Novi prevod žalostne knjige Žalost onkraj sanj kaže bravuroznost pisatelja slovenskega rodu.

Galerija
Handke v Chavillu blizu Pariza lani oktobra, ko je postala znana odločitev švedskih akademikov o Nobelovi nagradi za literaturo. Foto Reuters
»Seveda opisovanje ni nič drugega kot proces spominjanja; po drugi strani pa tudi ničesar ne prelaga na drugič, v poskusu približevanja s kar najbolj ustreznimi besedami lahko iz občutkov strahu kvečjemu iztisneš neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja.« O tem spreminjanju je nobelovec Peter Handke marsikaj zapisal v knjigi Žalost onkraj sanj, ki jo je Beletrina izdala v novem prevodu Amalije Maček.
»Pri prebiranju Handkeja – in sam sem v svoji založbi izdal okoli petnajst del, ki so povezana s Petrom Handkejem, v nemščini in slovenščini – v njegovih delih lahko sledimo, kako se korakoma približuje svojim koreninam in svojemu otroštvu.
V nekem pogovoru pripoveduje, kako so leta 1948 pobegnili iz vzhodnega Berlina in so jih ruski vojaki ...
Komentarji