Svetle in manj svetle plati literarnih nagrad
Nagrada Costa Bartu van Esu za knjigo The Cut Out Girl, burne polemike o smiselnosti tovrstnih priznanj.
Odpri galerijo
To ni Cankarjeva skodelica kave, temveč logotip Costa Coffee. Foto promocijsko gradivo
Literarna nagrada costa spada med najprestižnejše v Veliki Britaniji. V posameznih kategorijah so se letos zanjo kvalificirali Bart van Es, Hilary McKay, J. O. Morgan, Sally Rooney in Stuart Turton. Ob tem se je razvila burna polemika o smiselnosti podeljevanja nagrad ter ne nazadnje o umiku sklada Man Group, ki ne bo več financiral najpomembnejše britanske literarne nagrade man booker.
Za širšo javnost bo nedvomno zanimiva knjiga letošnjega dobitnika nagrade Barta van Esa, ki je prišla v izbor v kategoriji biografij. Profesor renesančne literature na Univerzi v Oxfordu, sicer nizozemskega porekla, je bil do zdaj zgolj mentor pisateljem in pisateljicam, saj so se nekateri njegovi študenti razvili v eminentne avtorje, tokrat pa je s knjigo The Cut Out Girl posegel na področje leposlovja. Čeprav zgolj pogojno oziroma z zgodovinsko-literarnim portretom judovske deklice Lien, ki so jo njegovi stari starši med drugo svetovno vojno obvarovali pred nemško deportacijo, Lien pa še zdaj živi v Amsterdamu.
Stuart Turton je prepričal žirijo v kategoriji prvencev, in sicer z delom Sedem smrti Evelyn Hardcastle, svojevrstnim detektivskim romanom s prepletom realnosti in fikcije, ki naj bi ga po mnenju žirije odlikovali inventivna fabula in dovršena naracija. Mlada irska pisateljica Sally Rooney, ki je zaslovela z delom Pogovori s prijatelji (Conversations With Friends), je bila najprepričljivejša z romanom Običajni ljudje (Normal People), ki ga zaznamujejo svežina, inventivnost in pronicljivost pri opisu vsakdanjega življenja in vloge ljubezni v njem.
Za pesniško zbirko Assurances je bil v kategoriji poezije nominiran mladi škotski pesnik J. O. Morgan, v kategoriji knjig za otroke pa je prepričala žirijo Hilary McKay s knjigo The Skylarks' War. To je specifična nagrada, za katero so lahko nominirani zgolj britanski in irski avtorji in pri kateri ne upoštevajo zgolj merila umetniške prepričljivosti in perfekcije, temveč tudi »zadovoljstvo ob branju« ter potencial, da izbrana knjiga doseže karseda veliko bralcev. Vsak od izbranih v posamezni kategoriji prejme nagrado v višini 5000 funtov (5754 evrov), absolutni zmagovalec pa ob tem še ček za trideset tisočakov ter izjemno oglaševalsko kampanjo, kar pomeni zelo visoko naklado in praviloma solidne prodajne številke.
Ob tem se v britanski kulturni in širši javnosti pojavljajo vroče polemike o smiselnosti nagrad. Teh je v Veliki Britaniji nekaj ducatov, nekatere so sporne že zaradi imena, kar velja tudi za nagrado costa, saj s tem oglašujejo multinacionalko Costa Coffee, enega izmed največjih svetovnih veletrgovcev s kavo, ki je bila nedavno prodana korporaciji Coca-Cola, kar vzbuja dodatne dvome o primernosti sponzorjev. Podobno je z nagrado man booker. Britanski sklad tveganega kapitala Man Group, ki je med največjimi na svetu, se je pred kratkim po 17 letih sodelovanja umaknil kot sponzor, povod naj bi bila kritika nekdanjega člana žirije Sebastiana Faulksa, da je takšen sklad označil kot neprimernega za pokrovitelja tovrstnih nagrad. Predsednik uprave Man Group Luke Ellis je dejal, da se mu zdi donacija zasebnih podjetij umestna, če umanjkajo sredstva iz državnega proračuna, vendar bodo delež denarja, ki ga vsako leto rezervirajo za tovrstne namene, namenili komu drugemu. Sicer pa ni nevarnosti, da ne bi našli drugega sponzorja, ne nazadnje je booker ne samo v Veliki Britaniji, temveč kar v svetu, med najbolj cenjenimi, zato ni dvoma, da bo kakšno drugo podjetje z veseljem sprejelo to marketinško navezo.
Vendar to niso edine težave. Kar zadeva bookerje, so vsako leto glasnejši pomisleki, da sprememba pravilnika, da se lahko za to nagrado potegujejo vsi angleško pišoči avtorji, katerih knjiga je bila izdana tudi v Veliki Britaniji, pomeni degradacijo nekdaj temeljnih načel. Po mnenju kritikov to pomeni vstop dominantnega igralca v igro, in sicer ZDA, ne nazadnje sta bookerja leta 2016 in 2017 prejela prav Američana Paul Beatty in George Saunders, medtem ko so drugi, manj znani avtorji, v podrejenem položaju. To velja zlasti za afriške in azijske pisatelje, zato so ponovno aktualna razmišljanja o spremembi pravil, da bi bila nagrada spet namenjena zgolj državljanom Commonwealtha, torej nekdanje britanske skupnosti narodov, ter Irske in Zimbabveja.
Vendar tudi to ne bo odpravilo temeljnega konflikta – erozije trga, ki ga obvladujejo zvezdniški pisatelji, ter neenakopravnega statusa založb. Književni trg je namreč vse bolj ujetnik nekaj deset avtorjev, ki vsako leto prejmejo nagrado, tako mediji kot založniki pa namenjajo največ pozornosti prav njim. Manjše založbe, ki velikokrat tvegajo in objavljajo dela manj znanih literatov, so praviloma brez posebnih možnosti za zmago oziroma nimajo logističnih in finančnih možnosti, da bi se vključile v tekmo. Založbe so namreč dolžne tudi prispevati določen znesek, da so njihove knjige sploh obravnavane v odborih posameznih nagrad, pri nagradi costa morajo recimo plačati 5000 funtov, če je njihova knjiga uvrščena v ožji izbor. Nato so obvezane pokriti stroške oglaševanja ter predstavitev knjige doma in v tujini, kar pomeni, da je dobička malo ali skoraj nič. Precej pomislekov so deležne tudi žirije in komisije, ki naj bi se prevečkrat odločile za lahkotnejše čtivo, medtem ko se od kompleksnejše in zahtevnejše literature velikokrat distancirajo.
Seveda nagrade nimajo zgolj negativnega učinka. V času, ko se drastično zmanjšuje prostor za literarno kritiko v medijih in bralci pravzaprav nimajo več relevantnih informacij, so nagrade dobrodošlo vodilo. Poleg tega je veliko nagrad specializiranih. Številne so namenjene zgolj otroški, mladinski ali ženski književnosti oziroma literaturi, ki nastaja zunaj urbanih središč ali tematizira specifična socialna in družbena okolja, ki bi bila spregledana. Ne nazadnje bi mnogi spregledali tudi vrhunska dela – kot je poudarila založnica Juliet Mabey iz založbe Oneworld Publications, se velikokrat zgodi, da prodajo le kakšnih tisoč izvodov vrhunskega romana, če pa ta prejme prestižno nagrado, lahko število prodanih izvodov naraste tudi do pol milijona.
Za širšo javnost bo nedvomno zanimiva knjiga letošnjega dobitnika nagrade Barta van Esa, ki je prišla v izbor v kategoriji biografij. Profesor renesančne literature na Univerzi v Oxfordu, sicer nizozemskega porekla, je bil do zdaj zgolj mentor pisateljem in pisateljicam, saj so se nekateri njegovi študenti razvili v eminentne avtorje, tokrat pa je s knjigo The Cut Out Girl posegel na področje leposlovja. Čeprav zgolj pogojno oziroma z zgodovinsko-literarnim portretom judovske deklice Lien, ki so jo njegovi stari starši med drugo svetovno vojno obvarovali pred nemško deportacijo, Lien pa še zdaj živi v Amsterdamu.
Stuart Turton je prepričal žirijo v kategoriji prvencev, in sicer z delom Sedem smrti Evelyn Hardcastle, svojevrstnim detektivskim romanom s prepletom realnosti in fikcije, ki naj bi ga po mnenju žirije odlikovali inventivna fabula in dovršena naracija. Mlada irska pisateljica Sally Rooney, ki je zaslovela z delom Pogovori s prijatelji (Conversations With Friends), je bila najprepričljivejša z romanom Običajni ljudje (Normal People), ki ga zaznamujejo svežina, inventivnost in pronicljivost pri opisu vsakdanjega življenja in vloge ljubezni v njem.
Za pesniško zbirko Assurances je bil v kategoriji poezije nominiran mladi škotski pesnik J. O. Morgan, v kategoriji knjig za otroke pa je prepričala žirijo Hilary McKay s knjigo The Skylarks' War. To je specifična nagrada, za katero so lahko nominirani zgolj britanski in irski avtorji in pri kateri ne upoštevajo zgolj merila umetniške prepričljivosti in perfekcije, temveč tudi »zadovoljstvo ob branju« ter potencial, da izbrana knjiga doseže karseda veliko bralcev. Vsak od izbranih v posamezni kategoriji prejme nagrado v višini 5000 funtov (5754 evrov), absolutni zmagovalec pa ob tem še ček za trideset tisočakov ter izjemno oglaševalsko kampanjo, kar pomeni zelo visoko naklado in praviloma solidne prodajne številke.
