Sejo Sexon: Ni druge nostalgije, razen za mladostjo

Sarajevska zasedba Zabranjeno pušenje je bila pionirska skupina, začetnica glasbene zvrsti novi primitivizem. Ta je punk in druge mejne rockovske glasbene sloge cepila na balkanski primitivizem. Skupina je opozorila nase s prvencem Das ist Walter leta 1984 in uspešnicami, kot so Anarhija All Over Baščaršija, Šeki Is On The Road Again, Kino Prvi maj in Zenica blues. Zadnja je sarajevska različica pesmi San Quentin Johnnyja Casha. O delovanju skupine in novem albumu smo se pogovarjali z edinim stalnim članom zasedbe Sejom Sexonom.
 

V skupini Zabranjeno pušenje ste edini ustanovni član. Kako na mlade upe, ki prihajajo v zasedbo, prenesete duha novega primitivizma, ki ste ga oblikovali pred skoraj štiridesetimi leti?

Odpeljemo jih v Sarajevo in opravimo iniciacijo s hostijo iz 'čevapov' in sarajevskim pivom. Priklonijo se podobi Safeta Sušića - Papeta in tako postanejo polnokrvni člani skupine Zabranjeno pušenje. (Smeh.)
Nikoli nisem vztrajal, da bi morali igrati isto glasbo kot nekoč. Hotel sem, da novi člani prinesejo­ v skupino svojo glasbo in se v zasedbi počutijo domače. Nisem zahteval, da igrajo stare pesmi po partiturah. Tu ne gre za Mozarta … Pri rock'n'rollu je najpomembnejša energija, ki izhaja iz pesmi. Prav zato stare pesmi zdaj zvenijo drugače. Najpomembneje je, da člani nastopajo z nasmehom na obrazu, tako kot so to počeli prejšnji člani.


 

Na novem albumu je uvodna ­pesem nostalgična Svjetla ­Sarajeva. Koliko je Zabranjeno pušenje še sarajevska skupina,­ kar nekaj vas namreč živi v ­Zagrebu?

Človeka ne opredeljuje to, kje živi, temveč bolj to, kar nosi v sebi. Najbolj prepričljiv in dober je, če piše o tistem, kar pozna. O svoji ženi ali svojem mestu. To je del tvojega vesolja in jaz živim v vesolju z imenom Sarajevo, ne glede na to, kje dejansko živim. Tu se počutim varnega, tu so ljudje in situacije, ki jih globoko doživljam in razumem. Zato se ne počutim nič manj vrednega od avtorjev, ki ves čas živijo v Sarajevu. Sicer pa v tem mestu preživim veliko časa, tu so moji starši in širša družina. S Sarajevom nisem nikoli izgubil stika.
 

Album Šok i nevjerica se mi zdi nostalgična oda mladosti.

Ne vem, ali obstaja še kakšna druga nostalgija razen tiste za mladostjo. Ljudje, ki govorijo o nostalgiji za Jugoslavijo, govorijo bolj o tem, da pogrešajo mladost. Pred kratkim sem se pogovarjal s starejšo sosedo in jo vprašal, kdaj ji je bilo najlepše v življenju, rekla je, da leta 1942. 'Ampak takrat je bila vojna,' sem rekel. 'Vem,' mi je odvrnila, 'ampak takrat sem bila stara sedemnajst let in so mi mladi fantje nosili jabolka.' Mogoče bi celo kakšen Severni Korejec dejal, da mu je bilo najlepše v času Kim Il Sunga. Sicer pa v Jugoslaviji ni bilo niti tako lepo, kot nekateri govorijo, niti tako grozno, kot menijo drugi. Resnica je nekje vmes. Tudi nam takrat ni bilo enostavno, a ko si mlad, lažje skačeš čez ovire.
 

Gospođa Senada je zanimiva psihoanalitična pesem o tem, kako ostati normalen v teh norih časih.

