Večnost bleščečega in sijajnega rocka skupine Slade
Ob petdesetletnici bo britanska rockovska zasedba v soboto končno nastopila tudi pri nas
Odpri galerijo
Slade nekoč …
Britanska zasedba Slade je pod tem imenom znana že 50 let in je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito sooblikovala svetovna glasbena dogajanja. Bila je ena vodilnih v gibanju glam in glitter rocka, znana po neznosno čudnih, bleščečih, običajno karirastih kostumih in oblačilih in namerno napačno napisanih naslovih pesmi. Slade bodo v Ljubljani nastopili jutri v hali Tivoli.
V moje življenje so ti čudaki stopili sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer tako, da je bil lastnik njihove plošče Old New Borrowed and Blue takrat še moj potencialni svak. On je dobil za ženo mojo sestro, jaz pa odlično ploščo za mojo takrat še zelo skromno diskoteko. Ta album, ki je izšel leta 1974, je bil njihov četrti studijski izdelek, produciral pa ga je njihov menedžer, sicer basist skupine The Animals, Chas Chandler. Z njim je zasedba dosegla velikanski uspeh, saj se je v Veliki Britaniji zavihtel na prvo mesto lestvice albumov. Takrat sicer še nisem vedel, je pa ta album močno odstopal od njihovega siceršnjega zvoka, predvsem zaradi skladb, v katerih so kitare nekoliko bolj počivale, v ospredju pa je bil klavir. Tako sta predstavitvena singla, poskočnica My Friend Stan in krasna balada Everyday, zvenela precej drugače.
Člani zasedbe so odraščali na območju Black Country v grofiji West Midlands, saj sta bila bobnar Don Powell in baskitarist Jim Lea rojena in sta odraščala v Wolverhamptonu, pevec Noddy Holder se je rodil in odraščal v bližnjem mestecu Walsall, kitarist Dave Hill pa se je rodil v Devonu in se kot otrok preselil v Wolverhampton. Skupino že več kot petdeset let držita pokonci ustanovna člana, 73-letni Hill in 72-letni Powell, zasedbo pa dopolnjujeta še John Berry (vokal, baskitara, violina) in Russell Keefe (vokal, klaviature).
Doslej so izdali več kot 30 albumov. Trije od njih so se uvrstili na prvo mesto najbolje prodajanih albumov v Veliki Britaniji, kar 24 njihovih uspešnic pa je pristalo na lestvici med naj 30. Nanizali so res veliko uspešnic, med katerimi je zagotovo največja njihova Merry Xmas Everybody, prva rockovska božična pesem, kar je kasneje sprožilo pravo manijo punk, hardcore, rap, deathmetal in še kakšnih božičnih napevov manj osladne sorte. Mnogim še zdaj v ušesih odzvanjajo pesmi našega odraščanja, kot so My Oh My, Run Runaway, Mama Weer All Crazee Now, Cum On Feel The Noize, Gudbuy T'Jane, Far Far Away, Mama Weer All Crazee Now, Cuz I Luv U, Just A Little Bit, Get Down And Get With It, Look Wot You Dun, Everyday in številne druge.
Slade so bili vzorčni predstavniki glam rocka, ki je imel še bolj bleščečo različico v glitter rocku. To je bil glasbeni slog, ki je temeljil na kontrakulturi oziroma na kulturi ničvrednosti (trash culture), kar je dejansko tlakovalo pot punku in novemu valu. Najbolj očitni predstavniki v Veliki Britaniji so bili poleg skupine Slade še Wizzard, Sweet, T. Rex, Suzi Quatro, Mud, Smokie, Gary Glitter, Roxy Music, David Bowie in morda celo Genesis ter tudi zgodnji Iggy Pop, New York Dolls, Lou Reed in Alice Cooper v Združenih državah Amerike in tudi Bijelo dugme pri nas.
Predstavniki glam rocka so nosili nenavadne kostume, bleščeča oblačila, vesoljske kreacije in škornje z debelimi podplati. Bili so močno naličeni in so se poigravali s spolnimi vlogami v družbi. Čeprav so bili praviloma videti zelo kičasti, pa so tlakovali pot tako nastanku punka kot stadionskega super glamuroznega rocka. Glam rock, še posebej pa Slade, so bili vzorniki tako zelo različnim glasbenikom, kot so Kiss, Guns N' Roses, Nirvana, Sex Pistols, New York Dolls, The Clash, Def Leppard, Oasis, Smashing Pumpkins, Ramones, The Undertones, The Runaways, Mötley Crüe, Poison, Twisted Sister, Quiet Riot, Cheap Trick in številnim drugim.
