»Če je pesnik dober, niha v svoji gotovosti«

Tretja pesniška zbirka Uroša Praha Udor (zbirka Lambda, ŠKUC, 2019) izrisuje imaginarij, ki je izrazito heterogen. Pri tem pa ne gre toliko za to, da je tisti, ki izrisuje slike o »spodletelih rezervoarjih / upepeljene zgodovine«, kot se mu zapiše v eni izmed pesmi, neulovljiv ali pa nezanesljiv kot pripovedovalec, pač pa gre pri heterogenosti za zmes igrivega in hkrati zavezujočega. »Nič nimam proti ljudem. A ni treba, da so povsod« Že v uvodni pesmi »Sem / bo / tu / le / pokazatelj / lege«, ki tako kot vse pesmi v zbirki ni naslovljena, nam nakaže, da ga ne zanima jazovska forma, ampak je poezija zanj »izgradnja čezosebne zavesti«; zanima ga tisto, kar ostane v gubi neizrečenega ali celo molka. Nizanje, sestavljanje, sklapljanje in celo izumljanje besed, pri čemer velja maksima manj ...