Ocenjujemo: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

Knjižni prvenec Mojce Pišek nam v branje ponuja enajst besedil, ki formalno niso ločena po razdelkih, a jih je mogoče vsaj z vidika geneze razdeliti na pet iz prve (prvič objavljene) in šest iz druge (že prej objavljene) polovice. Tovrstna razdelitev je smiselna tudi po zvrstni plati: prvi del knjige se spogleduje s klasično formo eseja, medtem ko drugi v njej sicer korenini, a se obenem zdi napisan z »namenom«, kot da bi pretendiral na problemskost, ki bi jo bilo mogoče identificirati kot posledico priložnosti, ob kateri je nastal. Prav mogoče je, da gre v tem primeru za pretirano upoštevanje mesta avtorice (torej kritičarke), a zdi se, da se prvi in drugi del sestavita tudi v kritiškem programu. Če besedila v drugem delu pogosto nastopajo odklonilno, pa naj bo to do sodobne slovenske ...