Tako kot v ZDA tudi pri nas vedno več mladih hodi k psihiatru. V Sarajevu je čedalje več takšnih ordinacij. Kapitalizem nam je ukradel čas, ki smo ga nekoč imeli za pogovore s sosedi, sorodniki, prijatelji. Danes je težko najti nekoga, ki se mu lahko potožiš, da te je zapustila žena, da so te odpustili iz službe. Kapitalizem morda prinaša velike zaslužke, vendar je nagrizel pogovore in odnose.
Ko sem med vojno delal kot šofer za Američane, sem ugotovil, kaj je skrivnost kapitalizma. To je bilo moje prvo srečanje z njim. Dobro sem bil plačan, a sem bil ves čas v službi, skoraj nisem imel časa za kaj drugega. To je njihova skrivnost. Dobro plačani ljudje delajo po šestnajst ur na dan in nimajo časa za otroke. Zato so psihiatri navidezni prijatelji, ki jih plačujemo. To so ljudje, ki te poslušajo, prav o tem govori pesem Gospođa Senada.
 

Naslov novega albuma je Šok i nevjerica. Nas sploh še kaj šokira?

Pred kratkim sem gledal film Nerve, ki govori o internetni igri, v kateri dobro plačujejo navadnim posameznikom, da snemajo svoje življenje v nenavadnih ali nevarnih situacijah, kar včasih pripelje do tragedije. Ljudje si želijo pozornosti in zato so njihova dejanja vse bolj šokantna. Šok in neverjetnost sta danes dve donosni stvari, da posameznik pride do tistih nekaj warholovskih petnajst minut zvezdništva in slave.
Sicer pa je skupina, ki je posnela enajsti studijski album, težko šokantna in neverjetna. Vemo, da dolgoletni obstoj zasedbe prinaša tudi velika pričakovanja. Vedno, ko take zasedbe snemajo album, so člani v stresu, kako bo album sprejet.
 

Zdi se mi, da je na Balkanu vedno dovolj tem za črnohumorne ­umetniške komentarje.

Odkar je Irska urejena država z visokim bruto dohodkom, kamor se preseljujemo tudi Balkanci, ni več dobrih irskih glasbenih skupin. (Smeh.)
Brez konflikta ni umetnosti, vse knjige, pesmi in filmi tako nastali. Konflikt ti da navdih, zgodbo. Ta napetost je vedno nujna. Če bi živel na Švedskem in ne v Sarajevu, dvomim, da bi sodeloval pri nastajanju kar enajstih albumov.
 

Ko ste v Orwellovem letu 1948 izdali prvi album Das is Walter, ste postali velika jugoslovanska­ atrakcija in nastopali po velikih dvoranah. Vas je uspeh ­presenetil?

V resnici sploh nismo utegnili razmišljati. Za ilustracijo, da res nismo vedeli, kaj se nam dogaja, naj povem, da nam je bilo vseeno, ali smo nastopili pred tristo ali trideset tisoč ljudmi. Na koncertih v študentskih klubih smo zlahka pljuvali po državi. Ko pa smo s to retoriko prišli na stadione, je to takoj bil problem. Na takih nastopih so vedno bili milica in uslužbenci državne varnosti. Ugotovili smo, da ni enako biti svobodni umetnik za malo ali veliko ljudi.
 

Na predstavitveni turneji prvenca se vam je na Reki 27. novembra 1984 zgodilo, da vam je – »crko marshall« … Danes je to legendarna zgodba. Kako zdaj gledate na ta afero? Vas je bilo strah, da boste končali v zaporu?

Strah nas je bilo, da nam ne bi kaj podtaknili. Imeli smo srečo, da so se takrat v komunistični partiji, predvsem pa v organizacijah socialistične mladine, že dogajale pozitivne spremembe. Pojavil se je Polet, pa Mladina, Naši dani, Laibach, tako da nismo bili samo mi. Tudi Bora Čorba ter celo Bijelo dugme in Azra ter številni književniki so zbujali tovrstno pozornost. Tako da so ta škandal nekako omilili in razdelili na druge akterje.
Leto prisilnega premora, ki je sledilo, smo izkoristili in posneli odličen drugi album Dok čekaš sabah sa šejtanom ter tako nismo padli v past drugega albuma. (Smeh.) V resnici nam je udba rešila kariero.