V veri vidim samo bolečino
Basist je sedel v Soči in se spraševal, zakaj so ljudje tako kruti drug do drugega.
Odpri galerijo
Jay Bentley v akciji v petek na festivalu Punk Rock Holiday. FOTO: Marco Mazgon
Jay Bentley je soustanovni član neutrudne kalifornijske punk rock skupine Bad Religion, ki po preverjenem receptu uporniškega glasbenega žanra od leta 1979 biča vse, kar družbi povzroča razdore. V najstniški drznosti je s kolegi narisal zaščitni znak skupine s prekrižanim križem, ki še danes buri duhove. Basist ima za seboj kariero glasbenega zvezdnika z zavidljivimi vzponi, a tudi običajnega človeka s padci, vendar ni obležal. S preostalimi člani je nadgradil punkersko zapuščino The Clash, The Ramones in Sex Pistols ter Bad Religion zapisal v zgodovino kot eno najboljših skupin vseh časov. V Tolminu je bil prejšnji teden drugič, ujeli pa smo ga pred nastopom na festivalu Punk Rock Holiday. Radovednega, sproščenega, prijaznega, zabavnega, odkritega.
Bi. Vseeno pa je razlika od takrat velika. Ko smo narisali znak, smo imeli 15 let, pomembno pa je bilo, da je enostaven in da z njim razjezimo starše. To je bil naš doseg. Vsekakor ni imel pomena, ki ga ima zame danes, ko imam 54 let. Moja filozofija do vere je zelo preprosta: vera je na papirju nekaj lepega, kar pa človek dela za in z vero, je nekaj zastrašujočega. V veri vidim samo bolečino. Bodisi v boju ver ali prepričanju, da te bo bog potolkel in potisnil v pekel, če ne boš živel po določenih načelih. Te kazni si je izmislil človek, da lahko nadzoruje druge ljudi.
Nekateri me sicer še danes sprašujejo, zakaj nimamo simbolov drugih ver v tem prometnem znaku, zakaj mora biti ravno križ. Odgovor je tudi ta, da je to logo benda. In ne bomo ga spreminjali, če nekdo ne razume globljega pomena. Razumem pa, da ima kdo lahko težave s tem. Napredni in svobodomiselni verniki, ki me poznajo in s katerimi se velikokrat pogovarjam, pa to moje prepričanje sprejemajo. Vedo, da nisem ateist niti agnostik.
O, seveda se pogovarjamo. Seveda pa je zraven tudi razočaranje, ker so pesmi, ki smo jih napisali leta 1988, na primer, danes še vedno aktualne. To je frustrirajoče. Prav danes [petek] sem sedel tukaj v reki, v tej prelepi reki, in se spraševal, zakaj so lahko ljudje tako kruti drug do drugega. Občudoval sem to prelepo naravo in se spraševal o tem. Nekaj se me je dotaknilo.
Da, ampak ne smemo gledati v preteklost. Ker spoznavamo – še posebej s Trumpom v Ameriki –, da časovni stroj ne obstaja. Lahko se repenčiš, da je treba nekaj spet narediti veliko, mogočno, ampak ne moreš nazaj v čas. Ne moremo torej nazaj v 50. leta, ko je bilo vse lahko in lepo. Nekaterim ljudem, ki sem jih imel za punkerske ideologe, bi danes rekli čudaki. Če bi se zdaj Jezus vrnil na zemljo, bi ga zaprli v psihiatrično bolnišnico. Ideologija punka kot nekakšno splošno vodilo torej ne bi škodovala, ne verjamem pa, da bi ga množice sprejele.
