Avstrija je država številnih zasebnih združenj, približno 125.000 jih je. To so športni klubi, različna kulturna, planinska, zbirateljska društva in podobno. Nekatera obstajajo že od časa avstrijskega cesarstva in niso le klubi ljubiteljev določenih prostočasnih dejavnosti. Nekatera so kulturno in finančno zelo močna. Takšni so na primer Dunajski filharmoniki (Wiener Philharmoniker), za mnoge najboljši orkester za klasično glasbo na svetu. Kot vsako leto so 1. januarja odigrali svoj tradicionalni, sloviti dunajski novoletni koncert za televizijsko občinstvo po vsem svetu. Le poslušalcev v živo, pred odrom in okoli odra v Zlati dvorani dunajskega Musikvereina, tokrat ni bilo. Dejavnosti orkestra med pandemijo so bile neizogibna tema v pogovoru z Danielom Froschauerjem, prvo violino in predsednikom Dunajskih filharmonikov od leta 2017.


 

Kakšno je bilo za vas leto 2020?

Z novoletnim koncertom smo hoteli vliti upanje milijonom gledalcev po svetu. To ni bilo lahko, ampak Dunajski filharmoniki smo vedno pozitivno usmerjeni. Tudi v mesecih, ko smo smeli igrati pred največ sto obiskovalci, smo to počeli s popolno umetniško predanostjo. Gospodarski vidik ni naša prioriteta. Menimo, da ima naš orkester širše poslanstvo. Vedno želimo biti dober zgled drugim. V začetku novembra 2020 smo šli na turnejo na Japonsko. To je bil močan signal, da se lahko koncertira tudi v tem času. Vso turnejo smo bili dejansko v karanteni, kar je bilo za nas veliko dodatno breme. Vendar smo čutili izjemno hvaležnost in ugotovili, da se je trud splačal.

So na Japonskem dvorane morale biti napol prazne?

Ne, vsako mesto je bilo zasedeno. Ljudje so sedeli z masko na obrazu. Vsakega od nas so testirali na dva ali tri dni. Kljub temu je bila izkušnja čudovita.

Kako je s testiranjem v zadnjih dneh?

Nekateri drugi orkestri so menili, da je bolj pomembno, da člani ohranjajo varnostno razdaljo, kakor da bi jih testirali na virus. Mi smo se pač odločili, da se testiramo pred vsako produkcijo. V dneh pred novoletnim koncertom smo to naredili vsak dan. Tako lahko igramo na običajni razdalji med glasbeniki. Tudi s tem ohranjamo kakovost naše glasbe.

Imate dovolj rezervnih članov orkestra?

Imamo rezervo za skoraj vsakega v orkestru. Naših članov je skupaj 148, pa lahko izračunate. Na novoletnem koncertu igramo s približno 80 glasbeniki. To je običajna postavitev našega orkestra, ne največja ne najmanjša. Prvih vio­lin je vedno 16, drugih violin 12, imamo šest violončelistov ..., kot vedno. Na nekaterih drugih naših koncertih, na primer, kadar je na programu Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa, igra več kot sto glasbenikov.

Koliko žensk je med 148 člani Dunajskih filharmonikov?

Vsako leto več – zdaj jih je dobrih dvajset.

Kakšen odnos imajo zdaj tisti člani, ki so nasprotovali sprejemanju žensk?

Te generacije ni več v orkestru. Upokojila se je. To za nas ni več nobena tema.

Pred nekaj leti ste praznovali 175. obletnico.

Tako je, pred točno 150 leti pa smo začeli igrati v Musikvereinu. Eden glavnih razlogov za velik uspeh Dunajskih filharmonikov je bil sistem gledališkega abonmaja.

Številni strokovnjaki menijo, da je Zlata dvorana Musikvereina najbolj akustična koncertna dvorana na svetu. Arhitekt Theophil Hansen je imel veliko znanja, a tudi nekaj sreče.

Najbolj čutimo prazen prostor pod orkestrom. Vemo tudi, da strop ni trdno povezan s stenami. Samo položen je nanje. Vse se upogiba in vibrira. Včasih grem med odmorom iz svoje pisarne v Zlato dvorano Musikvereina, ki uteleša dušo glasbe. Ko sem v njej, začutim Brahmsa, Brucknerja, Čajkov­skega, Wagnerja, Verdija, Gustava Mahlerja, Richarda Straussa ... To občutim, tudi ko je prazna, ko v dvorani ni glasbe. V Zlati dvorani se počutim posebno.

Vam je bilo na letošnjem novolet­nem koncertu težje igrati, ker je bila dvorana prazna in je bila zato tudi akustika drugačna?

Ne pozabite, da skoraj vse naše vaje potekajo brez poslušalcev. Navajeni smo tega. Vseeno so omejit­ve zaradi pandemije pokazale pomen občinstva v celotni koncertni izkušnji. Na koncertu, medtem ko igram in gledam dirigenta, hkrati vidim občinstvo, vidim, kako vpija glasbo. Skupna izkušnja je zelo pomemben del glasbe.

Kot zasebno združenje niste dolžni objavljati finančne bilance, vsekakor pa lahko izgube, ki ste jih imeli v letu covida-19, opišete na drugačen način.

Samo do junija smo izgubili 33 koncertov. Na ameriško turnejo nismo šli, na azijski smo bili le deloma, na novoletnem koncertu ni bilo občinstva ... To so strašni rezi. Izgubljamo velike vsote denarja.

Vidim, da vas močni sponzorji niso zapustili.

To so naši dobri partnerji. Zavedajo se, da se je naša blagovna znamka v tem času celo okrepila, ker smo pozitivno naravnani in poskušamo najti načine, kako vrniti celotno kulturno življenje v normalno stanje.

Se sploh lahko zgodi, da Dunajski filharmoniki bankrotirajo?

Ne, ne. Zaposleni smo v Državni operi, v filharmoniji delamo kot samostojni umetniki.

Vodja dunajskega predstavništva velike letalske družbe mi je sredi devetdesetih let dejal, da je bila ena njegovih največjih nočnih mor prevažati Dunajske filharmonike, ker so bili med seboj vsi sprti. Ste zdaj zadovoljni z medsebojnimi odnosi?

Naše člane povezuje nekaj velikega: čudovita glasba. Številni sedanji člani so tudi sicer prijatelji. Seveda pa se najdejo posamezniki, ki razumejo filharmonijo bolj kot interesno skupnost. Kljub temu smo na splošno dobra družba.

Igrate violino, ki jo je izdelal legendarni Antonio Stradivari.

Da, Stradivari je delal odlične inštrumente, tako kot Rembrandt čudovite slike.

Vendar ne vidim nikogar, ki bi iz dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja prišel z Rembrandtovo sliko pod roko ...

Res je, vendar ne pozabite, da so violine in druga glasbila uporabni predmeti in zelo dobro zavarovani. Morebitni tat ne bi mogel prodati inštrumenta, na katerega igram, ker vsi vedo, kdo je lastnik te Stradivarijeve violine. Narejena leta 1727 in poimenovana Ex Benvenuti, ex Halphen je lastnina Sklada Angelike Prokopp. Zelo sem hvaležen temu skladu, da lahko že štiri leta igram na tako čudovit inštrument. Ta violina je podaljšek mojega srca. Mogoče bo nekega dne dobila še en vzdevek, ex Froschauer! (smeh)