Možnost dotika v hladnem svetu

Recenzijo poezije Lare Gobec je tokrat pridal kritik in prozaist in Martin Justin.
Fotografija: Gibanje med kruto oddaljenostjo sveta in možnostjo človeške bližine v njem se vzpostavlja kot bistven moment nastajajoče poetike Lare Gobec, meni Martin Justin. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Gibanje med kruto oddaljenostjo sveta in možnostjo človeške bližine v njem se vzpostavlja kot bistven moment nastajajoče poetike Lare Gobec, meni Martin Justin. FOTO: Voranc Vogel

Prihajajo / čisto počasi / razmesarjeni oblaki / vidiš jih v hrbet / modre jopice nosijo / in brade imajo / rečem jim / vse bo v redu. Tudi poezija Lare Gobec, lanske nagrajenke natečaja Župančičeva frulica, prihaja počasi, po verzih, ki redko obsegajo več kot štiri ali pet besed in so popolnoma osvobojeni ločil in velikih začetnic. Jezik pesmi je preprost in večinoma opisen, redke metafore so dobro umeščene in domiselne, kot v pesmi avtogram, v kateri pesnica doživljanje lirske subjektke v klubu opiše z verzi: in misli / se tresejo / kot ponorele so / slačijo svoje luske / modre / in mastne / polzim med njimi / kot skozi gost plankton. Verzi prav tako ne poznajo rim, asonanc ali paralelizmov, ki bi jih povezovali v širše zvočne celote, zato delujejo kot utrinki, ki zbadajo in nemalokrat presenetijo bralko.

Motivično so pesmi mnogo bolj razgibane; sicer prevladujejo podobe iz vsakdanjega življenja – mestne ulice, poletna vročina, moški, ki prosi za drobiž za parkiranje –, a so postavljene v nenavadne konstelacije, ki jih oddaljujejo od njihove vsakdanjosti. Kratki in razvezani verzi se igrajo z bralkinimi pričakovanji: pogled lirske subjektke iz pesmi banjaluka, citirane na začetku, se od oblakov premakne k cementu, ki ga nekdo zliva / … / na ulice, ta pa spodbudi niz asociacij, ki se konča kot nagovor nekomu odsotnemu. V njem se, čeprav le za trenutek, pokažejo subjektkini občutki: dvoumen in kratek »škoda«, ki morda nakazuje njeno sprijaznjenost, pristno ali ironično obžalovanje, posmeh. Podobno nepričakovano si verzi sledijo v eni od nenaslovljenih pesmi, v kateri se izmenjujeta glasova; njegov, ki jo spremlja po jutranjih ulicah, in njen, ki na njih išče njegovo garsonjero: in ne vem več / kdaj sem poslušala / samo to / da sem šla v napačno smer / in potem spet v pravo / tržnica je prazna / slišiš zvon / sedem je / ne moreš vedeti / ali si pozna / ali ne.

Martin Justin je študent filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2018 je pri literarnem klubu L'etažer izdal zbirko kratkih zgodb <em>Črepinje</em>. FOTO: Voranc Vogel
Martin Justin je študent filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2018 je pri literarnem klubu L'etažer izdal zbirko kratkih zgodb Črepinje. FOTO: Voranc Vogel


Pri tem si avtorica v nekaterih pesmih pomaga z literarnimi referencami (v pesmi bukovžlak omenja Grdega račka, v konje krast pa črpa iz istoimenskega romana) in popularno kulturo. V pesmi ida na primer kot lirska subjektka nastopa protagonistka istoimenskega filma poljskega režiserja Pawła Pawlikowskega, pesem avtogram pa je očitna referenca na istoimensko Cecino pesem, le da njeno na videz oblastno energijo (ceca sem / ali seka aleksić / z visokimi štiklami / pokam kondome) hitro zasuka v precej kompleksnejše podobje (pobral nas je / s kosmatimi rokami / in si tiho mrmral / možeš da me nećeš / i da teraš me / in tiho zagrizel / v mlado meso / šklocnilo je). Ne zdi se, da bi imelo takšno sklicevanje kakršnekoli postmoderne tendence; avtorici pripovedi, filmi in glasba služijo bolj kot dodaten vir podob, iz katerega lahko črpa.



Z asociativnim nizanjem verzov, nedoločenostjo dogajalnega časa in prostora ter izmuzljivim lirskim subjektom avtorica bralki odtujuje vsakdanjost in v njej odpira prostor večpomenskosti, hkrati pa v pesmih prevladujejo podobe, ki evocirajo minljivost, nepovratnost. Nekatere so stvarne (in skupaj sva gledala / kako je oče splavil / hrastove hlode / navzdol po reki), druge bolj metaforične (človek je kot krog / ki se manjša / dokler ne izgine), vsekakor pa je končnost, ki jo te podobe izražajo, inherenten del sveta lirske subjektke. A se ta ne poskuša boriti proti njej in ustaviti minevanja; namesto tega ga preprosto opazi, ubesedi in nato pusti. V tujem, dvoumnem svetu – tako tistem v pesmih kot tem našem – je namreč težko delovati in pogosto nam ne preostane drugega, kot da se z minevanjem sprijaznimo. Ker pa to ni ravno prijetna lekcija, lahko subjektkina mirnost pri soočanju s tem uvidom deluje pomirjujoče tudi na bralko, kar je posebna kvaliteta avtoričine poezije.

image_alt
Aiko Zakrajšek: Enkrat nam bo to dovolj


V svetu, ki se v pesmih neredko pokaže kot oddaljen in hladen, skoraj krut (predvsem do žensk), se hkrati vedno najde prostor za človeški stik in bližino. Omenjena neimenovana pesem se na primer konča z verzoma ne spomnim se hišne številke / in nisem si mislil, da boš prišla. V pesmi petek je dan subjektka na prošnjo nauči me žalosti na koncu odgovori pusti žalost pri miru, na ulici dušana kvedra pa se konča z upanja polnim in prinesel ti bom čokobananice. Tudi končni verzi te vsebujejo dvom, a vsaj nakazujejo možnost topline dotika v hladnem svetu. Čeprav nobena od pesmi eksplicitno ne tematizira dogajanja zadnjega leta, se zdi, da – sploh dandanes – to občutje resonira z izkušnjo sveta mnogih bralk in bralcev.



Gibanje med kruto oddaljenostjo sveta in možnostjo človeške bližine v njem se vzpostavlja kot bistveni moment nastajajoče poetike Lare Gobec – niso pa vse pesmi pri tem enako prepričljive. Včasih je težko slediti asociativno nanizanim podobam, sploh če teh ne povezuje subjektkino občutje; to se na primer zgodi v pesmi dr bebe, v kateri so posamezno sicer močne podobe zgolj nanizane druga za drugo, bolj po fizični bližini kot po pomenu. Tako se razdrobijo, predstavijo izsek sveta, ne dobijo pa nadgradnje kot celota. Dobrodošel naslednji korak bi bil tudi poskus jezikovnega in tematskega razgibanja poezije: koncizni verzi pesmi prepričljivo zajamejo značilno mladostniško izkušnjo vrženosti v svet, a bi lahko s širjenjem tematskega polja svojega pisanja avtorica opustila tudi izrazni minimalizem, ki trenutno zaznamuje vse njene pesmi. Ponavljanje, ki ga preizkusi v pesmi bukovžlak, deluje dobro, prav tako to pesem odlikuje za odtenek bolj osebna motivika. Morda je to smer, ki jo bo ubrala mlada avtorica in tako nadgradila svoje obetajoče ustvarjanje.

Preberite še:

Komentarji: