Krščanska etika ne more biti temelj zdravniške etike v javnem zdravstvu

Matjaž Zwitter v svojem odzivu (12. julij) na kritične opazke, ki mu jih nameni Andrej Pleterski (5. julij) glede tega, kaj ima zanj prednost: zdravniška etika ali zakonodaja, zatrdi, da nihče – tudi zdravnik – ne sme storiti nič, kar zakon prepoveduje. In doda: »Etika pa lahko odklanja dejanja, ki jih zakon dopušča. Vse, kar je v skladu z zakonom, torej ni avtomatično tudi v skladu z etiko.«

S slednjim se strinjam. Krščanska etika npr. verniku prepoveduje samousmrtitev, ki je etika človekovih pravic liberalnodemokratičnih držav ne prepoveduje. Zaradi teh njenih posebnih zahtev krščanska etika tudi ne more biti temelj zdravniške etike v javnem zdravstvu. Prav to pa zagovarjata Zwitter, vodja zadnje prenove Kodeksa zdravniške etike (KZE), in Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko Republike Slovenije, v članku »Ob prenovi KZE«, ko zapišeta: »Etika slovenskih zdravnikov je bila od nekdaj del univerzalnega krščanskega medicinskega etosa.« Posledice te prevlade verskih pogledov v laičnih in liberalnodemokratičnih institucijah so se jarko pokazale v nasprotovanju vrhov zdravništva Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).

Izraelska sodišča ne bodo obsodila niti enega vojaka ali generala

V omenjenem članku Zwitter in Voljč postavita še trditev, ki zadeva odnos med zakonodajo in etiko. Vprašata se: »Ali prenovljeni KZE lahko daje priporočila, ki so v nasprotju z veljavno zakonodajo? Da, kajti pravo in etika ne izhajata iz istih izhodišč.«

Marsikaj se je mogoče vprašati ob tej trditvi, a tu me zanima le, kako združiti ti dve izrecni Zwittrovi trditvi:

(1) Zdravniki ne smejo ravnati v nasprotju z zakonodajo in (2) KZE lahko priporoča kršitev zakonodaje.

Zadovoljivega odgovora nisem našel.

***

Igor Pribac je soavtor ZPPKŽ.