V nadaljevanju preberite:

»S komaj opazno prtljago stopam po prelepi, bujno zeleni pokrajini. Bila je deževna pomlad, od tod ta bujnost. Narava je ohranjena, kilometre ni videti nobene hiše, čeprav je to razvit del Evrope. Tu in tam skupina skoraj belih krav, sicer obdelana polja in gozdovi. Mislim, da se pokrajina v sto štiridesetih letih ni dosti spremenila, le polja so zaradi modernih obdelovalnih strojev skoraj strašljivo natančno začrtana. Vem, da je šel Rimbaud tod mimo na enem od svojih pobegov,« v epilogu knjige Rimbaud, za vedno (Založba Škuc, Lambda, 2020) zapiše Mat­jaž Lunaček.