Žižek o »očku Trumpu«, smrti judovske identitete in novem, perverznem redu

V svetu, kjer se zdi, da so stari kompasi diplomacije in politike dokončno odpovedali, kjer se pravila igre spreminjajo iz dneva v dan in so včerajšnji zavezniki danes tekmeci, je težko ohraniti občutek za smer. Vendar tam, kjer večina vidi le nerazložljiv kaos, filozof Slavoj Žižek v svojem eseju prepozna transgresivno notranjo logiko (sistematično kršenje obstoječih, v tem primeru moralnih, norm).

Ne gre za razpad reda, trdi, temveč za vzpostavitev novega, perverznega reda, ki ga pooseblja ena sama figura: Donald Trump. Žižek ponuja drzno in neprijetno diagnozo naše dobe skozi lik »kul očka« – voditelja, ki je hkrati varuh miru in brutalni izsiljevalec, oče naroda in njegov največji otrok. Da bi razumeli, kako ta novi red deluje, nas popelje na potovanje skozi literaturo, pop kulturo in psihoanalizo.

Žižek: Drža Evrope do Izraela spominja na odnos do Hitlerjeve Nemčije

Prispodoba o zlomljenem meču

Žižkov ključ za vstop v to novo realnost je več kot stoletje stara detektivska kratka zgodba G. K. Chestertona, Znamenje zlomljenega meča (originalen naslov The Sign of the Broken Sword). V njej spoznamo generala St. Clareja, navzven bleščečega heroja, v resnici pa moralno razsulo od človeka – izdajalca, mučitelja in morilca. Ko njegov zločin odkrije pošteni major Murray, ga general ubije. Da bi prikril to dejanje, to eno samo truplo, ki bi uničilo njegovo lažno podobo, stori nekaj nepojmljivo ciničnega: svoje zveste vojake, ki vanj slepo verjamejo, pošlje v vnaprej izgubljeno bitko. Ustvari »hrib trupel«, s katerim dobesedno pokrije dokaz o svojem grehu.

Ilustrtacija kratke zgodbe Znamenje zlomljenega meča. FOTO: George Fort Gibbs

Ta prispodoba v Žižkovih rokah postane ostro orodje za analizo sedanjosti:

Izrael in Gaza: Žižek trdi, da Izrael ne ustvarja hriba palestinskih trupel zgolj zato, da bi uničil Hamas. Njegova teza je veliko bolj radikalna. Ogromno trpljenje Palestincev služi kot krinka za prikrivanje druge smrti – smrti oziroma »trupla judovske identitete«. S tem misli na opuščanje tiste univerzalne, etične in duhovne dimenzije judovstva, ki je presegalo goli nacionalizem, v korist surove državne politike moči. Gre za neke vrste duhovni samomor, prikrit z gorami fizičnih trupel.

Trump in Amerika: Podobno logiko Žižek uporabi tudi za Trumpa. Njegovo nenehno ustvarjanje kaosa, napadi na medije in institucije ter politika škandalov po Žižkovi analizi niso nič drugega kot gradnja hrupne kulise. Ta kulisa naj bi, kot meni filozof, prekrila tiho umiranje tistega, kar je bilo jedro ameriškega projekta: »truplo svobode in demokracije«, ki temelji na zaupanju, normah in vladavini prava.

Propad hinavskega zavetja

Žižek nato naslovi očitek, da je bila zahodna demokracija vedno hinavska. Seveda je bila, odgovarja, a pri tem poudari ključno misel pisateljice Arundhati Roy: ta hinavščina je kljub vsemu »ponujala nekakšno zatočišče«. Bila je kot družbeni dogovor. Čeprav smo vedeli, da nihče ni popoln, smo se pretvarjali in strinjali, da ideali, kot so človekove pravice, svoboda in enakost, nekaj veljajo. Ta skupna laž je postavljala meje in delovala kot nevidna arhitektura, ki je preprečevala najhujše izpade.

Trump s politiko škandalov gradi kuliso, ki naj bi prekrila »truplo svobode in demokracije«, meni Žižek. FOTO: Brendan Smialowski/AFP

Danes, pravi Žižek, se ni sesula le stavba, ampak so zgoreli tudi načrti. Hinavščina je izgubila svojo funkcijo zavetja in postala le še cinična opazka, prazna lupina brez vsebine.