Med letoma 1970 in 1973 so bili Slade najpopularnejša britanska skupina in so prodali celo več plošč kot Beatli. Sredi sedemdesetih let so želeli uspeti tudi v Združenih državah Amerike, kjer so jih skoraj povsem ignorirali, v Evropi pa so dosegli vse, kar se je dalo. Zato so se odločili za selitev čez ocean, da bi se tam uveljavili s koncerti. S sabo so vzeli dvanajst ton opreme in v letih 1975 ter 1976 so bili na številnih turnejah, kjer so si oder delili s skupinami, kot so Aerosmith, ZZ Top in Black Sabbath. V Veliko Britanijo pa so se vračali le na televizijske predstavitve novih singlov. Vendar v ZDA nikoli niso vzbudili toliko zanimanja kot Evropi.
Proti koncu sedemdesetih let je zanimanje zanje precej pojenjalo. Nato pa so jih 24. avgusta 1980 povabili, naj nastopijo na enem največjih britanskih rock festivalov, Reading Rock Festivalu. Nastopiti bi moral Ozzy Osbourne, vendar je koncert zadnji hip odpovedal, tako da so vskočili Slade in navdušili množico, ki je štela več kot 100.000 poslušalcev. Tam so dobesedno ukradli šov, pritegnili občinstvo in dobili novo pogodbo za snemanje. Iz tega je nastal uspešen album We'll Bring The House Down, s katerim so se vrnili med največje.
Nato pa so sledili nihanja v karieri, razpad originalne zasedbe in nekaj povratkov. Sprva so se imenovali Slade II, vendar so se nekaj let kasneje vrnili k prvotnemu imenu. V izvirni postavi so se Slade zbrali le dvakrat leta 1996: na pogrebu njihovega menedžerja Chasa Chandlerja in v epizodi televizijske serije This Is Your Life, ki je bila posvečena njihovemu pevcu Noddyju Holderju. Leta 1999 je televizijska postaja BBC One predvajala dokumentarec It's Slade, v katerem so intervjuji s štirimi prvotnimi člani ter izjave različnih glasbenikov, kot so Ozzy Osbourne, Noel Gallagher, Toyah Wilcox in Suzi Quatro.
Slade so se zagotovo močno vtisnili v spomin naše globalne rockovske zavesti, saj so zanimivo redefinirali rock v začetku sedemdesetih let. S tem so močno vplivali na kasnejše rockovske pojave, tako zvočne kot vizualne.
V moje življenje so ti čudaki stopili sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer tako, da je bil lastnik njihove plošče Old New Borrowed and Blue takrat še moj potencialni svak. On je dobil za ženo mojo sestro, jaz pa odlično ploščo za mojo takrat še zelo skromno diskoteko. Ta album, ki je izšel leta 1974, je bil njihov četrti studijski izdelek, produciral pa ga je njihov menedžer, sicer basist skupine The Animals, Chas Chandler. Z njim je zasedba dosegla velikanski uspeh, saj se je v Veliki Britaniji zavihtel na prvo mesto lestvice albumov. Takrat sicer še nisem vedel, je pa ta album močno odstopal od njihovega siceršnjega zvoka, predvsem zaradi skladb, v katerih so kitare nekoliko bolj počivale, v ospredju pa je bil klavir. Tako sta predstavitvena singla, poskočnica My Friend Stan in krasna balada Everyday, zvenela precej drugače.
Člani zasedbe so odraščali na območju Black Country v grofiji West Midlands, saj sta bila bobnar Don Powell in baskitarist Jim Lea rojena in sta odraščala v Wolverhamptonu, pevec Noddy Holder se je rodil in odraščal v bližnjem mestecu Walsall, kitarist Dave Hill pa se je rodil v Devonu in se kot otrok preselil v Wolverhampton. Skupino že več kot petdeset let držita pokonci ustanovna člana, 73-letni Hill in 72-letni Powell, zasedbo pa dopolnjujeta še John Berry (vokal, baskitara, violina) in Russell Keefe (vokal, klaviature).
Celo več kot Beatli
Doslej so izdali več kot 30 albumov. Trije od njih so se uvrstili na prvo mesto najbolje prodajanih albumov v Veliki Britaniji, kar 24 njihovih uspešnic pa je pristalo na lestvici med naj 30. Nanizali so res veliko uspešnic, med katerimi je zagotovo največja njihova Merry Xmas Everybody, prva rockovska božična pesem, kar je kasneje sprožilo pravo manijo punk, hardcore, rap, deathmetal in še kakšnih božičnih napevov manj osladne sorte. Mnogim še zdaj v ušesih odzvanjajo pesmi našega odraščanja, kot so My Oh My, Run Runaway, Mama Weer All Crazee Now, Cum On Feel The Noize, Gudbuy T'Jane, Far Far Away, Mama Weer All Crazee Now, Cuz I Luv U, Just A Little Bit, Get Down And Get With It, Look Wot You Dun, Everyday in številne druge.
