Vsega so krivi Motörheadi
Domača rock'n'roll skupina Metropolis je izmojstrila svoj zvočni zid po recepturi angleške rockovske zasedbe Motörhead. Na oder Orto bara v okviru Orto Festa bodo stopili jutri, v četrtek, 27. aprila, ob 20. uri. Nedavno so pri založbi Nika izdali nov album, ki so ga poimenovali Metropolis, s sedmimi avtorskimi skladbami in dvema priredbama. S člani zasedbe, basistom Matjažem Hočevarjem – Hotschkom, bobnarjem Anžetom Breskvarjem – BMD-jem in kitaristom Markom Čulajevićem – Čuletom, smo se pogovarjali o Lemmyju in druščini, ZZ Topih in esenci rock'n'rolla.
Metropolis ropotate že več kot četrt stoletja. Ni dvoma, da je vaš način čaščenja esence rock'n'rolla inspirirala zasedba Motörhead.
Hotschko: Seveda.
BMD: Nov album to dokazuje.
Čule: Se pridružujem prijateljema in sem vesel, da imamo možnost, da to lahko negujemo. Upam, da bo tako še nekaj časa.
Lemmy, basist in pevec ter gonilna sila Motörheadov, je esenco uporniškega rock'n'rolla živel do zadnjega dne.
Hotschko: Moram vas razočarati. Mi nismo Lemmy. On se je odločil in v nekem trenutku življenje posvetil samo glasbi. Mi imamo družine, službe in pridno delamo ter v prostem času počnemo rock'n'roll.
BMD: Koliko si to lahko privoščimo. (Smeh vseh.)
Čule: Občasno mi sicer uspe pri 54 letih podoživljati Lemmyjev stil življenja. Čedalje težje pa nato preživljam naslednji dan. Ti so res kritični, saj so zelo hard and heavy. (Smeh vseh.)
Kaj je bilo na Lemmyju in Motörheadih, da so vas tako zadeli?
Hotschko: Sošolec mi je dal kaseto No Sleep 'til Hammersmith in dejal – Ti boš šel z mano na koncert. Bila je devetdesetminutna rdeča BASF kaseta in sem jo poslušal na walkmanu dokler ni bila povsem raztegnjena in do konca posiljena.
In sta šla na koncert Motörheadov?
Hotschko: Sva šla, vendar je odpadel. Bilo je v Ljubljani. Sem pa takrat odkril Partibrejkerse, ki so igrali kot predskupina. Motörheadi pa se niso pojavili na odru, ker naj bi se eden ali več članov preveč prepojili z določenim in nedoločenimi substancami in so obležali v bolnišnici.
Ritem v pesmih Motörheadov je morilski …
BMD: Meni je Hotschko pri osmih letih dal kaseto z uspešnicami Motörheadov …
A je razsajal nek kasetni virus?
Hotschko: Jaz sem imel 16, on pa osem let …
BMD: … in sva skupaj igrala pri viški godbi na pihala ter je prišel k meni z njegovim slavnim walkmanom. Rekel je – Mali, a znaš ti to odigrati? Dal mi je slušalke na ušesa in sem si mislil, da to bi pa znal. In mi je dejal – Ti boš z mano v bendu.
Čakal je, da sem prišel do petega razreda, da sem lahko dobil bobne in začel razbijati.
Hotschko: To je bil opri njegovih 10-ih in mojih 18-ih letih.
BMD: Tako da imam Motörheade globoko v sebi.
Čule: Jaz sem fanta spoznal šele kasneje, sem pa tudi nekoliko starejši od njiju. Leta 1982, ko sem bil star 13 let, sem slišal ta isti živi album No Sleep 'til Hammersmith. Kljub temu, da sem že takrat poslušal marsikaj, je bil ta album prelomen. Do takrat tako silovitega albuma še nisem slišal, pa verjetno tudi kasneje ne. To me je zelo pritegnilo. S sosedom sva ta album poslušala do onemoglosti. Potem sem našel še njihov album Ace of Spades. Tako sem se okužil za vse življenje. Sem pa imel to smolo, ker nisem imel ekipe glasbenikov, ki bi ji bila taka glasba tako všeč, da bi to sploh poskusili igrati.
Dobil pa sem to izredno priložnost, ki sta mi jo fanta ponudila pred osmimi leti, da se jima lahko pridružim, da smo vsi trije enako posvečeni tej ideji.
Na novem albumu imate tudi dve priredbi, in sicer rock'n'roll klasiko Bony Moronie ter himno ZZ Topov Beer Drinkers & Hell Raisers.
BMD: Poslušal sem uspešnice iz petdesetih let prejšnjega stoletja in sem naletel na Bony Moronie. Nisem šel raziskovati drugih priredb, mi izhajamo iz različice, ki jo igra Ritchie Valens. V kitarskem riffu zaigra nekaj, kar se mi je zdelo, da bi mi lahko zelo dobro naredili z bas kitaro.
Hotschko: Meni pa je najbolj všeč priredba te pesmi od Toma Jonesa z orkestrom ...
Kaj pa Beer Drinkers & Hell Raisers …
BMD: Imeli smo premalo pesmi za na album …
Hotschko: … in je bil pozen večer, pivo je teklo in v naključnem seznamu predvajanih pesmi v prostoru za vaje, kjer smo ravno končali, je zadonela Beer Drinkers & Hell Raisers.
BMD: Predlagal sem, naj še to posnamemo. In smo jo kar posneli in kasneje le še malo popravili.
Good Night pa je skoraj balada, rockovska uspavanka.
Hotschko: Skladba je začela nastajati z mojo frazo na baskitari in smo nato osnovno idejo nekoliko raztegnili. Ker je bila zadnja pesem na albumu, pa naj bo Good Night. Ko sem pisal besedilo, sem izhajal iz tega, da rečeš, lahko noč otroku, pa ženi … Pa sem se spomnil še našega prijatelja, največjega fena Metropolis v Sloveniji in s tem na svetu, ki je ravno takrat izvedel za slabo zdravstveno diagnozo. Prejšnji teden je žal preminil.
Ena od teh kitic je bila že takrat posvečena njemu, zdaj je pa dobila še bolj tehten pomen.
