Umiranje v mukah in evtanazija

Zdravnik dr. Matjaž Zwitter v knjigi o evtanaziji o tem, kaj njena uzakonitev pomeni za odnos družbe do bolnih in starih.
Fotografija: Avtor nas kot zdravnik onkolog, ki je več desetletij spremljal tudi umirajoče bolnike, iz poglavja v poglavje vodi do zaključkov, ki naj bi jih poznal vsak, ki se želi tako ali drugače opredeljevati do z evtanazijo povezanih človeških in etičnih vprašanj. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Avtor nas kot zdravnik onkolog, ki je več desetletij spremljal tudi umirajoče bolnike, iz poglavja v poglavje vodi do zaključkov, ki naj bi jih poznal vsak, ki se želi tako ali drugače opredeljevati do z evtanazijo povezanih človeških in etičnih vprašanj. FOTO: Jure Eržen/Delo

Evtanazija je globoko etična tema, ki zadeva človeka in družbo v samem bistvu, zato jo je treba osvetljevati z različnih vidikov. Knjiga Matjaža Zwittra Pogovarjamo se o evtanaziji gre v to smer. Zdravnik, ki je kot onkolog desetletja spremljal hudo bolne in umirajoče, v knjigi izhaja iz svojih izkušenj, premišljevanj o človekovem življenju in koncu ter osebnega svetovnega nazora. Svojih stališč ne vsiljuje, temveč bralca vodi k premisleku skozi občutljiva vprašanja, povezana z odvzemom življenja.

Avtor, tudi profesor etike na medicinski fakulteti v Mariboru, nasprotuje legalizaciji evtanazije, vendar tega ne počne z zdravniško vehemenco, temveč subtilno in tako, da iz poglavja v poglavje opozarja na vrsto vprašanj, na katera marsikdo niti ne pomisli. To so sila kompleksna vprašanja, katerih takšna ali drugačna rešitev oblikuje odnos družbe do starih in hudo bolnih ljudi.


Pasivna evtanazija ne obstaja


Še preden avtor bralca sooči s konkretnimi vprašanji in problemi, mu pojasni osnovne pojme, saj so ti v javnosti in javnih razpravah pogosto napačno razumljeni. Evtanazija je ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo zdravnik usmrti. Običajen postopek je, da bolnik najprej prejme pomirjevalo, nato pa mu zdravnik v žilo vbrizga visok odmerek uspavala. Smrt navadno nastopi v eni uri. Pri samomoru z zdravniško pomočjo – v obeh primerih je govor o državah, ki ju dovoljujejo – bolnik najpogosteje dobi recept za smrtonosna »zdravila«, ki jih nato vzame sam, pri čemer zdravnik ni nujno navzoč. Običajno bolnik najprej vzame zdravilo proti slabosti in nato popije sok, v katerem je prej raztopil visok odmerek uspavala. Smrt nastopi v nekaj urah, ni pa redko, da se samomor izjalovi. Na Nizozemskem, denimo, so leta 2017 v 29 primerih opravili evtanazijo po neuspelem samomoru z zdravniško pomočjo, ko se je bolnik prebudil.

​Največ nejasnosti je pri uporabi pojma pasivna evtanazija, ki ga dr. Zwitter odločno zavrača z razlago, da gre za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih, kar je strokovno in etično pravilno ravnanje. To pa po njegovem mnenju ni evtanazija. Iz izkušenj navaja, da včasih bolnika v brezupnem stanju intenzivno zdravijo, in to je v onkologiji najpogostejša strokovna napaka. Mnoge bolnike še v zadnjem mesecu življenja zdravijo s kemoterapijo, ki bolnikovega življenja ne podaljša, hkrati pa ga bistveno poslabša.

Zdravnik za opustitev neutemeljenega zdravljenja ne potrebuje bolnikovega soglasja. Ni pa odveč vedeti, da ima bolnik po zakonu pravico zavrniti vsako zdravljenje, in to ne le, ko mu je to predstavljeno, ampak tudi vnaprej za primer, da pozneje svoje volje ne bo mogel izraziti.
 

Javna podpora evtanaziji narašča


V vseh državah razvitega sveta narašča javna podpora legalizaciji evtanazije. Glavni vzrok za to Zwitter vidi v razvoju medicine, ki vse bolj pozablja na človečnost in se osredotoča zgolj na biologijo bolezni in na tehnične veščine. Nezanemarljiv pa je tudi vpliv farmacevtske industrije.



Matjažu Zwittru se zdi zgrešeno, da se javna razprava v Sloveniji osredotoča na evtanazijo, zanemarja pa druga vprašanja, povezana z zadnjim obdobjem življenja. Tako vlade in poslanci že od leta 2008 prelagajo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, nimamo negovalnih bolnišnic in hospicev, ni zagotovljene ustrezne pomoči na domu, šibka je tudi paliativna oskrba ... Gotovo bi manj ljudi podpiralo evtanazijo, če bi vedeli, da jim pred smrtjo ne bo treba hudo trpeti, res pa je, da je trpljenje tudi stvar osebnega bremena življenja in bolezni. To med drugim ponazarja raziskava dr. Tine Bregant, ki je v doktorski disertaciji primerjala dve skupini: mladostnike, ki so imeli ob rojstvu hipoksično-ishemično encefalopatijo blage do zmerne stopnje, in študente medicine. Bolni mladostniki so kakovost svojega življenja ocenili bolje kakor študenti medicine.


In če je diagnoza napačna?


