Umetnost opazovanja, potrpežljivosti in odločnosti

Založba Rokus je izdala odlično narejeno fotografsko monografijo Roka Kvaternika, založnika, ki zna tudi s fotoaparatom.
Fotografija: Branjevka na tržnici v mestu Key Afer v Etiopiji. FOTO: Rok Kvaternik
Odpri galerijo
Branjevka na tržnici v mestu Key Afer v Etiopiji. FOTO: Rok Kvaternik

Škoda, da v okviru slovenskega knjižnega sejma ali pa kako drugače v založniško-knjigotrškem pogonu ne premoremo več nagrade za najboljšo knjigo stare šole, pri čemer bi pridevek stara šola pomenil brezkompromisno odličnost tako po vsebinski kot po oblikovalni in manufakturni plati. Za enega od redkih presežkov iztekajočega se knjižnega leta je poskrbel založnik Rok Kvaternik z monografijo Planet Rok, ki je izšla ob trideseti obletnici založbe Rokus, zdaj Rokus Klett.

Pokojni chef in televizijski voditelj Anthony Bourdain je nekoč zapisal: »Zdi se mi, da s tem, ko vidim in izkusim več krajev, svet dojemam kot večjega, hkrati pa se na potovanjih vse bolj zavedam, kako malo vem o svetu, na koliko potovanj bom še moral in koliko se bom še moral naučiti. Morda pa je dovolj že zavedanje, da končnega cilja ni, da kraj, na katerem bi ugotovil, da vem vse o svetu, pravzaprav ne obstaja. Po mojem mnenju je modrost v spoznanju, kako majhen in neveden si in koliko moraš še prepotovati.«

Potujemo vsi, fotografiramo vsi, dandanašnji seveda največkrat s fotoaparatom, vgrajenim v mobilni telefon. Popotna fotografija je v predpandemijskem svetu že zdavnaj postala last vseh, poleg tehničnih sprememb pa se je v tem fotografskem žanru tudi marsikaj spremenilo, profesionalnih popotnih fotografov ni ostalo veliko, specializirali so se ali pa se lotili s fotografijo povezanih poslov, od delavnic do pisanja priročnikov, ker je tako laže preživeti.

Rikšar v mestu Madurai v južni Indiji. FOTO: Rok Kvaternik
Rikšar v mestu Madurai v južni Indiji. FOTO: Rok Kvaternik

Svet je seveda velik in neskončno raznolik, a hkrati zapolnjen z milijoni popotnikov, od katerih so mnogi prepričani, da utegnejo ravno njihove fotografije povedati resnico o posamezni destinaciji, še najbolj uspešno in hitro na družbenih omrežjih. Tistih, katerih dela bi bile pripravljene razstaviti galerije, ker so pokazali nekaj posebnega v tehniki, motiviki, fotografskem jeziku oziroma vizualnem branju in načinu opisovanja vsakokratnega prizorišča, je pričakovano skrajno malo.

Rok Kvaternik FOTO: Klett-ee.rs
Rok Kvaternik FOTO: Klett-ee.rs
Roku Kvaterniku je v knjigo z naslovom Planet Rok (uredila jo je Marija Javornik, fotografije je obdelala Katja Bidovec) uspelo uvrstiti take raznovrstne trenutke z vseh koncev sveta, v niz fotografij pa je vpletel kratke utrinke o srečanjih z zanimivimi ljudmi, od japonske princese Hisako Takamado, poslovneža Davida Gilmourja, prek pokojnega slikarja Milana Tucovića in arhitekta Borisa Podrecce, do masajskega bojevnika Saning'a Kimanija, prvega slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu Štefana Faleža in drugih. Kvaternikove izbrane fotografije pričajo o tem, da je sicer res bil »tam«, a v nasprotju z veliko večino samoslavilnih šklocev in naivno avtentičnostjo je njegova poetika intonirana drugače, s svojo mnogovrstno motiviko, od portretne in cestne fotografije do širokokotnih zamahov poskuša najti naključnosti, spregledane povezave, zakriti svojo prisotnost in prikazati drobce vsakdanjika, ki govorijo svojo, »tamkajšnjo«, ne njegovo zgodbo. Pri tem je včasih meditativen, včasih na videz dokumentarne volje, marsikdaj ga k fotografiji pripelje neobičajen grafični učinek, ki se je ponudil fotografskemu objektivu in ga je fotograf znal prebrati.

Rok Kvaternik: Planet Rok, Rokus Klett, 2021. FOTO: Rokus Klett
Rok Kvaternik: Planet Rok, Rokus Klett, 2021. FOTO: Rokus Klett
Avtorjevo lovljenje svetlobe in barve in kompozicija zaustavljenega gibanja kažeta, da ne išče le telesa v tujem prostoru, ampak individualnost, vpeto v vzorce, v lokalne rituale, v vsakokrat drugačno mikrozgodbo: tako je s kostumiranima udeležencema beneškega karnevala, ki ju ne vidimo v obraz, tako z družino, ki čaka na meso zaklane ovce na kazahstanski živinski tržnici, enako je s pogledom indijskega rikšarja, ženske sredi seviljskega sejma, japonske pripravnice za gejšo, etiopske branjevke, tajske maserke iz gruzijskega masažnega salona, kubanskega delavca, tibetanskega dečka, Kitajke, ki pripravlja kosilo v kitajski okrogli hiši, nič drugače ni s pogledom burmanskega budističnega meniha ali deklice iz zanzibarske dekliške osnovne šole. Največ »zgodbe« Kvaternik ponuja s pogledi, ki kljub zavedanju, da so fotografirani, govorijo o posameznikovem stanju, v njih lahko vidimo upanje, sprijaznjenost in še marsikaj, ali pa si vsaj lahko domišljamo, da to vidimo, nespregledljivo pa je, da ti pogledi pričajo o kontekstu, tako rekoč s pogledom pripovedujejo posameznikovo zgodbo o svoji umeščenosti v družbo, njihov portret daje dober vtis o bigger picture.

Dekliška osnovna šola v Zanzibarju v Tanzaniji. FOTO: Rok Kvaternik
Dekliška osnovna šola v Zanzibarju v Tanzaniji. FOTO: Rok Kvaternik

Kvaternikov fotografski pogled na pogled je potemtakem tu pars pro toto, drobec, izsek, v pravem trenutku ujeti vpogled, ki poskuša povedati celotno zgodbo. To, povedati več od tistega, kar je zabeležil fotoaparat, je seveda lastnost dobre fotografije in takih v monografiji Planet Rok ne manjka, več kot očitno je fotograf izmojstril svojo umetnost opazovanja, potrpežljivosti in odločnosti na impresiven nivo. Temu v spremnem besedilu pritrjuje tudi urednik fotografije Arne Hodalič, ki pri izboru ponujenega gradiva ni imel težav, svoje misli sta prispevala še Kvaternikov dolgoletni sodelavec pri različnih knjižnih in drugih projektih in popotni tovariš Janez Bogataj in Rob Hernandez iz družbe National Geographic.

Oblikovanje knjige, natisnjene na odličnem nebleščečem papirju, je podpisal Žare Kerin, odel jo je v zemljevid, ki prikazuje kraje, kjer so fotografije – 194 jih je – nastale, avtor pa je v sklepu knjige dodal še seznam svojih priporočil za hotele, restavracije in posebna doživetja na različnih koncih sveta.

Komentarji: