Stjepan Jimmy Stanić: »Nastopam samo pred mlajšim občinstvom«

Stjepan Jimmy Stanić, znani hrvaški pevec in šaljivec, se je rodil 20. januarja 1929 v Zagrebu. Eden najbolj priljubljenih jugoslovanskih pevcev, ki je pogosto nastopal na radiu, televiziji in festivalih, je bil po uspešnicah Kavboj Jimmy in Moja Kobila Suzi nekaj časa tudi vodilni hrvaški kavboj.

Začniva na začetku. Kdaj je Stjepan postal Jimmy?

Tega je že davno. Ko sem bil star deset let, mi je brat dal to ime. Kot otroka so me klicali Mimi, pa je rekel, da je to žensko ime, in tako sem postal Jimmy. Takrat so bili namreč v Zagrebu zelo popularni kavbojski filmi in v enem je bil neki kavboj Jimmy. Tako sem tudi jaz postal Jimmy.
 

Kdaj pa vas je pritegnila glasba?

Prihajam iz zelo glasbene družine. Vsi so se na amaterski ravni intenzivno ukvarjali z glasbo. Bili so zelo nadarjeni. Mama je pela v cerkvenem zboru, oče je igral kontrabas v glasbeni zasedbi, prvi brat je študiral operno petje, drugi pa violino.
 

Vaš oče je bil Dalmatinec, vi pa ste postali Zagorec, Zagrebčan, purger?

Da, oče je bil iz Dubrovnika, jaz pa sem se rodil v Zagrebu.


 

Vaša generacija je mladost preživljala med drugo svetovno vojno. Takrat ni bilo veliko prostora za glasbo?

V Zagrebu je bilo kakšnih 35 barov z glasbo v živo. Že kot 16-letnik sem s prijatelji zahajal tja in poslušal barske orkestre. To je bilo takoj po vojni. V barih so bili pogosto plesi, gostovali so tuji glasbeniki zelo različnih stilov. Takrat so bile popularne sevdalinke, šlagerji za ples in podobno. V Zagrebu je delovalo tudi veliko plesnih šol, ki so prav tako prirejale svoje plese.
 

Ko ste začenjali glasbeno kariero, je bil radio glavni medij. Kako ste sodelovali z Radiem Zagreb?

Zelo dobro, pogosto sem tam nastopal. Vsakič ko so me poklicali, sem rade volje prišel na snemanje. Tam sem tudi posnel svojo prvo pesem Kavboj Jimmy. Verjetno sem jo dobil za peti, ker sem bil že nekaj časa znan kot Jimmy.
 

Kdaj pa je v Zagreb prišel jazz?

Pravega jazza takrat pri nas sploh ni bilo, le različne stopnje imitiranja. Nihče ni jazza naštudiral. Imenovali so se sicer jazz ansambli, vendar so pač preigravali ameriške zimzelenčke. Pa še te bolj po svoje. Izvajali so jih po posluhu, brez pravih aranžmajev.


 

Ste nastopali po hotelskih terasah na morju?

Pogosto in zelo rad. Med drugim sem nastopal v Dubrovniku in Opatiji z big bandom, ki ga je vodil Miljenko Prohaska. To so bile dobre zasedbe. Hoteli so nas najeli za mesec ali dva, nastopili smo vsak večer, po dve ali tri ure smo igrali na plesu za turiste. Leta 1956, ko smo igrali v Dubrovniku, je bilo tam krasno, ni bilo take množice turistov kot danes.
 

Kateri pevci so vam bili vzor?

Vedno sem poslušal Franka Sinatro. Pred njim pa je bil Al Jolson, ki sem ga poslušal kot otrok. Pozneje mi je bil všeč Bing Crosby, vendar je bil Sinatra še najbolj pravi. Še danes ga veliko poslušam.
 

Ste kdaj imeli glasbeno skupino, v kateri ste bili šef?

Ne, nisem rojen za šefa. Ko so me poklicali, sem rad šel pet, če je le bilo mogoče.
 

Ste bili kdaj redno zaposleni?

Seveda, po vojni sem delal marsikaj. V Donjem Miholcu sem leta 1957 delal v tovarni špirita, nosil sem vreče, bile so precej težke, po 50 kilogramov. Potem sem delal v telefonskem servisu in gradbenem podjetju Novogradnja. Po vseh teh službah sem se nazadnje ustalil v glasbi.
 

Bili ste reden gost na popevkarskih festivalih, vendar niste prejeli nobene nagrade.

Dobil pa sem poljube od nekaterih deklet, kar tudi ni slabo. Nagrade so pač dobili drugi, s tem se nisem preveč obremenjeval.
 

