Prešernova hiša v Kranju je za mesec dni postala hiša Andreja Šifrerja, saj so v čast njegovemu okroglemu jubileju na galerijskih zidovih oživile utrinke njegove življenjske in karierne poti. »Vsi poznajo njegove pesmi, pojejo jih na dekliščinah, gasilskih veselicah, porokah, zabavah za rojstni dan ... A malokdo ve, da je praktično vse albume posnel v tujini ter se srečeval in sodeloval tudi s svetovnimi megazvezdniki,« sta dejali Ana Vrtovec Beno in Tjaša Šoštarič, avtorici razstave 70 let – NIČ proti VEČnosti.

Klobuk ga je spremljal na vseh taborjenjih, kjer se je ob ognju učil komunicirati s publiko.FOTO: Mediaspeed

A čeprav sta začeli pisati Šifrerjevo zgodbo v njegovih šolskih letih, ko se je z drobnimi prstki le za silo prebijal skozi par akordov, ki mu jih je prvi pokazal sosed Vencelj, in se pri tabornikih učil pomembnosti očesnega stika, ki prežene tremo, se je ta v resnici začela že veliko prej. Celo precej pred njegovim rojstvom. »Moja mama je kot mlado dekle z drugimi puncami hodila na kopanje k Savi. To je bilo še pred vojno in tam je bil neki Marko, ki je brenkal in pel. Takrat si je rekla, da si želi sina, ki bi igral kitaro. A ko je rodila sina in mu dala ime Marko, ta pač ni bil za kitaro. Zato je poskusila še enkrat.« In je dobila Andreja, ki s kitaro in besedili že 45 let dviguje na noge mlado in staro.

Nemški Elvis Presley

Glasbena pot mu je bila očitno usojena. Kot dojenček je menda tri leta neprenehoma jokal in se drl, da je imel zdravnik nič kaj dobro idejo, kako to cmero utišati. »Ampak on ni vedel, da sem že takrat vadil,« danes pravi Andrej Šifrer. Tudi kasneje je »vadil« pred ogledalom in brenkal na iztepač. Pozneje je bila njegova najbolj zvesta spremljevalka dvanajststrunska kitara Ovation, ki ji je po kakšnih 2500 koncertih počil vrat. Zdaj je dobila častno mesto na razstavi in je eden najbolj dragocenih razstavljenih predmetov. »Kje vse sva skupaj bila! Z menoj je bila na koncertih, pred njimi, na zabavah, po šolah in vrtcih«, obudi pa mu tudi spomine na začetke.

Neponovljivi Živ žav, otroška veselica, ima v njegovi spominski knjigi prav posebno mesto.FOTO: Mediaspeed

Zanj je bil to film o Petru Krausu, nekakšnem nemškem Elvisu Presleyju, ki je v njem zanetil strast do glasbe. Kot šolarček je na radiu skušal ujeti vse najnovejše hite, si vseskozi brundal melodije, s skromnim naborom akordov igral sošolcem, največjo spodbudo pa mu je nehote dal oče Franc, ki njegove obsedenosti z glasbo sicer nikoli ni razumel. »Bil je njegov zadnji dan v službi pred upokojitvijo, ko sem mu še v polsnu, a skrajno vznemirjeno, zamrmral, da sem sanjal, da imamo doma gramofon. Pa mi je zgolj odvrnil, da se njegovemu nesrečnemu otroku od muzike očitno že blede. Nato pa se je domov vrnil z gramofonom, ki ga je dobil kot darilo ob slovesu iz službe.« S tem se mu je, takrat je bil v osmem razredu, odprl nov svet. Nenadoma je skladbe lahko poslušal znova in znova, zraven igral, se učil, preizkušal nove akorde. »A bistveno je bilo, da sem počasi začel pisati svoje pesmi. To je bilo tisto, kar je spremenilo vse.«

Dokončen preboj je doživel z obiskom zobozdravnice Štefi, »ta je bila deset let starejša, čudovito lepa ženska z neverjetnimi rjavimi očmi, in vprašal sem se, kako grozno bi bilo, ko bi se zaljubil v svojo zobarco«. Pesem se mu je že na poti domov spisala kar sama od sebe, nato jo je takoj zaigral mami Pavli. In od tistega trenutka je bila ona tista, ki je vedno prva slišala njegove pesmi, bila je njegova prva in najbolj zvesta oboževalka in motor spodbude.

Koliko pesmi ni bilo nikoli končanih, ker sem izgubil listke, pravi Šifrer, ki je pisal besedila na vse, kar mu je prišlo pod roke.FOTO: Mediaspeed

Otroška veselica Živ žav

Prav vsak predmet na razstavi ima svojo zgodbo. Tudi preprost planinski klobuk, ki ga je še kot fant dobil na nekem izletu v hribe. »Z menoj je šel nato na vsa taborjenja,« se spominja. Prav taborniki, ki jim je ob ognju pel in brenkal, so odigrali eno ključnih vlog na njegovi glasbeni poti. »Naučili so me pomembnosti očesnega stika in komuniciranja s publiko. Ko sem imel prvi večji koncert, mi tako ni bilo nerodno, ni me bilo strah, gledalce sem gledal naravnost v oči.« Izjemna sposobnost povezati se s publiko pa je nedvomno dala svoje Živ žavu, otroški veselici na prostem, ki ji po priljubljenosti ne prej ne potem ni bilo para. »Na prvi Živ žav je prišlo 10 tisoč ljudi, pozneje menda tudi 12 tisoč.« Zato je tej prireditvi, ki je okroglo desetletje, med letoma 1981 in 1991, navduševala mlado in tudi staro, namenil precejšen del muzejske stene.

Častno mesto na razstavi ima kitara, ki je bila z njim petnajst let in ji je po 2500 koncertih počil vrat. FOTO: Mediaspeed

Njegove pesmi poznamo vsi, prenekatere so ponarodele in postale del naše folklore. A njihov zven ni tuj niti svetovnim glasbenim zvezdnikom, ki so Šifrerja vzeli kot sebi enakega. Kot namreč Zoboblues odzvanja v vrtcih, tako ga je znal odpeti tudi Eugene Hideway Bridges. »Le zamislite si 150 kilogramov težkega blues pevca iz Teksasa, ki poje Zoboblues v slovenščini. To je bilo neponovljivo in neprimerljivo s čim drugim!« Ali pa, ko Jackson Browne, ko ga je obiskal v njegovem studiu v Santa Monici v Kaliforniji, ni mogel verjeti, da pri nas že vrtčevski otroci pojejo »rad bi pel kot Jackson Browne« v zimzeleni uspešnici Šum na srcu. Med toplimi spomini, ki so – morda celo začuda – za vselej vtisnjeni njegov spomin, pa je tudi popivanje po irskih pubih z Dublinersi. »Seveda jim nisem mogel slediti. Na koncu so me položili v taksi, da me je odpeljal v hotel.«