Tri generacije in neprecenljiva družinska dediščina

Glasbena zapuščina Duka Ellingtona obsega na tisoče kompozicij. Med njimi je na ducate jazzovskih standardov. Njegov orkester je najprej prevzel sin Mercer Ellington, prav tako izjemen glasbenik in skladatelj, od leta 1996 pa je vajeti prevzel njegov najstarejši vnuk Paul Ellington.

Rojeni ste bili v eni od najmočnejših glasbenih družin in prevzeli nalogo, da ohranite dedovo in zapuščino vajinega očeta. Je bila to lahka odločitev ali ste imeli pomisleke, ali sprejeti takšno odgovornost?

Kot otrok nisem dvomil o svoji prihodnosti. Prepričan sem bil, da bom prispeval k družinskemu poslu. Sprva sem verjel, da bo to pomenilo, da bom prevzel vlogo vodje benda. Vendar sem z odraščanjem in raziskovanjem svojih zanimanj odkril globoko strast do filma, zlasti pisanja scenarijev, in se odločil za to pot.

Sčasoma sem se zavedel izzivov, ki jih prinaša vodenje organizacije z dediščino. Ena od težav je fluktuacija osebja – ljudje se neizogibno selijo drugam, bodisi zaradi napredovanja v karieri bodisi upokojevanja. To zahteva nenehno prilagajanje in premišljeno načrtovanje nasledstva.

Danes so med najbolj perečimi izzivi, s katerimi se spoprijemamo, logistični in finančni. Smo sedemnajstčlanski potujoči ansambel in ponosen sem, da so naši glasbeniki dobro plačani. Vendar je treba zagotoviti stabilno in trajno financiranje, ki omogoča tako obsežno delovanje, to je izziv. Naloga, ki zahteva strateško načrtovanje in ustvarjalno reševanje problemov.

Odraščali ste na Danskem, nato ste se preselili v ZDA, kjer ste pridobili glasbeno izobrazbo. Ali nam lahko poveste kaj več o prvih glasbenih korakih? Kdaj ste vedeli, da se boste posvetili temu?

Moja glasbena pot se je začela ob klavirju, ko sem sedel ob očetu. Ti zgodnji trenutki so oblikovali moje temelje, ne le tehnično, temveč tudi čustveno – zasidrali so moje razumevanje glasbe kot nekaj globoko osebnega in generacijskega. Medtem ko sem živel na Danskem, sem težko imel poglobljene odnose z učitelji. To ni bil odsev njihove predanosti, ampak prej neskladje v komunikaciji, zaradi česar je bilo učenje manj naravno. Ko sem se tega zavedel, sem z družino sprejel težko odločitev: pri petnajstih letih smo se preselili na Manhattan, da bi me vključili v bolj poglobljeno in prilagojeno glasbeno okolje.

Naslednji dve leti sem se učil na oddelku za predšolsko vzgojo na Manhattanski šoli za glasbo. To obdobje je bilo produktivno, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega, kar je spremenilo moje življenje – umrl mi je oče.

Ob njegovi smrti sem se najprej odzval zgolj čustveno, preprosto sem si ga želel nazaj. Toda kmalu sem se moral tega otresti, orkester je potreboval vodstvo. Glede na družinsko zapuščino in svoj položaj sem se odločil, da se bom umaknil od formalnega izobraževanja in prevzel odgovornost. To se je zgodilo leta 1996.

Morda opažate vpliv življenja v Evropi na vaš glasbeni značaj, v primerjavi z vplivi iz ZDA?

Menim, da sem enaka mešanica vplivov Danske in New Yorka, vsak od teh me je oblikoval v približno petdesetih odstotkih. Moja glasbena zanimanja so široka in raznolika, segajo daleč prek jazza in vključujejo klasično glasbo, rock in pop, ker spoštujem različne žanre.

Vaš oče, tako kot vaš ded, je bil velikan jazza, morda zunanjim opazovalcem nekoliko manj znan. Kako ste ga dojemali, glede na to, da deda niste spoznali?

Čeprav deda nisem spoznal, sem ga vedno občudoval in si želel, da bi imel priložnost preživeti nekaj časa z njim. Moj oče je bil izjemen posameznik, ki je pomembno prispeval k dedovi glasbeni zapuščini, saj je zanj napisal številne skladbe, ki so postale uspešnice.

Odraščanje kot otrok velikana, kot sta Mozart in Duke Ellington, je edinstven izziv, saj so pričakovanja in primerjave lahko zelo zahtevni.

Z orkestrom, ki ga je ustanovil leta 1923, je sprva zaslovel v legendarnem harlemskem lokalu Cotton Club, leta 1956 pa ga je izstrelil med zvezde nastop na festivalu Newport Jazz. FOTO: Jati Lindsay

Vodenje orkestra, zlasti na tako visoki ravni, je gotovo velik izziv. Sprejeli ste ga zelo mladi.

Izziva sem se lotil brez strahu, z razumevanjem, da mora nekdo prevzeti odgovornost – zakaj ne jaz?