Slade so bili vzorčni predstavniki glam rocka, ki je imel še bolj bleščečo različico v glitter rocku. To je bil glasbeni slog, ki je temeljil na kontrakulturi oziroma na kulturi ničvrednosti (trash culture), kar je dejansko tlakovalo pot punku in novemu valu. Najbolj očitni predstavniki v Veliki Britaniji so bili poleg skupine Slade še Wizzard, Sweet, T. Rex, Suzi Quatro, Mud, Smokie, Gary Glitter, Roxy Music, David Bowie in morda celo Genesis ter tudi zgodnji Iggy Pop, New York Dolls, Lou Reed in Alice Cooper v Združenih državah Amerike in tudi Bijelo dugme pri nas.
… in danes.
Foto promocijsko gradivo
Foto promocijsko gradivo
Vsa ta bleščavost
Predstavniki glam rocka so nosili nenavadne kostume, bleščeča oblačila, vesoljske kreacije in škornje z debelimi podplati. Bili so močno naličeni in so se poigravali s spolnimi vlogami v družbi. Čeprav so bili praviloma videti zelo kičasti, pa so tlakovali pot tako nastanku punka kot stadionskega super glamuroznega rocka. Glam rock, še posebej pa Slade, so bili vzorniki tako zelo različnim glasbenikom, kot so Kiss, Guns N' Roses, Nirvana, Sex Pistols, New York Dolls, The Clash, Def Leppard, Oasis, Smashing Pumpkins, Ramones, The Undertones, The Runaways, Mötley Crüe, Poison, Twisted Sister, Quiet Riot, Cheap Trick in številnim drugim.
Med letoma 1970 in 1973 so bili Slade najpopularnejša britanska skupina in so prodali celo več plošč kot Beatli. Sredi sedemdesetih let so želeli uspeti tudi v Združenih državah Amerike, kjer so jih skoraj povsem ignorirali, v Evropi pa so dosegli vse, kar se je dalo. Zato so se odločili za selitev čez ocean, da bi se tam uveljavili s koncerti. S sabo so vzeli dvanajst ton opreme in v letih 1975 ter 1976 so bili na številnih turnejah, kjer so si oder delili s skupinami, kot so Aerosmith, ZZ Top in Black Sabbath. V Veliko Britanijo pa so se vračali le na televizijske predstavitve novih singlov. Vendar v ZDA nikoli niso vzbudili toliko zanimanja kot Evropi.
Nihanja v karieri
Proti koncu sedemdesetih let je zanimanje zanje precej pojenjalo. Nato pa so jih 24. avgusta 1980 povabili, naj nastopijo na enem največjih britanskih rock festivalov, Reading Rock Festivalu. Nastopiti bi moral Ozzy Osbourne, vendar je koncert zadnji hip odpovedal, tako da so vskočili Slade in navdušili množico, ki je štela več kot 100.000 poslušalcev. Tam so dobesedno ukradli šov, pritegnili občinstvo in dobili novo pogodbo za snemanje. Iz tega je nastal uspešen album We'll Bring The House Down, s katerim so se vrnili med največje.
Nato pa so sledili nihanja v karieri, razpad originalne zasedbe in nekaj povratkov. Sprva so se imenovali Slade II, vendar so se nekaj let kasneje vrnili k prvotnemu imenu. V izvirni postavi so se Slade zbrali le dvakrat leta 1996: na pogrebu njihovega menedžerja Chasa Chandlerja in v epizodi televizijske serije This Is Your Life, ki je bila posvečena njihovemu pevcu Noddyju Holderju. Leta 1999 je televizijska postaja BBC One predvajala dokumentarec It's Slade, v katerem so intervjuji s štirimi prvotnimi člani ter izjave različnih glasbenikov, kot so Ozzy Osbourne, Noel Gallagher, Toyah Wilcox in Suzi Quatro.
Slade so se zagotovo močno vtisnili v spomin naše globalne rockovske zavesti, saj so zanimivo redefinirali rock v začetku sedemdesetih let. S tem so močno vplivali na kasnejše rockovske pojave, tako zvočne kot vizualne.
