Vztrajati v ubežništvu in nadaljevati boj

Bojana Kunst je napisala knjigo o težavah, ki jih ima umetnost s skrbjo.
Fotografija: Njene raziskave so usmerjene predvsem v preplete poetičnih in političnih procesov ustvarjanja v plesu, performansu in vizualni umetnosti. FOTO: Ernst Thürnau
Odpri galerijo
Njene raziskave so usmerjene predvsem v preplete poetičnih in političnih procesov ustvarjanja v plesu, performansu in vizualni umetnosti. FOTO: Ernst Thürnau

Filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti, profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti na Univerzi Justusa Liebiga v Gießnu Bojana Kunst že dolgo ni napisala knjige v slovenščini. Pred kratkim pa je pri Maski izšlo Življenje umetnosti, ki je nastalo med epidemijo. Teoretsko premišljanje razmerja med skrbjo, življenjem in umetnostjo je minuli četrtek predstavila na Novi pošti.

V »knjigi o težavah, ki jih ima umetnost s skrbjo« – te se loteva tudi z metaforami, kot sta rešilna vrv po Sari Ahmed ali čebula – avtorica opisuje »številna protislovja življenja umetnosti, še posebej tiste, ki se ukvarja s stanjem sveta, z ekološko krizo in s sodobnimi prekarnimi življenji in ki priča o trpljenju drugih«. Tega se loteva z vidika feministične in dekolonialne misli.

»Feministična dekolonialna teorija nam omogoča o skrbi razmišljati z manjšinske perspektive in skozi to skuša misliti razmerje med umetnostjo in življenjem, ki je neprestano spremljalo razvoj umetnosti v 20. stoletju, tako da je bila njena smrt razglašena že ničkolikokrat,« je na dogodku pojasnila Bojana Kunst in pri tem omenila zgodovinske avantgarde. »Pojem življenja umetnosti je bil odgovor na zgodovino razmerja med umetnostjo in življenjem; da ne govorimo o njenem koncu, smrti, umetnosti, ampak afirmiramo njeno moč,« je dodala.

Izumljanje življenja umetnosti

Dekolonialne marksistične feministke oziroma mislice so se, je dejala, s skrbjo in etiko skrbi ukvarjale od 70. let naprej in so razvile »izjemno zanimivo teorijo skrbi, ki je sama po sebi kontradiktorna in neprestano demistificira idealizacijo in romantizacijo skrbi znotraj lastnih vrst«.

FOTO: promocijsko gradivo
FOTO: promocijsko gradivo

Kot opaža, umetniške prakse, kontekste, bienale, festivale in razstave v zadnjih desetih letih poganja predvsem skrb, ki se »artikulira kot politična praksa, s katero se ustvarjajo takšne in drugačne vrednosti«, zato si je zastavila vprašanje, zakaj ima umetnost potrebo, da se artikulira skozi skrb, kompleksen pojem, za katerega ni enoznačne definicije. Zanimalo jo je, kako dimenzije skrbi »odzvanjajo v umetnosti in kaj se z njo dogaja, kadar se na težave sveta nanaša tudi skrb«, kako se spremenijo načini procesov dela. »Kadar govorimo o skrbi in mislimo o njej skozi radikalno feministično perspektivo, ki jo neprestano reflektira, na neki način govorimo tudi o izumljanju življenja umetnosti.«

Ta se je, kot je povedala Bojana Kunst, v zadnjih desetih letih odprla za mnogoglasje, a načini, kako se dela, se niso spremenili, kar priča o tem, da lahko veliko skrbimo, a proti temu ne ukrepamo, čeprav si svet delimo na neenak način. »Skrb ne spodnese materialnih praks, ne prevpraša produkcijskih in ekonomskih procesov umetnosti, ampak se pogosto ohranja samo kot raztegljiva retorična in performativna moč, ki ohranja obstoječe vrednosti tako, da jih naredi le nekoliko boljše,« so zapisali pri založbi, in še, da so »nesorazmerja [skrbi] tesno povezana z moderno kolonialnostjo, ki še traja, pa tudi s kapitalističnim upravljanjem in vrednotenjem umetnosti«.

S tem se torej ohranjajo »prekarna razmerja«, kar kaže, da »umetnosti ni več mogoče ščititi s sredstvi, ki jih poznamo«, temveč za to, da »bomo zmožni končati s svetom, kot ga poznamo«, potrebujemo več domišljije. »Teoretičarke nam odprejo pot, kako je treba razpustiti individualnosti in porabiti moči raje za kompostiranje biosfere umetnosti in zgraditi vsakodnevne, čutne, senzorne in poetično-politične atmosfere, znotraj katerih bo mogoče vztrajati v ubežništvu in hkrati nadaljevati boj,« je sklenila Bojana Kunst, pri Maski pa so zapisali, da »prelivanje življenja in umetnosti pomeni tudi preoblikovanje ekonomskih, strukturnih in institucionalnih zaledij umetnosti«.

Preberite še:

Komentarji: