Štirideset let po prvem sodobnem knjižnem sejmu in po dveh zaporednih odpovedih zaradi pandemije so prejšnji teden med četrtkom in nedeljo spet priredili pariški knjižni sejem. Francozi tem rečem strežejo drugače kot drugod: prej se njihov največji knjižni sejem ni imenoval sejem, ampak salon knjig, zdaj je pod novim vodstvom postal festival knjig.

Letošnja pariška prireditev je doživela precej velikih sprememb, za katerimi stojita novi generalni direktor Jean-Baptiste Passé, nekdanji direktor verige knjigarn La Procure, in umetniška direktorica Marie-Madeleine Rigopoulos. Passé si želi, kot je povedal medijem, obuditi vitalizem prvega salona, ki so ga v Grand Palais organizirali zdaj že precej daljnega leta 1981, »ponovno bomo poskušali odkriti pomen slavljenja knjige, vsem v knjižni verigi, avtorjem, založnikom, knjigotržcem in navdušencem bomo poskušali dati razlog, da se knjige veselijo«.

Z založniki, avtorji in bralci in zanje

Do zadnjega sejma leta 2019 je bila organizacija prireditve v rokah podjetja Reed Expo, ki se podpisuje tudi pod londonski knjižni sejem in bienalni mednarodni sejem knjige v São Paulu, prav tako je pripravljalo nekdanja ameriška sejma BookExpo in BookCon, zdaj pa je – po izteku pogodbe z Reed Expo France – štiridnevni dogodek prevzela nacionalna založniška zveza, Syndicat national de l'édition (SNE), in se lotila dolgih dogovarjanj z založniki. Za vodenje projekta so ustanovili hčerinsko podjetje Paris Livres Evénements, ki ima nalogo uveljaviti nov poslovni model prireditve, katere organizacija stane okrog 3,5 milijona evrov.

Ponižnost in entuziazem

»Prej je vladalo kronično nezadovoljstvo s programom, zdaj pa smo se odločili, da se bomo osredotočili na ponudbo za splošno občinstvo,« je povedal Passé. Spremenjeni koncept je z razstavljanja novih knjižnih naslovov izključil neodvisne založnike, ki so prej razstavljali v razdelku regij, zato se je skupno število sodelujočih založb bistveno zmanjšalo, letošnjega prvega festivala se je udeležilo okrog tristo založniških hiš, kar je malo v primerjavi z zadnjim »normalnim« leta 2019, ko je razstavljalo okrog 1200 založb.

Passé je še dodal: »Počaščen sem, da so mi pri SNE zaupali vodenje projekta. Transformacija knjižnega sejma v festival je povezana tako z ekonomskimi kot kulturnimi zahtevami, zato se bom svoje naloge lotil s ponižnostjo in entuziazmom, poskušal bom pripraviti pluralističen in drzen program, v osrčje postaviti knjigo v vseh oblikah oziroma formatih, vključiti vse ciljne skupine in prirediti pristen, vključevalen, do knjige in branja prijazen dogodek – z založniki, avtorji in bralci in za založnike, avtorje in bralce.«

Nov festival, novo prizorišče

Salon knjig so zadnja leta običajno prirejali na sejmišču Paris Expo pri Porte de Versailles, za novega, manj usmerjenega na posle in bolj na bralsko občinstvo, so našli prostor drugje: pripravili so ga v Grand Palais Éphémère na Marsovem polju, začasni stavbi, ki jo je za čas do leta 2024, ko bodo Grand Palais pripravili za poletne olimpijske igre, projektiral arhitekt Jean-Michel Wilmotte in izmed knjižnih polic ponuja veličasten pogled na Eifflov stolp.

Vstop na festival je bil brezplačen, vendar so morali obiskovalci opraviti spletno prijavo, saj prizorišče lahko naenkrat sprejme le 5500 ljudi. Tudi zato so za številne dogodke v programu lahko zapisali, da so razprodani. Skupaj so pričakovali okrog 80 tisoč obiskovalcev, festivala pa se je udeležilo skoraj tisoč pisateljev in drugih umetnikov, na poklon »kulturi, knjigam in branju v vseh oblikah« so namreč povabili tudi filmske ustvarjalce, igralce, likovnike in glasbenike, v program so vključili plesne prireditve, sprehode po literarnem Parizu, delavnice risanja in branja za mlade in odrasle, debatne krožke, na urnik so, kot so zapisali, postavili »zabavo in čustva«. Kot je poročal eden od slovenskih založnikov, ki se je festivala udeležil, so bili manjšim založnikom ponujeni leseni razstavni otočki, za vse knjižne nakupe obiskovalcev je bila na voljo zgolj ena blagajna, pred katero se je vila dolga vrsta.

Zoper tiranijo kvadratnega metra

Mark Williams, urednik spletne revije The New Publishing Standard, je ob pariških spremembah zapisal, da so se v Parizu odločili znebiti »tiranije kvadratnega metra«, modela, ki ga je vsiljeval prejšnji organizator Reed Expo in katerega bistvo je bilo, da je razstavljavcem poskušal prodati čim več razstavnega prostora, povsem pa je spregledal, da so knjižni sejmi namenjeni produktu – knjigi in vsemu, kar je z njo povezano. Festival v nasprotju s sejmom, ki ga v Londonu, Frankfurtu in drugod dojemajo kot prodajno prireditev, Francozi posvečajo slavljenju produkta – knjige in morda ne bo odveč spremljati, ali bosta drugačna ideologija in pristop doživela tudi globalni odmev v svetu založništva in sejmov.

Indija drugače

Častna gostja festivala je bila Indija, ne le zaradi 75. obletnice neodvisnosti, ampak zaradi recipročnosti: predsednik Emmanuel Macron se je leta 2018 med obiskom v Delhiju s predsednikom Narendrom Modijem dogovoril, da bo Indija gostja pariškega salona leta 2020, Francija pa letošnjega newdelhijskega mednarodnega knjižnega sejma. Prvega so zaradi pandemije odpovedali, zato je bilo indijsko gostovanje, v okviru katerega je v Pariz prišlo 35 pisateljev in ducat založnikov, letos. Predstavili so raznolikost literature, ki jo pišejo v 22 nacionalnih jezikih. Svetovalec SNE Jean-Claude Périer je povedal, da so se potrudili izbrati žanre in področja, ki jih obiskovalci festivala morda niso pričakovali, indijsko mladinsko literaturo in izbor avtorjev grozljivk. Med pisateljskimi gosti je bil tudi Vikas Svarup, avtor romana Q&A, po katerem je Simon Beaufoy napisal scenarij za film Dannyja Boyla Revni milijonar, ki je prejel osem oskarjev.