Mogoče zato, ker si vsega ne znamo razložiti, ker je težko videti celotno sliko. Punk rock je namreč zelo raznovrsten in del tega res ni za vsakogar. Toda nekateri bendi, ki so postali popularni, so pač bili za vsakogar. Ampak lahko pogledamo tudi sceno pred letom 1979, ko smo ustanovili skupino. Bil sem velik oboževalec The Clash in Black Flag, pri čemer me ni motilo, da so prvi privabili 5000 ljudi, drugi pa 200. Resda pa me je kasnejša popularnost punk rocka kljub vsemu malce presenetila. Alternativa je namreč postala mainstream, kar ni logično. Alternativa čemu smo zdaj, smo se včasih smejali. To je sceno zelo spremenilo. Užival sem, ker je punk rock dosegel točko, ko so širše množice začele poslušati besedila, ki povedo bistveno več od tega, kako lepo je biti na turneji, se zadevati in igrati. To je zame najpomembnejše v razvoju punk rocka. Skupina, ki pa je v tistih časih sprememb glasbene industrije postala največja, je bila Nirvana. In prav nič nisem imel proti temu.
Ko se je končala prodaja plošč leta 1998. Z Brettom [Gurewitzem, kitaristom Bad Religion] sva takrat v studiu že imela malce naprednejši Applov računalnik. Ko sva naletela na Napster, nama je bilo takoj jasno, da to pomeni konec, da ne bomo mogli ustaviti trenda. Pravzaprav smo vsi slutili, da se bo to zgodilo. Lahko sprejmeš tehnologijo ali pa ostaneš zadaj.
Lepo je videti, da je festival rasel in napredoval, da se danes tukaj zberejo ljudje z vsega sveta za pet dni. Da se imajo lepo, da se imajo radi in da se radi vračajo. Razlika s takratno izvedbo je velika, takrat je bilo težko (smeh).
Niti ne, brez ograje je 20 odstotkov naših koncertov. Ampak glej, ne gre zgolj za to, da bi prekinili vez z občinstvom. Ograja lahko pomeni tudi varnost obiskovalcev. Včasih so se pod odrom trli krepki fantje, danes pa vse živo. Včasih gledam koga, ki je stisnjen pod oder, in si mislim, uf, to pa ni zdravo. To je težko gledati. No, ko sem bil mlad, me ni ustavila nobena ograja, da ne bi prišel na oder. Le ujeti te niso smeli, ker so te varnostniki pretepli kot psa.
Bi s svojo zdajšnjo miselnostjo še enkrat prekrižali križ, kot ste ga takrat, ko ste kot najstniki ustanovili Bad Religion?
Bi. Vseeno pa je razlika od takrat velika. Ko smo narisali znak, smo imeli 15 let, pomembno pa je bilo, da je enostaven in da z njim razjezimo starše. To je bil naš doseg. Vsekakor ni imel pomena, ki ga ima zame danes, ko imam 54 let. Moja filozofija do vere je zelo preprosta: vera je na papirju nekaj lepega, kar pa človek dela za in z vero, je nekaj zastrašujočega. V veri vidim samo bolečino. Bodisi v boju ver ali prepričanju, da te bo bog potolkel in potisnil v pekel, če ne boš živel po določenih načelih. Te kazni si je izmislil človek, da lahko nadzoruje druge ljudi.
Nekateri me sicer še danes sprašujejo, zakaj nimamo simbolov drugih ver v tem prometnem znaku, zakaj mora biti ravno križ. Odgovor je tudi ta, da je to logo benda. In ne bomo ga spreminjali, če nekdo ne razume globljega pomena. Razumem pa, da ima kdo lahko težave s tem. Napredni in svobodomiselni verniki, ki me poznajo in s katerimi se velikokrat pogovarjam, pa to moje prepričanje sprejemajo. Vedo, da nisem ateist niti agnostik.
Znak Bad Religion še vedno razburja. FOTO: Marco Mazgon
Ali se kot skupina še kdaj usedete in pogovarjate o aktualnih problemih, ki pestijo svet? Ali ste žalostni, da vaš trud za boljši jutri ne doseže vseh?
O, seveda se pogovarjamo. Seveda pa je zraven tudi razočaranje, ker so pesmi, ki smo jih napisali leta 1988, na primer, danes še vedno aktualne. To je frustrirajoče. Prav danes [petek] sem sedel tukaj v reki, v tej prelepi reki, in se spraševal, zakaj so lahko ljudje tako kruti drug do drugega. Občudoval sem to prelepo naravo in se spraševal o tem. Nekaj se me je dotaknilo.
Ali vrednote in ideologijo punk rocka sodobni svet potrebuje bolj kot kdaj prej?
Da, ampak ne smemo gledati v preteklost. Ker spoznavamo – še posebej s Trumpom v Ameriki –, da časovni stroj ne obstaja. Lahko se repenčiš, da je treba nekaj spet narediti veliko, mogočno, ampak ne moreš nazaj v čas. Ne moremo torej nazaj v 50. leta, ko je bilo vse lahko in lepo. Nekaterim ljudem, ki sem jih imel za punkerske ideologe, bi danes rekli čudaki. Če bi se zdaj Jezus vrnil na zemljo, bi ga zaprli v psihiatrično bolnišnico. Ideologija punka kot nekakšno splošno vodilo torej ne bi škodovala, ne verjamem pa, da bi ga množice sprejele.
Kako v Bad Religion gledate na komercializacijo punka skozi čas? Tudi vi vidite prodane duše? Zdi se mi, da te debate znotraj žanra nikoli ne boste dokončali.
Mogoče zato, ker si vsega ne znamo razložiti, ker je težko videti celotno sliko. Punk rock je namreč zelo raznovrsten in del tega res ni za vsakogar. Toda nekateri bendi, ki so postali popularni, so pač bili za vsakogar. Ampak lahko pogledamo tudi sceno pred letom 1979, ko smo ustanovili skupino. Bil sem velik oboževalec The Clash in Black Flag, pri čemer me ni motilo, da so prvi privabili 5000 ljudi, drugi pa 200. Resda pa me je kasnejša popularnost punk rocka kljub vsemu malce presenetila. Alternativa je namreč postala mainstream, kar ni logično. Alternativa čemu smo zdaj, smo se včasih smejali. To je sceno zelo spremenilo. Užival sem, ker je punk rock dosegel točko, ko so širše množice začele poslušati besedila, ki povedo bistveno več od tega, kako lepo je biti na turneji, se zadevati in igrati. To je zame najpomembnejše v razvoju punk rocka. Skupina, ki pa je v tistih časih sprememb glasbene industrije postala največja, je bila Nirvana. In prav nič nisem imel proti temu.
Na polno na odru, polno pod njim. FOTO: Marco Mazgon
Kdaj se je za skupino končala zlata doba?
Ko se je končala prodaja plošč leta 1998. Z Brettom [Gurewitzem, kitaristom Bad Religion] sva takrat v studiu že imela malce naprednejši Applov računalnik. Ko sva naletela na Napster, nama je bilo takoj jasno, da to pomeni konec, da ne bomo mogli ustaviti trenda. Pravzaprav smo vsi slutili, da se bo to zgodilo. Lahko sprejmeš tehnologijo ali pa ostaneš zadaj.
Bad Religion ste bili nosilci prve izvedbe festivala Punk Rock Holiday leta 2011. Ste zadovoljni s tem, kar vidite danes?
Lepo je videti, da je festival rasel in napredoval, da se danes tukaj zberejo ljudje z vsega sveta za pet dni. Da se imajo lepo, da se imajo radi in da se radi vračajo. Razlika s takratno izvedbo je velika, takrat je bilo težko (smeh).
Res že dolgo časa niste igrali brez ograje pred odrom?
Niti ne, brez ograje je 20 odstotkov naših koncertov. Ampak glej, ne gre zgolj za to, da bi prekinili vez z občinstvom. Ograja lahko pomeni tudi varnost obiskovalcev. Včasih so se pod odrom trli krepki fantje, danes pa vse živo. Včasih gledam koga, ki je stisnjen pod oder, in si mislim, uf, to pa ni zdravo. To je težko gledati. No, ko sem bil mlad, me ni ustavila nobena ograja, da ne bi prišel na oder. Le ujeti te niso smeli, ker so te varnostniki pretepli kot psa.