Ko ste začenjali kariero, so bili v Jugoslaviji priljubljeni ameriški vesterni in mehiški filmi. Postali ste kavboj, a ste peli tudi špansko?

Ko sem v Ljubljani z Ljubljanskim jazz ansamblom posnel EP, je bila na plošči tudi pesem Buenas noches mi amor z refrenom v španščini. Ta pesem je bila velika uspešnica, na ljubljanskem radiu so jo pogosto vrteli. Pel sem še Granado, Adios muchachos in še kakšno špansko. Pel sem veliko pesmi, vendar spremljevalne zasedbe niso znale vseh.
 

Niste samo pevec, temveč tudi kitarist in kontrabasist.

V Zagrebu smo imeli štiri sezone redne nastope v nekem klubu. Tam sem pel v zasedbi Sultani swinga ...
 

S kontrabasom ste nastopili celo v orkestru Dizzyja Gillespieja?

Iz Beograda sem prišel v Zagreb na njegov koncert. V koncertni dvorani sem sedel in čakal, da se bo začelo, ko so prišli k meni in me vprašali, ali bi igral. Vprašal sem, kje, in so mi rekli, da tam, z njimi. Mislil sem, da me zafrkavajo, potem pa so pojasnili, da resno mislijo, da njihov basist ni prišel in da nujno potrebujejo drugega. In sem rekel, v redu, zakaj pa ne. Takrat sem Gillespieja veliko poslušal in nekatere njegove pesmi smo tudi igrali v različnih zasedbah, A Night in Tunisia, Manteca in njegovo različico pesmi Caravan. Njegovo glasbo sem torej dobro poznal, pred koncertom pa mi je Gillespie dal na papir na hitro nakracane note in mi rekel, da tako ali tako znam vse to zaigrati. Prepričani so namreč bili, da njihovo glasbo poznajo prav vsi. In tako sem odigral koncert s slavnim trobentačem.
 

Najbliže vam je jazz. Kakšen odnos so imele jugoslovanske oblasti do jazza in do vas?

Nismo smeli prepevati v angleščini. Nekoč so me povabili na blejski jazz festival, povedal sem jim, katero pesem bi zapel, pa je organizator odvrnil, v redu, vendar naj jo zapojem v hrvaščini. Vprašal sem jih, kako naj blues pojem v hrvaščini. Potem pa nič, so mi rekli. Tako da tam nisem nastopil.
 

Nekaj časa ste bili tudi brez potnega lista.

Zgodba je povezana z Dizzyjem. Nekaj časa pred tem koncertom sem z zasedbo nastopal v Sofiji, bilo je marca 1957. Nekega dne je do nas prišel možakar z jugoslovanske ambasade in nam povedal, da je umrl Moša Pijade. En dan bi morali žalovati, ne da bi igrali. Jaz pa sem vprašal, kdo nam bo to plačal. To vprašanje je bilo usodno. Eden od članov zasedbe me je zatožil, in ko smo se vrnili, so mi odvzeli potni list za tri leta. Dizzy pa me je takrat po koncertu vprašal, ali bi šel z njimi na turnejo. Odvrnil sem, da rade volje, vendar nimam potnega lista. Če bi ga imel, kdo ve, kje bi zdaj bil. Vidite, tako deluje usoda.
 

Veliko ste nastopali tudi na televiziji, kjer ste radi pripovedovali šale. Bili ste neke vrste stand up komik, preden je to postalo popularno.

Občinstvo sem vedno rad spravljal v dobro voljo. Ko sem hodil po nastopih, kjer nas je bilo več nastopajočih, sem nekoč opazil, ko sem bil na vrsti, da občinstvo že malo dremlje. Povedal sem šalo, občinstvo se je zasmejalo in potem pozorno spremljalo moj nastop. S tem sem nadaljeval do današnjega dne.
 

Še vedno radi nastopate. Ne morete brez odra?

Pokličejo me, pa pridem. Priznam, da nisem jazzovski pevec, rad pojem zimzelene melodije, pa malo swinga in bluesa. V nekdanji Jugoslaviji in tudi zdaj na Hrvaškem ni ravno veliko občinstva, ki bi prihajalo na jazzovske koncerte.
 

Na odru se vam pogosto pridruži žena Barbara.

Ima prefinjen posluh in dober glas in rada prepeva različne domače pesmi. Tako sva skupaj posnela nekaj starih šlagerjev, med njimi Dimnjačara, ki je zelo popularen. Tako da hodi z mano na koncerte. Tam odigramo nekaj večnih melodij in kakšno domačo, nato kakšno skupaj zapojeva, vmes pa obvezno povem kakšno šalo. Nastopam pa seveda samo za mlajše občinstvo (smeh).