O večni skrivnosti ženskega prijateljstva
V predzadnjem romanu iz senzacionalne tetralogije Neapeljski cikel Elene Ferrante O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo veliko o politiki in brez olepševanja o seksu.
Odpri galerijo
Novembra bomo na HBO lahko začeli gledati osemdelno serijo Genialna prijateljica, posneto po prvem romanu iz Neapeljskega cikla. FOTO: HBO
Ferrantemanija se nadaljuje. Štiridelne knjižne senzacije Neapeljski cikel Elene Ferrante so v svetu prodali več kot šest milijonov izvodov. Prevajajo jo v 40 jezikov. Pravkar smo v slovenščini dobili tretji del z naslovom O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo.
Še vedno ne vemo, kdo se skriva za imenom Elena Ferrante, vemo pa, da gre za osebo, ki je po mnenju književnih kritikov z vseh koncev sveta najpomembnejša sodobna italijanska pisateljica. Če je romane Neapeljskega cikla napisala ena oseba, je izjemno produktivna. V italijanščini je bil prvi del Genialna prijateljica objavljen leta 2011, leto zatem O novem priimku, leta 2013 O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo in četrti, zadnji del O izgubljeni deklici leta 2014. Kar dolgo je torej treba čakati na slovenske prevode v izdaji Cankarjeve založbe, sicer pa prevajalsko delo opravlja Anita Jadrič.
Potem ko smo v prvem delu spoznali mali prijateljici Lilo in Eleno, zelo različni, druga drugi večni tekmici, a kakor se pokaže pozneje, druga brez druge ne moreta vse življenje, smo v drugem delu spremljali njuna najstniška leta, prve ljubezni in poskuse, da bi se umaknili iz neapeljskega okolja, ki ju duši. Vsaka se na svoj način bori, da bi pobegnila iz življenja v revščini, neznanju, podrejenosti, nazadnjaštvu, togih družbenih konvencijah, obe plavata z velikimi zamahi po morju možnosti, ki jih je prinesel nov čas. Glavni junakinji spoznamo v predmestju Neaplja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, Elena je zadržana, negotova, vedoželjna, pridna, željna priznanja okolice, Lila je samozavestna, nadpovprečno bistra, odločna, ostrih odzivov in jezika. Elena je pripovedovalka sage, ki jo beremo.
V tretjem delu nista več dekleti, ampak ženski. Elena je diplomirala, objavila uspešen roman, zapustila Neapelj, se poročila z intelektualcem iz ugledne italijanske družine s severa. Lila je zapustila moža in gara v ponižujočih razmerah v tovarni, da prehrani sebe in sina. Prijateljic ne ločuje le fizična oddaljenost, temveč svetovi. Dogajanje romana je umeščeno v revolucionarno leto 68 in turbulentna sedemdeseta leta, v čas ideoloških spopadov, spopadov med levico in desnico, med komunisti in fašisti, čas emancipacije delavcev in žensk, njuno prijateljstvo pa še vedno zavzema ključno mesto v njunem življenju, rivalstvo med njima se nikoli ne konča. Želja, da bi druga drugo zasenčili, je večno v zraku, čeprav se med seboj v ničemer ne ogrožata. Lina kot bi hotela nenehno dokazovati svojo nedosegljivo moč nad Eleno, ki zaradi tega trpi, posebej ko jo doleti pisateljska blokada. Druga brez druge torej ne moreta, toda koliko sta si zares blizu? Koliko na njuno bližino in hkratno oddaljenost vpliva isti moški, ki je bil za obe usoden? Da bomo izvedeli, kako se bo to razpletlo, bomo morali počakati na četrti del tetralogije. Politične razmere v Italiji se vse bolj zaostrujejo, tako da se morata tudi Elena in Lila opredeliti, kar vodi do novih napetosti in bogatí roman.
Kakor v prejšnjih dveh delih tetralogije Elena Ferrante tudi v romanu O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo na ogrodju ambivalentnega odnosa dveh prijateljic tematizira odnose – med razredi, med ženskami in moškimi, med generacijami ter s tem povezanimi vprašanji emancipacije, feminizma, ozaveščanja pozicije vsakega posameznika in nujnosti njegovega boja za pravice. Čeprav je dogajanje umeščeno v čas pred približno 50 leti, Ferrantejeva s pisanjem o razrednem boju, družbeni razslojenosti, neenakosti in težkem položaju delavstva govori tudi o sedanjosti, saj je seme današnjih problemov vzklilo v preteklosti. Avtorica prikazuje, kako se študentski nemiri in zahteve po reformah kapilarno širijo v druge strukture družbe, intimistični svetovi posameznikov pa postanejo politično področje. Poleg politike je tema spolnosti tu bolj v ospredju kakor v prejšnjih romanih, vendar tudi to Ferrantejeva obravnava z vidika odnosa moči, kot sredstvo manipulacije in za dosego ciljev. Najbolj prepričljiva je pri prikazovanju avtentičnih ženskih izkušenj, posebej materinstva in intimne frustrirajoče razpetosti med vzgojo otrok in profesionalnimi, umetniškimi hotenji. Tretja pomembna tematika predzadnjega dela tetralogije sta književnost in literarno ustvarjanje skozi pripovedovalkino soočanje z različnimi kritičnimi branji njene prve knjige, ki so vzrok njenih dilem glede nadaljnjega pisanja.