Zwitter opozarja tudi na to, kako nepremišljeno je govoriti o neozdravljivi bolezni. Kot onkologu se mu zdi posebej nevzdržno to, da so pri sprejemanju zakonov o evtanaziji in zdravniški pomoči pri umiranju v mnogih državah s pojmom neozdravljiva bolezen mislili predvsem na raka, rak pa je danes neredko ozdravljiva bolezen. Poleg tega je napoved o poteku bolezni zelo tvegana zaradi genetskih razlik med bolniki, nepričakovanega uspeha zdravljenja in napačne diagnoze. Nobena medicinska diagnoza ni stoodstotno zanesljiva, piše Zwitter. Zgodi se, da se stanje izboljša celo bolnikom v paliativni oskrbi.

s
s


Z zakonom o evtanaziji je tako kot z vsemi zakoni – ne morejo zajeti vseh primerov oziroma situacij. Tako merila za evtanazijo, kot so »trpljenje, neozdravljiva bolezen, kratko pričakovano preživetje, bolnikova svobodna odločitev brez pritiska drugih oseb«, niso eksaktna, mogoče jih je široko interpretirati. Praksa v državah, kjer so evtanazijo uzakonili, kaže, da se število usmrčenih povečuje, kar pomeni, da k evtanaziji pristopajo vse bolj sproščeno in tudi z ohlapnejšimi merili. Tako se je možnost evtanazije za bolnike s telesnim trpljenjem razširila na bolnike s psihičnim trpljenjem. Na Nizozemskem na primer evtanazirajo tudi bolnike z demenco in duševnimi motnjami. Prav tako so tam sčasoma razširili možnost evtanazije s polnoletnih ljudi na mladoletne, starejše od 12 let.



Za Zwittra je med vsemi skupinami ljudi, ki želijo evtanazijo, etično najbolj sporna usmrtitev tistih z duševnimi motnjami, saj je dvomljivo, koliko so se zanjo sposobni samostojno odločiti. Veliko debat je bilo, ko so na Nizozemskem usmrtili 20-letno dekle, ki je hudo trpelo zaradi spolne zlorabe v otroštvu, v Belgiji pa 38-letno bolnico z Aspergerjevim sindromom.


Stališče slovenskih zdravnikov


Med podpisniki slovenske pobude za legalizacijo evtanazije je 15 zdravnikov, nasprotujejo pa ji slovenske zdravniške organizacije. Anketa med zdravniki splošne medicine – junija letos opravljena med 335 člani sindikata Praktikum – ki bi izvajali evtanazijo, če bi jo legalizirali, je pokazala, da uzakonitvi nasprotuje 37 odstotkov vprašanih, 33 odstotkov pa jih to pogojuje s stanjem, ko bo vsakomur zagotovljena kvalitetna paliativna oskrba.

Matjaž Zwitter pravi, da si večina bolnikov z rakom ne želi evtanazije zaradi trenutnega trpljenja, ampak zaradi zavedanja, da so hudo in neozdravljivo bolni. Bojijo se prihodnosti, odvisnosti od tuje pomoči, izgube dostojanstva. Nekateri ljudje si želijo umreti, ker so izgubili veselje do življenja, ker nočejo biti v breme svojcem, ker so osamljeni in želijo tako opozoriti nase. Avtor knjige meni, da uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo prinaša pomembne premike v medčloveških odnosih. Ko družba sprejme ta način umiranja, se lahko pojavijo pritiski, naj se stari, bolni in umirajoči umaknejo. Izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov, zaradi česar se lahko začne dogajati to, kar je opaziti na Nizozemskem – narašča tudi število samomorov brez zdravniške pomoči. Izkušnje iz Nizozemske torej ne potrjujejo domneve, da bo upadlo število samomorov, če bodo obupani ljudje imeli možnost samomora z zdravniško pomočjo.


Človeške razmere za vse, ki odhajajo


Šele ko bi ustvarili humane razmere za vse ljudi, ki se bližajo koncu življenja, ko bo vsak človek lahko ohranil dostojanstvo, ko mu ne bo treba trpeti bolečin, ko ne bo prepuščen samemu sebi, ko bodo imeli vsi bolniki možnost, da doma ali v primerni ustanovi na primeren način dočakajo smrt, bomo lahko dobili realno predstavo o tem, koliko ljudi si zares želi biti usmrčenih. Zakaj tega ne storimo glede na to, da se odhodu, praviloma bolečemu, prav nihče ne more izogniti, je nerazumljivo.
To je mogoče razložiti le s samoprevaro, s tem, da marsikdo o sebi misli, sploh med tistimi na odločujočih pozicijah, da je nesmrten. Izkrivljena podoba o sebi, življenju in delovanju naravnih zakonov je nekaj, kar je značilno za moderni čas in predvsem za zahodno civilizacijo, ki jo vedno bolj poganja zgolj želja po gospodarski rasti in profitu, človečnost, ki bi morala biti esenca našega bivanja, pa izginja. Tudi farmacevtska industrija si mane roke ob naraščajočem številu usmrčenih. Na večje povpraševanje se odziva z višjimi cenami. Potem ko so v ameriški zvezni državi Oregon dovolili samomor z zdravniško pomočjo, je cena za ustrezen odmerek zdravila secobarbital, ki se za to največ uporablja, poskočila s 150 na 2800 dolarjev.

K vragu gre svet, v katerem so na smrt obupani ljudje dobra poslovna priložnost.

V Sloveniji se bo razprava o evtanaziji nadaljevala, razpravljavci in odločevalci različnih poklicev in svetovnih nazorov bodo vanjo vključevali svoja stališča, tudi politična. Koristilo bi jim, če bi prebrali knjigo Matjaža Zwittra, kakor bi to koristilo svojcem na smrt bolnih in tistim, ki imajo pri svojem delu opraviti z njimi.



 

Komentarji: