. So pa med velikimi umetniki tudi takšni, ki s svojim egom izstopajo. A o večini velikih svetovnih umetnikov, s katerimi sem imela priložnost sodelovati ali jih spoznati, lahko zatrdim, da so bili zelo preprosti, dostopni in iskreni. Tudi Arthur Rubinstein, ki se mu lahko zahvalim, da mi je pomagal na poti do ustvarjalne samostojnosti.
Beethoven je za vas – življenje?
Ko sem bila majhna, sem imela najraje Bacha, nato Mozarta, Beethovna, Chopina, Debussyja, Prokofjeva. A Beethovnu sem se največ posvetila, ker je njegova glasba zame vrh glasbene ustvarjalnosti.Se res izogibate sodobnim skladbam?
Ko sem bila mlajša, sem izvajala več sodobnih skladateljev, tudi slovenske, na raznih nemških, angleških, tudi avstralskih radijskih postajah sem posnela precej skladb. Včasih so sicer bile specializacije, zdaj ne več, in jaz sem se opredelila za ne tako sodoben program. Šla sem bolj v klasiko, romantiko, impresionizem in zgodnje dvajseto stoletje.
