Intimni glasbeni esej

Kitarist Samo Šalamon se je študiozno poklonil celotnemu opusu premalo znanega jazzovskega velikana Erica Dolphyja.
Fotografija: Samo Šalamon je skladbe Erica Dolphyja odigral na 6- in 12-strunsko kitaro ter mandolino. FOTO: Janin Vezonik
Odpri galerijo
Samo Šalamon je skladbe Erica Dolphyja odigral na 6- in 12-strunsko kitaro ter mandolino. FOTO: Janin Vezonik

Lahko bi rekli, da je Samo Šalamon vstopil v jazz prek kitare,­ jazz pa je v Šalamona vstopil prek saksofonistov Ornetta Colemana in Erica Dolphyja. Colemanu je slovenski kitarist že posvetil album Ornethology. Tokrat se je poklonil še drugemu multiinštrumentalistu in pihalcu z dvojnim solo albumom Dolphyology.

Na naslovnici albuma Dolphyology se silhueta profila Erica Dolphyja, ki je večkrat upodobljena na albumih ameriškega glasbenika, morfološko zliva s profilom Sama Šalamona. Kar je dobra vizualna prispodoba kreativnega procesa nastajanja tega študioznega glasbenega eseja. Šalamon, eden od naših najbolj produktivnih glasbenikov, ki ima za sabo kar 39 albumov, je Dolphyju zlezel v glavo s transkribiranjem melodij in tem v skladbah, pod katere se je ameriški glasbenik podpisal tudi kot skladatelj. Šalamon je Dolpyjeve skladbe v karieri večkrat preigraval, redko pa se je to primerilo v solo nastopih, pravi, da zaradi strahospoštovanja do tega svojega vzornika.

Ovitek albuma Dolphyology, na katerem se silhueta Erica Dolphyja zlije s profilom Sama Šalamona, je oblikoval Kristijan Robič. FOTO: arhiv Samo Records
Ovitek albuma Dolphyology, na katerem se silhueta Erica Dolphyja zlije s profilom Sama Šalamona, je oblikoval Kristijan Robič. FOTO: arhiv Samo Records

Dolphy, ki je stilsko povezoval bebop in free jazz, ga je najprej pritegnil z odprtostjo v glasbi. »Je glasbenik, ki se drži okvirov harmonske strukture, hkrati pa išče načine, kako jih prestopiti. Všeč mi je tudi njegov pristop h kompoziciji, ki se mi zdi res podcenjen,« je povedal Šalamon, ki je Dolphyja ponovno odkrival med pandemijo. »Lani sem med enim od lockdownov po dolgem času spet poslušal Dolpyja, ki ga večinoma poznamo kot improvizatorja, manj je znan kot skladatelj. Po krivici, se mi zdi, saj je v svojem sicer kratkem življenju napisal 28 skladb, ki so res dobre. Iz tega obdobja [šestdeseta leta prejšnjega stoletja] ni veliko notnih zapisov, zato sem se lotil transkribiranja sam.«

Ujeti karakter skladbe

K ustvarjanju ga je spodbudil pogovor s kolegom kitaristom Milesom Okazakijem, ki je pred štirimi leti izdal solo kitarski album Monk Project, na katerem je priredil Monkove kompozicije za solo kitaro. »Pogovarjala sva se tudi o tem, da je pri solo kitarskih projektih vedno v navadi, da glasbenik izhaja iz jazzovske tradicije igranja sto akordov na minuto v slogu Joeja Passa. Spraševala sva se, zakaj kitaristi ne bi smeli igrati na primer samo ene melodične linije. Ker se mi zdi tak pristop zanimiv, sem se novega projekta lotil tako. Seveda sem potem linije nadgradil s harmonijami in ritmičnimi vložki.«

Po posluhu je torej najprej izpisal melodije, ki jih igra Dolphyjev kvintet, pri čemer se je prepustil navdihu celotne zasedbe. Pri zasedbi, kot je Freddy Hubbard na trobenti, Bobby Hutcherson na vibrafonu, Richard Davis na kontrabasu in mladi Tony Williams za bobni, ki se je zbrala na snemanju Dolphyjevega najbolj znanega in poslednjega albuma Out to Lunch! (1964, Blue Note), navdiha res ni bilo težko najti. Dolphy je nekaj mesecev po snemanju albuma tragično umrl v Berlinu za posledicami diabetesa, star 36 let.

»Dolphy je kot skladatelj zelo podcenjen,« meni kitarist Samo Šalamon.

FOTO: Janin Vezonik
»Dolphy je kot skladatelj zelo podcenjen,« meni kitarist Samo Šalamon. FOTO: Janin Vezonik

»Skušal sem ujeti karakter vsake skladbe. Če je bila balada, sem dodal kakšen interval ali akord, če so bili hitri komadi, sem poskušal igrati bolj bebopovsko. Najtežje so bile skladbe z izrazito basovsko linijo, ki sem jim poskušal slediti, ob tem, da sem preko igral tudi melodijo. K vsaki skladbi sem se trudil pristopiti drugače, da bi bilo zanimivo meni in poslušalcem.« Pri tem se ni oziral na priredbe, denimo, pianista Akija Takaseja, Alexandra von Schlippenbacha in saksofonistke Silke Eberhard.

Pristop je bil podoben kot na albumu Ornethology, ki ga je leta 2003 posvetil svojemu prvemu velikemu vzorniku. »Takrat sem se poglobil v Colemanovih štirideset solov in jih transkribiral. Ko narediš nekaj takega, se pri igranju in glasbenem razvoju pomakneš stopničko višje,« je dodal kitarist.

Glasbo je z različnimi tehnikami izvajal na akustični šeststrunski kitari, nekaj skladb je odigral tudi na dvanajststrunsko kitaro in mandolino. Pridih intimnosti te butične poslastice za poznavalce ustvarja tudi to, da je Šalamon vse skladbe posnel v svoji dnevni sobi, tako so na posnetkih slišni škripanje strun ob preprijemanju ter vdihi in izdihi, tu in tam tudi kakšen mijavk domačega mačka.

Projektu bomo predvidoma lahko prisluhnili v živo na Jazz festivalu Ljubljana.

Komentarji: