Če hočeš pisati o brezupu, moraš imeti upanje

Kratke zgodbe so poseben žanr za mojstre, katerih domišljija deluje na poseben način. Agata Tomažič je že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki, ki je leta 2015 izšla pri založbi Goga, dvignila zaveso nad svojim svojevrstnim zgodbarskim slogom. Ni dolgo, kar je pri isti založbi izšla knjiga novih zgodb, ki so jih ujeli pod skupni naslov Nož v ustih. »Pišem tako, kot Fernando Botero slika ljudi. Niso lepi, so pa toliko bolj zanimivi,« je na enem od literarnih večerov o svojih kratkih zgodbah povedala Agata Tomažič. In res. Junaki so v njenih najnovejših kratkih zgodbah na videz čisto navadni ljudje, a avtorica kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu elegantno vstopi v njihovo glavo – najprej gre mimo las, nato skozi kožo prodre v lobanjo, zaplava v možganski ...