Njegovo življenje za »pravo stvar«

Bralci kratkih zgodb Petra Čeferina – pet knjig je izšlo – smo vedeli. Enkrat bo iz teh prigod, spominov, vtisov, anekdot iz sodniških dvoran in odvetniških pisarn nastala knjiga o njegovem življenju. In prišel je Nespodobni odvetnik. Njegova biografija.
Čeprav je avtor Tadej Golob (pisatelj, romanopisec in specialist za biografije, letos ju je izdal že z Mileno Zupančič in Alenko Bratušek), se zdi, da nam jo pripoveduje Peter Čeferin, od četrtka osemdesetletnik.

Da sedi pred nami in brez samocenzure, v svojem znanem pripovedovalskem jeziku pripoveduje svojo zgodbo, pokaže dokument, članek, citira kolega, citira samega sebe, naprosi svoje otroke, no, zdaj pa še vi kaj povejte o meni ...

Od prvega dne

To je »nespodobni, mafijski odvetnik, naglasnejša opica, doktor odvetnik«, ki v svojem poklicu uživa od prvega dne: »Niti en dan v življenju mi ni bilo dolgčas.« Mladostnik, ki v življenju počne vse, česar ne sme. »Sploh ne vem, zakaj smo pili. No, fino se nam je zdelo, potem pa se človek navadi.« Sin, ki svojemu očetu povzroča težave, da ga pošlje v kazenski bataljon na romunsko mejo. Vojak Čeferin, nagnjen k pijančevanju, drugače pogumen. Nezainteresiran študent prava, ki se mu dogaja noro nočno življenje.
Diplomant prava, ki diplomo izgubi v Figovcu. Pripravnik na prvih strokovnih preizkušnjah, kjer deli nasvete bolj na naravnem kot na pozitivnem pravu, ker ne pozna nobenega predpisa. Oče, ki se ob svojem prvorojencu v zibki zaobljubi, da pijače ne bo več poskusil, in to drži naslednjih štirideset let. Mojster karateja, drugi dan. Popotnik, ki večerja z brunejskim sultanom in v Ekvadorju ugotovi, da ima s sabo napačno garderobo.

Pisatelj, ki bo letos izdal kriminalko in se potem – tako napoveduje – poslovil od leposlovja. Ljubitelj latinskih izrekov, ki globoko verjame, da lahko človek v življenju doseže vse, kar hoče, če je le njegovo hotenje dovolj intenzivno. »Imam srečo, da imam zelo močno voljo.«

Vse za stranko

To je zgodba o polnem življenju hedonista in garača, vizionarja in drzneža, zaščitnika ljudi na družbenem dnu, odvetnika, ki mu gre (tako zapiše v delu knjige njegova hči Petra) v profesionalnem in zasebnem življenju za tisto, kar je prepoznal za pravo stvar, odvetnika z najdaljšim stažem v državi, ki pa se je poleg odvetniške prakse ukvarjal tudi z zakonodajnimi spremembami, bil je član Sveta za varstvo človekovih pravic in doktoriral na temo odvetnik in njegova neodvisnost nekoč in danes. Hotel je biti, kot pravi sam, »dober, najboljši«. In je redno prihajal v spore tako z državo kot z javnim mnenjem.

Zanimiv je njegov pogled na nekatere odmevne primere: Sandija Grubeliča, razvpitega prodajalca avtomobilov na lizing, ki je bil v 90. letih še precej neznan način finančne storitve, nikoli ni imel za prevaranta ali goljufa, temveč za slovenskega kapitalista, ki je plačal ceno svojega pionirstva. Mediji naj bi s poročanjem povzročili paniko pri kupcih, sam pa se je takrat prvič srečal s pojavom, da so ga kot odvetnika začeli enačiti s storilcem kaznivega dejanja. V primeru Milice Makoter, ko jo je z odpovedjo pooblastila odvetniku sodišče moralo izpustiti iz pripora in se je lahko branila s prostosti (po njegovem nasvetu), ga je napadla celo strokovna javnost, češ da je ravnal neetično. A Čeferin večkrat poudari, da je odvetnik dolžen narediti vse za svojo stranko. Ali sem za to jaz kriv, se vpraša pri drugem primeru, ko njegova stranka zbeži v tujino. »Odvetnikova naloga je, da stranko čim prej spravi na prostost.«

Tudi do ESČP

»Zastopanje v kazenskih zadevah je tudi teater. Mogoče mi je tudi zaradi tega tako všeč,« pravi. In teatra je bilo v njegovem življenju veliko. Zagovarjal je ljudi po vsej Jugoslaviji, delavce, direktorje, prevarante, tihotapce, morilce, milijonarje, reveže, starše, otroke, politične zapornike. Dva razvpita primera posebej izpostavi. S prvim, gre za trojni umor, zaradi katerega je že več kot desetletje v zaporu Ivan Perič, je prišel celo do evropskega sodišča za človekove pravice. Zaradi krepkejšega izrazoslovja ga je slovensko sodišče kaznovalo, sam pa je na evropski ravni dosegel svoj prav. Odvetnik pri svojem delu mora pokazati spoštovanje do sodišča, a mora hkrati zavzeto in angažirano braniti interese svojih strank. Pri tem sme, kot je ugotovilo ESČP, uporabiti tudi ostre in provokativne besede. Pri Periću velikokrat poudari, da ne verjame v njegovo krivdo, da obsojenec ni imel potrebnih psihičnih in fizičnih lastnosti za popolno izpeljavo umora. Kot odvetnik je storil vse, da bi sodišče postavilo druge izvedence, a mu ni uspelo.

Drugi izpostavljen primer je iz konca osemdesetih let, še v Jugoslaviji, ko je skupaj s tremi slovenskimi kolegi branil kosovske rudarje, ki so se zaprli v rudnik, razglasili stavko in zahtevali odstop vseh kosovskih funkcionarjev. Bil je pobudnik in organizator brezplačne pravne pomoči v zmontiranem procesu, v katerem so stavkajočim očitali rušenje Jugoslavije, za takšno dejanje pa je bila predvidena celo smrtna kazen. Proces, ki za mnoge predstavlja začetek konca Jugoslavije, je za Čeferina pomenil prelomnico. Pred njim se je večinoma ukvarjal s civilnim pravom, od procesa na Kosovu pa izključno s kazenskim. Oprostilna sodba, ki so jo dosegli za rudarje, mu je v Sloveniji prinesla slavo in čast, in ko se je vrnil domov, ga je po telefonu poklical prvi »slovenski novodobni kapitalist«.

Dr. Čeferin Peter, odvetnik z najdaljšim stažem v Sloveniji, v Grosupljem, 12. decembra 2017. [Čeferin Peter,odvetniki,advokati,sodišča,pravo,pravnosodje,zagovorniki] FOTO: Uroš Hočevar

Mlad dohtar, stari advokat

Eden od spominov, ki mu očitno ne da miru, je Topla greda Marjana Rožanca. Predstava, ki naj bi obravnavala grosupeljski Agrokombinat in njegovega direktorja, je bila leta 1964 v Križankah, v avditoriju pa je med naščuvanimi delavci, ki so z žvižganjem prekinili predstavo, sedel tudi sam. Ko so mu kasneje očitali, da je organiziral protest kot direktor pravnega sektorja podjetja, je vložil tožbo zaradi obrekovanja. Ne smemo pozabiti, da je bil Čeferin sprva uspešen tudi v literarnem ustvarjanju in da so dve njegovi satiri uprizorili na odru MGL. V prvi je obravnaval komunista, ki zadane na loteriji, noče sprejeti milijona in ga zato spravijo v norišnico. V drugi pa piše o enakosti v socializmu, ki je mogoča le v zaporu, zunaj njega pa je vedno kdo spodaj in nekdo zgoraj.

Posebna poglavja so namenjena družini, poroki s Kraševko Ano, »ki ni vzgojila samo najinih treh otrok, ampak tudi mene«. Na zdaj odrasle otroke, ki imajo uspešne zakonske zveze in skupaj šest otrok, je kot oče in dedek ponosen. Rok je temeljit, zadržan, a tudi odločen odvetnik civilnega prava, Aleksander oster in brezkompromisen in se je specializiral za kazensko pravo (pot na vrh evropske nohometne zveze, se zdi, za očeta ni bilo presenečenje, »vedno je imel vodilno vlogo, vedno se je znašel«), Petra pa je bila drobna in odločna deklica, ki je postala profesorica na fakulteti za arhitekturo. Po težki bolezni soproge in smrti v začetku novega tisočletja je bil dve leti doma sam in se žalostno sprehajal po veliki hiši, potem pa se je tudi na pobudo otrok aktiviral tako v športu kot pri iskanju nove partnerke, spremljevalke. Ženske je spoznaval pod sliko Lovca v Asu in tja je nekega večera prišla Rija, s katero sta v štirinajstih letih prepotovala pol sveta in skupaj obiskala številne kulturne prireditve.
Skoraj kot družino opisuje tudi odvetniško družbo in zaposlene v njej, ki so zasedli številne ugledne položaj tudi izven družbe. Še danes vstaja ob sedmih, gre v pisarno, se poduči o vsem, kar se dogaja, mladim posreduje svoje izkušnje. »Včasih so rekli, da če imaš z zdravjem težave, vzemi mladega dohtarja, če jih imaš pa s sodnijo, pa starega advokata.«

S partnerico zadnjih 14 let Rijo Čič.
FOTO:Sasa Despot

Ničesar ne obžaluje

Gre za iskreno knjigo brez samocenzure, brez skrivanja imen, brez všečnih razlag, celo brez predalčkanja, kam in kdaj kaj spada; knjigo, prežeto s humorjem. Tudi v stresnih, žalostnih dneh, tudi v najtežjih trenutkih Čeferin najde prostor za smeh. In to je posebna vrednost te knjige. Po eni strani nas uči, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, po drugi strani pa da ničesar ne gre jemati smrtno resno. To pa je skoraj odgovor, ki ga je Čeferin dal na vprašanje, ki ga radi postavljajo jubilantom, in sicer kaj v življenju najbolj obžaluje. »Ničesar. Za vse, kar sem napačnega storil, sem plačal,« je odgovoril.