Glasbena zapuščina Princa teme

Včeraj je v svojem 77. letu umrl Ozzy Osbourne, eden izmed najpomembnejših pevcev v zgodovini rock'n'rolla, ki je bistveno prispeval k razvoju glasbe. Danes se še naprej vrstijo izrazi žalovanja, tako med glasbeniki kot med oboževalci zlasti težjih glasbeni zvrsti.

Legenda heavy metala odšla po poslovilnem koncertu z Black Sabbath

Sin tovarniških delavcev v industrijskem Birminghamu je leta 1968 postal eden izmed ustanovnih članov skupine Black Sabbath. Tri leta pozneje je skupina izdala svoj istoimenski prvenec, s katerim je takoj postalo jasno, da se v razvoju glasbe začenja novo poglavje, ki je bistveno temnejše in predvsem »težje« od česarkoli slišanega dotlej. 

Čeprav so Black Sabbath še vedno igrali značilen britanski blues rock, precej podoben temu, kar so leto prej začeli igrati, denimo, Led Zeppelin, je že iz prvih taktov albuma jasno, da je zvočni svet razočaranih hipijevskih mladeničev delavskega Birminghama mnogo temačnejši.

Black Sabbath v izvirni zasedbi leta 1970: Tony Iommi, Bill Ward, Ozzy Osbourne in Geezer Butler. FOTO: Virgin Records/wikimedia Commons

Že prva skladba prvega albuma (oba sta prav tako kakor skupina poimenovana po grozljivki Black Sabbath italijanskega režiserja Maria Bave iz leta 1963) se začne z izrazito disonančnim sozvočjem treh tonov, ki v poslušalcu vzbudi tesnobo in občutek grozeče nevarnost. Ko se po dobri minuti verjetno najbolj temačnih kitarskih zvokov tistega časa prvič zasliši Osbournov atonalni, nekoliko nosljajoče tuleč vokal, ki opisuje nekakšen scenarij noče more, postane jasno, da se je poletje ljubezni zares končalo in optimizem hipijevskega gibanja v rocku nima več mesta. Ne preseneča, da je Osbourne igral tudi pod psevdonimom Princ teme. 

Čeprav se je hipijevski rock že pred Black Sabbath občasno spogledoval s temačnimi temami, najskrajnejši v tem pogledu je bila verjetno skupina Coven, ki je album iz leta 1969 prav tako začela s skladbo naslovljeno Black Sabbath, so bili britanski Black Sabbath velik korak v novo zvočno smer, polno disonanc, počasnejših in težjih ritmov, besedil o fantastičnih in grozljivih temah ter navsezadnje nespevnega Osbournovega vokala.

FOTO: Lucy Nicholson/AFP

Le dobrega pol leta po prvencu, še vedno leta 1970, so na svojem drugem albumu Paranoid pokazali še bolj značilen in samosvoj pristop h glasbi in s skladbami, kot so Paranoid, Iron Man, Warpigs, Eletric Funeral in Hand of Doom za vedno spremenili zgodovino. Med dotedanjim rockom, pa čeprav s predpono hard, in novo glasbo, ki so jo ustvarjali ali navdihovali Black Sabbath, je zeval preprosto prevelik razkorak, da bi jo še lahko imeli za isti žanr. 

Danes, po desetletjih razvoja glasbe in kritiških razprav, je obveljalo, da Black Sabbath niso začeli le enega novega žanra, pač pa kar dva naenkrat. Obenem so pionirji heavy metala in njegovega temačnejšega in počasnejšega brata doom metala. Čeprav sta se oba od sedemdesetih in osemdesetih let drastično razvila in bujno razvejila na številne nove podžanre, je zlasti v doomu, ki je v zadnjem desetletju ali dveh doživel nov val priljubljenosti, vpliv Black Sabbath še vedno temeljen in takoj slišen. 

Prislužil si je zvezdo v Hollywoodu. FOTO: Patrick T. Fallon/AFP

Od leta 1970 do 1975 so Black Sabbath izdali neverjetnih šest izjemnih albumov, na dveh, izdanih v drugi polovici sedemdesetih, pa se vendarle kaže nekaj kreativne izčrpanosti. 1979. so Osbourna zaradi njegovih težav z alkoholizmom in drogami vrgli iz skupine, a namesto da bi bil to konec njegove kariere, je pot nadaljeval pod svojim imenom in v osemdesetih izdal pet plošč, ki so zaznamovale heavy metal sceno. 

FOTO: Mario Anzuoni/Reuters

Osbourne je svojo metalsko skupino ustvarjal vse do svoje smrti, zadnji album je izšel leta 2022, zadnjo pesem, naslovljeno Gods of Rock N Roll, pa je v sodelovanju s kitaristom Billyjem Morrisonom izdal v začetku letošnjega leta. Le 17 dni pred smrtjo je nastopil na poslovilnem koncertu, kjer je igral tako s svojim bandom kot z Black Sabbath v originalni postavi.