Ritem norega užitka

V to praznino vstopi »kul očka«. Trump ni le voditelj; je simptom. Je lik, ki ga ne žene ideologija, temveč nekaj veliko bolj prvinskega, kar Žižek s pomočjo francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana imenuje jouissance. To ni navaden užitek. To je odvečen, transgresiven, celo boleč užitek, ki ga doživimo, ko prestopimo mejo, ko kršimo pravila. Je užitek v samem kaosu. Je tisto, kar občutimo, ko praskamo srbečico, dokler ne zakrvavi, in v tem občutimo bolečo slast.

Svetovni voditelji v dinamiki s Trumpom prostovoljno prevzemajo vlogo otrok. FOTO: Ludovic Marin/Reuters

In kje najti popolno zvočno podlago za ta fenomen? Žižek jo najde v disko uspešnici skupine Boney M., Daddy Cool. Pesem je, kot pravi, intelektualno povsem neumna, a njen neizprosen, ponavljajoč se ritem je nalezljiv. Prebije se skozi racionalni filter in nagovarja neposredno telo in nezavedno. Je popolna metafora za Trumpovo politiko: repetitivni slogani (»naredimo Ameriko spet veliko«), transgresivni tviti in mitingi, ki ne temeljijo na argumentih, ampak na ustvarjanju kolektivne, ritmične energije jouissance.

Sramota pa ni le na njegovi strani, je prepričan Žižek. Sramota je na strani ostalih voditeljev, kot je generalni sekretar Nata Mark Rutte, ki v tej dinamiki prostovoljno prevzamejo vlogo otrok. S tem ko sprejmejo Trumpa kot »očka«, ki mora včasih udariti po mizi, se znebijo bremena odgovornosti in težkih odločitev. Lažje je biti otrok, ki posluša ukaze, kot odrasel, ki se pogaja kot enakopraven partner.

Ko se očka ne oglasi

Toda model »kul očka« ima, kot meni Žižek, usodno napako: deluje le, dokler vsi pristajajo na svojo vlogo v tej globalni družinski psihodrami. Ko naleti na akterja, ki deluje po drugačni, hladni logiki moči – kot je Vladimir Putin – se po Žižkovem mnenju celoten sistem sesuje. Putin, kot zapiše, noče igrati sina, ne upornega ne poslušnega, temveč je tekmec, ki deluje po klasičnih geopolitičnih pravilih.

Ko Trump naleti na akterja, kot je Vladimir Putin, ki deluje po hladni logiki moči, se sistem sesuje, v eseju razloži slovenski filozof. FOTO: Marcos Brindicci/Reuters

Soočen s Putinom, je »kul očka« nenadoma tiho. Njegov odziv na rusko agresijo v Ukrajini, kot v eseju opiše slovenski filozof, ni očetovska kazen, temveč umik in priznanje nemoči. Medtem ko Putin krepi svojo vojsko in širi vpliv, Trump zadržuje pomoč žrtvi. Tu se, po Žižkovem mnenju, pokaže, da je njegova moč le iluzija, učinkovita zgolj znotraj njegovega lastnega cirkusa.

Najmočnejši pacient

Žižkov esej se zaključi z njegovo končno diagnozo. Svet, v katerem živimo, je po njegovem mnenju postal »hiša norcev«. A najhuje je, kot zapiše, da smo v tej hiši norcev »oblast predali najmočnejšemu pacientu, ki se zdaj izdaja za zdravnika«. Agent kaosa je postal arbiter reda. In kar je po njegovem mnenju najbolj srhljivo: v nismo bili prisiljeni.

»V tej hiši norcev smo oblast predali najmočnejšemu pacientu, ki se izdaja za zdravnika«, slikovito zaključi Žižek. FOTO: Vogel Voranc

Na neki ravni, zaključi Žižek, smo si tega »kul očka« želeli sami, saj nas je odrešil kompleksnosti in odgovornosti resničnega sveta. Vstopili smo v puščavo, a namesto da bi se soočili z njo, smo si izbrali vodnika, ki obljublja, da bo vse preprosto, čeprav nas, kot opozarja, vodi le še globlje v norost.