Sporni sponzorji
Ob tem se v britanski kulturni in širši javnosti pojavljajo vroče polemike o smiselnosti nagrad. Teh je v Veliki Britaniji nekaj ducatov, nekatere so sporne že zaradi imena, kar velja tudi za nagrado costa, saj s tem oglašujejo multinacionalko Costa Coffee, enega izmed največjih svetovnih veletrgovcev s kavo, ki je bila nedavno prodana korporaciji Coca-Cola, kar vzbuja dodatne dvome o primernosti sponzorjev. Podobno je z nagrado man booker. Britanski sklad tveganega kapitala Man Group, ki je med največjimi na svetu, se je pred kratkim po 17 letih sodelovanja umaknil kot sponzor, povod naj bi bila kritika nekdanjega člana žirije Sebastiana Faulksa, da je takšen sklad označil kot neprimernega za pokrovitelja tovrstnih nagrad. Predsednik uprave Man Group Luke Ellis je dejal, da se mu zdi donacija zasebnih podjetij umestna, če umanjkajo sredstva iz državnega proračuna, vendar bodo delež denarja, ki ga vsako leto rezervirajo za tovrstne namene, namenili komu drugemu. Sicer pa ni nevarnosti, da ne bi našli drugega sponzorja, ne nazadnje je booker ne samo v Veliki Britaniji, temveč kar v svetu, med najbolj cenjenimi, zato ni dvoma, da bo kakšno drugo podjetje z veseljem sprejelo to marketinško navezo.
Vendar to niso edine težave. Kar zadeva bookerje, so vsako leto glasnejši pomisleki, da sprememba pravilnika, da se lahko za to nagrado potegujejo vsi angleško pišoči avtorji, katerih knjiga je bila izdana tudi v Veliki Britaniji, pomeni degradacijo nekdaj temeljnih načel. Po mnenju kritikov to pomeni vstop dominantnega igralca v igro, in sicer ZDA, ne nazadnje sta bookerja leta 2016 in 2017 prejela prav Američana Paul Beatty in George Saunders, medtem ko so drugi, manj znani avtorji, v podrejenem položaju. To velja zlasti za afriške in azijske pisatelje, zato so ponovno aktualna razmišljanja o spremembi pravil, da bi bila nagrada spet namenjena zgolj državljanom Commonwealtha, torej nekdanje britanske skupnosti narodov, ter Irske in Zimbabveja.
Zvezdniški pisatelji in lahkotno čtivo
Vendar tudi to ne bo odpravilo temeljnega konflikta – erozije trga, ki ga obvladujejo zvezdniški pisatelji, ter neenakopravnega statusa založb. Književni trg je namreč vse bolj ujetnik nekaj deset avtorjev, ki vsako leto prejmejo nagrado, tako mediji kot založniki pa namenjajo največ pozornosti prav njim. Manjše založbe, ki velikokrat tvegajo in objavljajo dela manj znanih literatov, so praviloma brez posebnih možnosti za zmago oziroma nimajo logističnih in finančnih možnosti, da bi se vključile v tekmo. Založbe so namreč dolžne tudi prispevati določen znesek, da so njihove knjige sploh obravnavane v odborih posameznih nagrad, pri nagradi costa morajo recimo plačati 5000 funtov, če je njihova knjiga uvrščena v ožji izbor. Nato so obvezane pokriti stroške oglaševanja ter predstavitev knjige doma in v tujini, kar pomeni, da je dobička malo ali skoraj nič. Precej pomislekov so deležne tudi žirije in komisije, ki naj bi se prevečkrat odločile za lahkotnejše čtivo, medtem ko se od kompleksnejše in zahtevnejše literature velikokrat distancirajo.
Seveda nagrade nimajo zgolj negativnega učinka. V času, ko se drastično zmanjšuje prostor za literarno kritiko v medijih in bralci pravzaprav nimajo več relevantnih informacij, so nagrade dobrodošlo vodilo. Poleg tega je veliko nagrad specializiranih. Številne so namenjene zgolj otroški, mladinski ali ženski književnosti oziroma literaturi, ki nastaja zunaj urbanih središč ali tematizira specifična socialna in družbena okolja, ki bi bila spregledana. Ne nazadnje bi mnogi spregledali tudi vrhunska dela – kot je poudarila založnica Juliet Mabey iz založbe Oneworld Publications, se velikokrat zgodi, da prodajo le kakšnih tisoč izvodov vrhunskega romana, če pa ta prejme prestižno nagrado, lahko število prodanih izvodov naraste tudi do pol milijona.
