Pesnica Kristina Kočan (1981) se v zadnjem obdobju predstavlja s pesniško zbirko Selišča. Gre za vseskozi zvonko zbirko, ki obsega poglavja s skrajno povednimi naslovi: Srečišča, Selišča in Mislišča. Lahko bi rekli, da so nekakšna neulovljiva pesemska »gnezdišča« ali sidrišča, nastala z vztrajnim idejnim dopolnjevanjem.

Od tod odločno odmerjanje pesemskega raztezanja; pesmi iz prvega predelka odmevajo na ozadju medosebnega primikanja in odmikanja, sredi domačnega in prijetno predihanega prebivališča; drugo poglavje nastopi, ko z drevja popolnoma odpade listje in se preletavajoče ptice selijo proti prastari toploti; zadnje poglavje pa prodira v jedro predanega navduševanja nad izkušnjami, preizkušnjami, lepotami in skrivnostmi stvarstva. Selišča so svojsko prikazovanje presnavljajoče bivajočnosti in zanesljivo zavedanje neizrekljivega.

Pričujoča poezija spominja na spontano potovanje onkraj vsakdanjosti in predvidljivosti, v neponovljiva prostranstva ponotranjenosti in domišljije. Kajti razdalje / ni v korakih samo / v mislih. Zatorej po malem postaja jasno: ptice selivke smo / iz pokrajin iz ljudi / iz samih sebe pot / je edino zatočišče. In naj je pot pogosto preperela, poledenela ali le navidezna, vzletavajoča govorka dobro ve, kaj ji je napraviti, da mora samo voljno in počasi premikati svoje telo proti toploti / in glasbi zunaj / ni življenja.

K edinstveni in obetajoči pesemski podstati nadalje spada posebna paradigma gradnje pesmi; gre za prepišno povezovanje znotraj izrekanj na podlagi uporabe izpusta in v kombinaciji s pomenljivo opustitvijo pravopisnih pravil. To kar kliče k stalnemu obnavljanju branja in ponovnemu preigravanju pomenskih intonacij, interakcij in interpretacij. Četudi besedna sintaksa občasno deluje previdno in nekoliko nesklenjeno, se pesnica ne pusti motiti, ampak si še naprej prizadeva, da bi lahko v izrekanjska valovanja vstopali praktično povsod, celo na sredini ali koncu verza.

Do izraza nemalokdaj prihajajo portreti prvinskosti, primerljivi s prakso haikuja. Posebej prednjačijo podobe ptic; priča smo naslanjanju na njihovo plastovito simboliko, ki se menda dotika ne le smrti, ampak tudi nadobudnega pričakovanja in rojstva: ko sem zanosila so pripravljale / mehko zibelko / prinašale veje / in mah in lišaje / zdaj ima moj sin / na zatilju ugriz / vas ki ste mi ga nosile. Pesnica se zdi skrajno sugestivna »poslušalka ptic« v družbi vetra in vzvalovanih dreves. Še raje pa po malem postaja ptičje plešoča, da lahko konstantno kroži brez obstanka, z iskrivim namenom ne imeti / ampak le iskati (…) koračiti z najdbami / dneva v noč in v novo / jutro priti in najprej iskati. In morda v trenutju / najti svojo / krožno pot (…) najti svojo / goro tukaj. Do tedaj pa ostaja nepopustljiva in pokončna popotnica, ki dobro razume, da lahko od tam, kjer si se že znašel / spet se izgubiš / v tukaj kjer biva čas.

Zbirka pesmi Selišča - Kristina Kočan Foto Promocijsko Gradivo

Ne moremo mimo smelega glasovnega slikanja; pogosta raba besed s sičniki in šumniki nakazuje na neprestano švistenje in šelestenje listja, ki je ponavadi glavni cilj za pesem ki je / jezik v gozdu ki je / mirnodušje. S tem se navajani in opevani pomeni prenašajo na prožno zvočno raven, uvedeno že z naslovom. Dobrodošle so tudi besedne novotvorbe, ki se smiselno skladajo s propustno podobo zbirke. Selišča so nasploh prostorno in prevetreno oblikovana zbirka, na kar nenazadnje napotujejo prikladni razmiki med danimi verzi, skozi katere odzvanjata poenoteni kompoziciji veriženja in vijačnice.

Spontano prisluškovanje pomladim in poletjem je pot, ki naposled pelje v razgreto notranjost in podobno tople kraje; kroženje od obzorja, kjer veter vrtinči listje in veje, do obzorja, kjer prečesava morje in peščene sipine, je pravzaprav pričujoče prapočelo bivanja. Šele nato se semantika seli v razbeljeno in brezmejno domišljijo, ki zlahka krene kamorkoli. Pesmi so nekakšni svetilniki, vznikli v stalni bitki z nevihtami, ne le morskimi, temveč tudi intimnimi, kakršne marsikdaj prekrižajo poti in načrte. A vztrajno preseljevanje se po malem izplača; naj je še tako velika tema / za njo le eno sonce / ki bo vzšlo / in vsa lepota.

Selišča so torej pogumno in pronicljivo obračanje za pticami sonca, bodisi z iztegnjenim ali negibnim jezikom v prežanju na novega / kot kuščar ki čaka / da mu zraste nov rep.

Pozdravljeni!

Ocenjujemo: Črt Kanoni - Tam dola, za zidom

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin

Nedelo