Elena Ferrante, kakor se podpisuje pod Neapeljski cikel, je občudovanja vredna literarna senzacija, še toliko bolj, ker ne piše v angleščini. Združila je praviloma nezdružljivo – da jo imenujejo najpomembnejši italijanski romanopisec v zadnjih 25 letih, da njene izdaje vročično čakajo bralci, da je ena od sto najvplivnejših oseb na svetu po izboru revije Time, da spada med avtorje, ki so leta 2017 največ zaslužili, in da je ženska, ki je ni, ki ne obstaja.
Sama založba ponuja malo podatkov o njej: rodila se je leta 1943 v Neaplju in je mama. Nekateri pravijo, da je Grkinja. Morda je to res, morda ni. Morda se za Eleno Ferrante skriva skupina avtorjev, kakor se je že pokazalo pri nekaterih avtorjih bestselerjev. Morda ni ženska, ampak moški. Morda sta ženska in moški. Morda je Elena Ferrante kakor njen lik Lila. Če je tako, se bo skrivala za vedno.
Prosim te, obnašaj se tako, kakor bi hotela ona: ne išči je, reče junakinja Elena Lilinemu sinu v predgovoru prvega dela tetralogije, kjer je govor o tem, da je Lila brez sledi izginila. Tu, na samem začetku, je Ferrantejeva povedala vse o sebi – ne želi, da bi kaj vedeli o njej.
Čeprav je do zdaj dala nekaj intervjujev, je noben novinar ni videl ali slišal. Bili so opravljeni po elektronski pošti. Celo ljudi iz njenega bližnjega kroga, ki bi morda kaj povedali o njej, jim ni uspelo najti. In vprašanje, zakaj piše pod psevdonimom, so ji postavili v vseh intervjujih. Sprva je govorila, da je razlog njena plašnost. »Bala sem se možnosti, da bi zapustila svojo lupino.«
Potem je navajala še druge razloge za uporabo psevdonima, na primer, da želi tako obvarovati ne le svojo zasebnost, temveč tudi resnično neapeljsko skupnost, iz katere črpa navdih. Kot druge razloge je navedla: »Želja, da se izognemo vsem oblikam družbenega pritiska in obveznostim.« »Ne občutiti povezanosti s tistim, kar bi lahko postalo javna podoba nekoga.« »Da se osredotočim izključno in popolnoma svobodno na pisanje in njegove strategije.«
Elena Ferrante je res fenomen. Že 26 let uspešno skriva identiteto in ne promovira svojih knjig, kar je danes delovna obveznost vseh pisateljev, ki jim jo naložijo založbe. Ko je rokopis svojega prvega romana Nadležna ljubezen leta 1990 poslala založbi in ko so ga naslednje leto sprejeli za objavo, jim je napisala pismo s svojimi pogoji, ki veljajo še danes – da knjigo seveda lahko objavijo, a da ona ne želi sodelovati pri promociji. »Vse, kar sem lahko naredila, je, da sem napisala roman in ne želim sodelovati pri kakršnihkoli okroglih mizah ali razpravah, ne želim se pojavljati na literarnih večerih ali pozirati fotografom; če mi bodo dodelili kakšno nagrado, se ne bom pojavila, da bi jo sprejela.«
Do zdaj je objavila sedem romanov, pred Neapeljskim ciklom tri krajše, svetovni fenomen pa je postala s sago o Eleni in Lili. Privlačnost te pripovedi je zagotovo tudi ta, da govori o ženskem prijateljstvu, ki ni pogosta tema v književnosti (moško prijateljstvo ima v tej dolgo tradicijo), in da se v njej lahko prepozna vsak, še posebej ženske, ki imajo ta posebna prijateljstva iz otroštva. Strastno bralstvo ima Elena Ferrante zlasti med ženskami in avtorica je sama poudarila, kako močno je nanjo vplival feminizem. »Brez feminizma bi bila ista kot takrat, ko sem bila otrok: obremenjena s kulturo in subkulturo moških, ki sem ju sprejemala kot lastno in svobodno misel. Feminizem mi je pomagal odrasti. Vidim pa, da se nove generacije danes temu posmehujejo. Ne vedo, da je treba čisto malo in vrnili se bomo nazaj. Naše zmage so nedavne in že zgolj zaradi tega krhke. To odlično vedo vse ženske, o katerih sem govorila v Neapeljskem ciklu.«
Še vedno ne vemo, kdo se skriva za imenom Elena Ferrante, vemo pa, da gre za osebo, ki je po mnenju književnih kritikov z vseh koncev sveta najpomembnejša sodobna italijanska pisateljica. Če je romane Neapeljskega cikla napisala ena oseba, je izjemno produktivna. V italijanščini je bil prvi del Genialna prijateljica objavljen leta 2011, leto zatem O novem priimku, leta 2013 O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo in četrti, zadnji del O izgubljeni deklici leta 2014. Kar dolgo je torej treba čakati na slovenske prevode v izdaji Cankarjeve založbe, sicer pa prevajalsko delo opravlja Anita Jadrič.
Večni tekmici
Potem ko smo v prvem delu spoznali mali prijateljici Lilo in Eleno, zelo različni, druga drugi večni tekmici, a kakor se pokaže pozneje, druga brez druge ne moreta vse življenje, smo v drugem delu spremljali njuna najstniška leta, prve ljubezni in poskuse, da bi se umaknili iz neapeljskega okolja, ki ju duši. Vsaka se na svoj način bori, da bi pobegnila iz življenja v revščini, neznanju, podrejenosti, nazadnjaštvu, togih družbenih konvencijah, obe plavata z velikimi zamahi po morju možnosti, ki jih je prinesel nov čas. Glavni junakinji spoznamo v predmestju Neaplja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, Elena je zadržana, negotova, vedoželjna, pridna, željna priznanja okolice, Lila je samozavestna, nadpovprečno bistra, odločna, ostrih odzivov in jezika. Elena je pripovedovalka sage, ki jo beremo.
Bližina in hkrati oddaljenost
V tretjem delu nista več dekleti, ampak ženski. Elena je diplomirala, objavila uspešen roman, zapustila Neapelj, se poročila z intelektualcem iz ugledne italijanske družine s severa. Lila je zapustila moža in gara v ponižujočih razmerah v tovarni, da prehrani sebe in sina. Prijateljic ne ločuje le fizična oddaljenost, temveč svetovi. Dogajanje romana je umeščeno v revolucionarno leto 68 in turbulentna sedemdeseta leta, v čas ideoloških spopadov, spopadov med levico in desnico, med komunisti in fašisti, čas emancipacije delavcev in žensk, njuno prijateljstvo pa še vedno zavzema ključno mesto v njunem življenju, rivalstvo med njima se nikoli ne konča. Želja, da bi druga drugo zasenčili, je večno v zraku, čeprav se med seboj v ničemer ne ogrožata. Lina kot bi hotela nenehno dokazovati svojo nedosegljivo moč nad Eleno, ki zaradi tega trpi, posebej ko jo doleti pisateljska blokada. Druga brez druge torej ne moreta, toda koliko sta si zares blizu? Koliko na njuno bližino in hkratno oddaljenost vpliva isti moški, ki je bil za obe usoden? Da bomo izvedeli, kako se bo to razpletlo, bomo morali počakati na četrti del tetralogije. Politične razmere v Italiji se vse bolj zaostrujejo, tako da se morata tudi Elena in Lila opredeliti, kar vodi do novih napetosti in bogatí roman.
O družbenih problemih
Kakor v prejšnjih dveh delih tetralogije Elena Ferrante tudi v romanu O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo na ogrodju ambivalentnega odnosa dveh prijateljic tematizira odnose – med razredi, med ženskami in moškimi, med generacijami ter s tem povezanimi vprašanji emancipacije, feminizma, ozaveščanja pozicije vsakega posameznika in nujnosti njegovega boja za pravice. Čeprav je dogajanje umeščeno v čas pred približno 50 leti, Ferrantejeva s pisanjem o razrednem boju, družbeni razslojenosti, neenakosti in težkem položaju delavstva govori tudi o sedanjosti, saj je seme današnjih problemov vzklilo v preteklosti. Avtorica prikazuje, kako se študentski nemiri in zahteve po reformah kapilarno širijo v druge strukture družbe, intimistični svetovi posameznikov pa postanejo politično področje. Poleg politike je tema spolnosti tu bolj v ospredju kakor v prejšnjih romanih, vendar tudi to Ferrantejeva obravnava z vidika odnosa moči, kot sredstvo manipulacije in za dosego ciljev. Najbolj prepričljiva je pri prikazovanju avtentičnih ženskih izkušenj, posebej materinstva in intimne frustrirajoče razpetosti med vzgojo otrok in profesionalnimi, umetniškimi hotenji. Tretja pomembna tematika predzadnjega dela tetralogije sta književnost in literarno ustvarjanje skozi pripovedovalkino soočanje z različnimi kritičnimi branji njene prve knjige, ki so vzrok njenih dilem glede nadaljnjega pisanja.
Združila je nezdružljivo
Elena Ferrante, kakor se podpisuje pod Neapeljski cikel, je občudovanja vredna literarna senzacija, še toliko bolj, ker ne piše v angleščini. Združila je praviloma nezdružljivo – da jo imenujejo najpomembnejši italijanski romanopisec v zadnjih 25 letih, da njene izdaje vročično čakajo bralci, da je ena od sto najvplivnejših oseb na svetu po izboru revije Time, da spada med avtorje, ki so leta 2017 največ zaslužili, in da je ženska, ki je ni, ki ne obstaja.
Sama založba ponuja malo podatkov o njej: rodila se je leta 1943 v Neaplju in je mama. Nekateri pravijo, da je Grkinja. Morda je to res, morda ni. Morda se za Eleno Ferrante skriva skupina avtorjev, kakor se je že pokazalo pri nekaterih avtorjih bestselerjev. Morda ni ženska, ampak moški. Morda sta ženska in moški. Morda je Elena Ferrante kakor njen lik Lila. Če je tako, se bo skrivala za vedno.
Prosim te, obnašaj se tako, kakor bi hotela ona: ne išči je, reče junakinja Elena Lilinemu sinu v predgovoru prvega dela tetralogije, kjer je govor o tem, da je Lila brez sledi izginila. Tu, na samem začetku, je Ferrantejeva povedala vse o sebi – ne želi, da bi kaj vedeli o njej.
Čeprav je do zdaj dala nekaj intervjujev, je noben novinar ni videl ali slišal. Bili so opravljeni po elektronski pošti. Celo ljudi iz njenega bližnjega kroga, ki bi morda kaj povedali o njej, jim ni uspelo najti. In vprašanje, zakaj piše pod psevdonimom, so ji postavili v vseh intervjujih. Sprva je govorila, da je razlog njena plašnost. »Bala sem se možnosti, da bi zapustila svojo lupino.«
Resnični fenomen
Potem je navajala še druge razloge za uporabo psevdonima, na primer, da želi tako obvarovati ne le svojo zasebnost, temveč tudi resnično neapeljsko skupnost, iz katere črpa navdih. Kot druge razloge je navedla: »Želja, da se izognemo vsem oblikam družbenega pritiska in obveznostim.« »Ne občutiti povezanosti s tistim, kar bi lahko postalo javna podoba nekoga.« »Da se osredotočim izključno in popolnoma svobodno na pisanje in njegove strategije.«
Elena Ferrante je res fenomen. Že 26 let uspešno skriva identiteto in ne promovira svojih knjig, kar je danes delovna obveznost vseh pisateljev, ki jim jo naložijo založbe. Ko je rokopis svojega prvega romana Nadležna ljubezen leta 1990 poslala založbi in ko so ga naslednje leto sprejeli za objavo, jim je napisala pismo s svojimi pogoji, ki veljajo še danes – da knjigo seveda lahko objavijo, a da ona ne želi sodelovati pri promociji. »Vse, kar sem lahko naredila, je, da sem napisala roman in ne želim sodelovati pri kakršnihkoli okroglih mizah ali razpravah, ne želim se pojavljati na literarnih večerih ali pozirati fotografom; če mi bodo dodelili kakšno nagrado, se ne bom pojavila, da bi jo sprejela.«
Do zdaj je objavila sedem romanov, pred Neapeljskim ciklom tri krajše, svetovni fenomen pa je postala s sago o Eleni in Lili. Privlačnost te pripovedi je zagotovo tudi ta, da govori o ženskem prijateljstvu, ki ni pogosta tema v književnosti (moško prijateljstvo ima v tej dolgo tradicijo), in da se v njej lahko prepozna vsak, še posebej ženske, ki imajo ta posebna prijateljstva iz otroštva. Strastno bralstvo ima Elena Ferrante zlasti med ženskami in avtorica je sama poudarila, kako močno je nanjo vplival feminizem. »Brez feminizma bi bila ista kot takrat, ko sem bila otrok: obremenjena s kulturo in subkulturo moških, ki sem ju sprejemala kot lastno in svobodno misel. Feminizem mi je pomagal odrasti. Vidim pa, da se nove generacije danes temu posmehujejo. Ne vedo, da je treba čisto malo in vrnili se bomo nazaj. Naše zmage so nedavne in že zgolj zaradi tega krhke. To odlično vedo vse ženske, o katerih sem govorila v Neapeljskem ciklu.«