Z vodenjem in podporo izkušenih članov Duke Ellington Orchestra, vključno s tistimi, ki še vedno nastopajo z orkestrom, mi je uspelo uspešno krmariti. Vendar imam glede na zahtevnost in s tem povezane težave resne pomisleke, ali bi to odgovornost priporočil svojim otrokom.

Kaj so pomembne lastnosti vodje orkestra?

Med študijem na Manhattanski šoli za glasbo sem veliko dirigiral, pri čemer sem si pridobil zaupanje in sprejemanje svojega ansambla. To je bil pomemben mejnik v mojem razvoju.

Vaje imajo pomemben izobraževalni namen: na odru pomagajo vzpostaviti profesionalno in zanimivo vzdušje, omogočajo nam, da vsako predstavo premišljeno prilagodimo posebni akustiki in značilnosti prizorišča. Ta prilagojeni pristop izboljša usklajenost med glasbeniki in izkušnjo občinstva.

Kako lahko nekdo postane član vašega orkestra?

Morate biti blizu orkestra, priporočiti vas mora član orkestra ali pa Charlie Young III. osebno poslušati.

Kako se skladbe znajdejo na vašem repertoarju?

Odkar je ded umrl, Charlie Young III. kurira vsak naš nastop.

Orkester vašega deda je bil valilnica talentov. Verjetno ste na svoji poti spoznali veliko zanimivih glasbenikov?

Vsekakor je bila to edinstvena izkušnja. Glasbeniki, ki mi pridejo na misel, so Lenny Kravitz, Elton John in Sting.

Orkester Duka Ellingtona je v preteklih rasističnih časih postavljal nove temelje. Kako je s tem danes?

Trenutno se ZDA spopadajo z rasnimi vprašanji, ki se zdijo pomembnejša in nujnejša kot kdaj prej. To je trezna in žalostna resničnost, ki od nas zahteva razmislek o družbeni dinamiki in zgodovinskih okoliščinah, ki so oblikovale te trenutne boje. Razumevanje teh zapletov je bistveno za smiseln napredek. V tem kontekstu je vloga orkestra še pomembnejša. Z univerzalnim jezikom glasbe orkester ustvarja edinstven prostor, v katerem se lahko družijo ljudje iz različnih okolij in s tem spodbujajo empatijo, medsebojno spoštovanje in skupno razumevanje. Glasba presega besede in kulturne ovire, je most, ki povezuje posameznike in skupnosti.

To poslanstvo ni novo; je odmev dela in vizije dedove generacije. Tako kot so oni z glasbo izzivali delitve in navdihovali enotnost, tudi mi nadaljujemo to zapuščino in se zavedamo, da so se časi spremenili, vendar je temeljna potreba po dialogu in povezovanju tako nujna kot kdaj prej. S tem pristopom orkester pomaga razvijati zavest in spodbuja konstruktivne pogovore o rasi, kulturi in družbi ter tako prispeva k vključujoči in sočutni prihodnosti.

Kaj počnete poleg orkestra? S svojimi projekti ...

Prizadevam si, da bi nastal biografski film o mojem dedu. Petnajstega junija se bom odpravil v Los Angeles na več sestankov, upam, da se bomo kmalu kaj dogovorili.

Kako ocenjujete vlogo jazzov­skih orkestrov danes, ko niso predstavniki glavnega popularnega toka glasbe že desetletja? Kateri drugi glasbeni kolektivi vas navdihujejo?

Naša vloga presega izvajanje glasbe; veliko pozornosti namenjamo tudi izobraževanju. V vsakem mestu, ki ga obiščemo, si prizadevamo pripraviti mojstrske tečaje za glasbenike, na katerih neposredno sodelujemo z učenci. Z njimi ne delimo le tehničnih in ustvarjalnih vidikov glasbe, temveč tudi vpogled v poklicno realnost te industrije. Razpravljamo o ovirah, s katerimi se lahko srečujejo mladi umetniki, in o resničnem občutku smisla in veselja, ki ga lahko ponudi življenje v glasbi.

Čeprav veliki jazzovski orkestri morda niso več prevladujoča sila v komercialni glasbeni industriji, so spretnosti, ki jih gojijo, zelo pomembne. Številni naši glasbeniki pomembno prispevajo k današnji popularni glasbi, sodelujejo v različnih žanrih, se pojavljajo na pomembnih posnetkih in oblikujejo zvok sodobne kulture.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost in kateri izzivi ostajajo?

Pred kratkim smo zagnali splet­no stran – dukeellington.com – in ponosni smo, kako je izpadla. Prav tako aktivno razvijamo prisotnost v družbenih medijih.

Za ta prizadevanja seveda potrebujemo čas. Odkar sem leta 2022 prevzel menedžiranje orkestra, sem se srečal z izzivi, ki jih bolj kot izzive vidim kot priložnosti za rast in ozaveščanje.

Veselimo se vašega prihoda v Slovenijo. Kaj ste slišali o nas do zdaj?

Slišal sem, da je to čudovita dežela, in seveda, da je dom verjetno najboljšega košarkarja na svetu – Luke Dončića.

Veselim se raziskovanja starega mestnega jedra in okušanja lokalne kuhinje. Časa bo malo, vendar nameravam iti ven, si ogledati znamenitosti in uživati, kolikor bo le mogoče.