Režiser in soavtor priredbe se je odločil za rahljanje tradicionalne sheme z vsemi sredstvi, ki so na voljo, vendar zelo precizno in premišljeno, tako da temeljna struktura drame vendarle ohranja svojo fizionomijo. Bolj kot nekakšna posodobitev oziroma aktualizacija Shakespearove predloge sta v ospredju vizualni vtis in atmosfera brezčasnosti, kar ne pomeni nedefiniranosti in abstraktnosti, temveč paleta retoričnih, kostumografskih, scenskih in glasbenih vrivkov ter improvizacij simulira tako današnje težave z določitvijo identitet kot njihovo univerzalnost.
