Baletne sanje iz Sankt Peterburga
V Cankarjevem domu nocoj še ena predstava Borisa Ejfmana Čajkovski. Pro et Contra.
Odpri galerijo
Tenorist Marcelo Álvarez, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in skupina iz Baleta Borisa Ejfmana: Darja Reznik, Oleg Markov, Maja Janson (pomočnica generalnega direktorja baletne hiše) in Sergej Volobujev. FOTO: Voranc Vogel
Ljubljana - Občinstvo Festivala Ljubljana si je sinoči v Cankarjevem domu ogledalo prvo od dveh zaporednih predstav ruskega koreografa Borisa Ejfmana Čajkovski. Pro et Contra. V njej se je s telesom in dušo slovitega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega zlil baletnik Oleg Markov, ki je del ansambla Akademskega državnega baleta Borisa Ejfmana iz Sankt Peterburga od leta 1997.
»Težko ubesedim svojo vlogo, kajti moj način izražanja je s telesom. S plesom poskušam prikazati vse tiste notranje stiske, ki jih je premagoval Čajkovski med tem, ko je ustvarjal svoja velika dela,« je poudaril Oleg Markov.
Del plesnega gledališča Borisa Ejfmana je že 21. sezono, pridružil se mu je takoj po akademiji Vaganova in je imel tako priložnost sodelovati že v prejšnji predstavi Čajkovski (1993) – sicer ne od začetka, a vsekakor dovolj, da razume preskok, ki ga je koreograf storil z najnovejšo različico. Ta je premiero doživela le malo pred Ejfmanovim 70. rojstnim dnem (junija 2016), s čimer je posredno izražena velika povezanost koreografa s tem ruskim skladateljem. Ali kakor se je izrazil Ejfman: »Peter Iljič Čajkovski je ustvarjalec, čigar glasba je že desetletja moje vodilo in vir ustvarjalne energije.«
Z njegovo glasbo je na oder postavil Idiota (1980), Rdečo Giselle (1998), Ano Karenino (2005), Jevgenija Onjegina (2009) in omenjenega Čajkovskega, ki je doživel velik uspeh po vsem svetu.
Kot del ansambla se s skladateljem čuti povezan tudi Markov: »Vse moje umetniško življenje je povezano s tem gledališčem. V njem sem lahko razvil tudi vse svoje zamisli, povezane s plesno umetnostjo, in ena od njih je bila odplesati Čajkovskega.« Nova različica baleta se še precej bolj poglablja v čustveni svet skladatelja, je dodal Markov. Njegove stiske so najbolj izrazito vključene v vlogo dvojnika Čajkovskega, ta pa pripada Sergeju Volobujevu, ravno tako dolgoletnemu članu ansambla. Baletu Borisa Ejfmana se je pridružil leta 2004 in podobno kot Markov je sodeloval v vseh velikih Ejfmanovih predstavah.
Sinoči je moral to vlogo dvojnika Čajkovskega zaradi poškodbe prepustil zamenjavi, Dmitriju Fišerju. Tudi to je eden od vzrokov, da potujejo po svetu v dvojnih ali še več zasedbah. Ansambel preživi na turneji skoraj pol leta, v tem času morda malo manj, ker razvijajo nove predstave, načeloma pa je njihovo življenje na poti. Menjavajo se ne le zaradi poškodb, ampak redno rotirajo v vlogah tudi zato, ker so predstave fizično in duševno tako naporne, da bi bilo nemogoče sodelovati v več zaporednih predstavah. Tudi v Ljubljani bosta zasedbi različni, zato se bosta predstavi, čeprav pod istim naslovom, precej razlikovali, sta poudarila Markov in Volobujev.
Tretja najpomembnejša vloga pripada Darji Reznik, mladi baletnici, ki sicer nima enake kilometrine kot kolega, strast do baleta pa zagotovo. »Moje sanje so bile priti v to baletno hišo. Bilo je zelo težko, zato sem še toliko bolj vesela, ker mi je uspelo,« je dejala dvajsetletna solistka. Ansamblu se je pridružila pred komaj dvema letoma in v tem času odplesala več pomembnih vlog, med njimi je gotovo vloga žene Čajkovskega Antonine Ivanovne Miljukove. Zakon je trajal le nekaj tednov, a je mlado ženo zaznamoval za vse življenje. »Zaradi ljubezni do Čajkovskega je za dvajset let pristala v bolnišnici,« je Reznikova opisala tragični ženski lik, ki ga upodablja.
Ko se pogovarjamo o pomenu in vlogi Baleta Borisa Ejfmana v Rusiji, je odgovor sogovornikov nedvoumen: Obstajajo tri gledališča, to so Bolšoj, Marijino gledališče in Ejfman. »Prva dva sta zaprisežena klasičnemu baletu, Ejfman pa vključuje tudi sodobne plesne forme, a jima je enakovreden. Biti del Ejfmanovega ansambla je največ, kar lahko doseže baletnik, ki ga zanima tudi sodobni balet,« je poudaril Markov. Sam nikoli ni razmišljal, da bi se pridružil kateri izmed tradicionalnih hiš, kajti klasični balet je tudi del Ejfmanovega repertorja, pravzaprav temelji na njem, le da ga združuje z modernimi plesom.
Od leta 1977, ko je Ejfman ustanovil Novi balet Leningrada, predhodnika sedanje baletne hiše, je ustvaril prepoznaven slog in baletni ansambel spremenil v baletno gledališče. Zanj je značilno, da imajo skoraj vse predstave zgodbo.
Večer za baletnima predstavama Čajkovski. Pro et Contra bo Cankarjev dom z opernimi arijami zapolnil eden najpomembnejših tenoristov svoje generacije Marcelo Álvarez (z orkestrom zagrebške filharmonije in dirigentom Constantinom Orbelianom). Njegov operni repertoar je sledil naravnemu vokalnemu razvoju in se giblje od belkanta prek del francoskih opernih skladateljev do velikih liričnih in verističnih tenorskih vlog.
V petek zvečer pa bodo z muzikalom Vesna odprli prenovljene Križanke. Predstava je doslej doživela skoraj 50 ponovitev, v tem času so po besedah producenta Gorazda Slaka vanjo vnesli okoli 80 sprememb. »Pozorno smo spremljali odzive občinstva in naredili predstavo še bolj dinamično in zanimivo,« je zatrdil Slak.
»Težko ubesedim svojo vlogo, kajti moj način izražanja je s telesom. S plesom poskušam prikazati vse tiste notranje stiske, ki jih je premagoval Čajkovski med tem, ko je ustvarjal svoja velika dela,« je poudaril Oleg Markov.
»Biti del Ejfmanovega ansambla je največ, kar lahko doseže baletnik, ki ga zanima tudi sodobni balet.«
Del plesnega gledališča Borisa Ejfmana je že 21. sezono, pridružil se mu je takoj po akademiji Vaganova in je imel tako priložnost sodelovati že v prejšnji predstavi Čajkovski (1993) – sicer ne od začetka, a vsekakor dovolj, da razume preskok, ki ga je koreograf storil z najnovejšo različico. Ta je premiero doživela le malo pred Ejfmanovim 70. rojstnim dnem (junija 2016), s čimer je posredno izražena velika povezanost koreografa s tem ruskim skladateljem. Ali kakor se je izrazil Ejfman: »Peter Iljič Čajkovski je ustvarjalec, čigar glasba je že desetletja moje vodilo in vir ustvarjalne energije.«
Kiparska razstava in otroški delavniciV prostorih Festivala Ljubljana so v ponedeljek odprli kiparsko razstavo Hommage Janezu Lenassiju: Deset let kasneje. Kipar Lenassi (Opatija, 1927–Piran, 2008) je v slovenski likovni prostor stopil leta 1960, ko je bil v Novi Gorici postavljen njegov spomenik Edvardu Rusjanu. Razstavljena dela (med njimi Ravnotežje, 1973, granit; Družina, 1977, marmor; Zaporedje, 1998, marmor) odstirajo le delček njegove intimne. Kustosinja razstave je dr. Nelida Nemec. V okviru festivala potekata v tem času tudi dva dogodka za otroke. Plesna delavnica Nasprotja se bo končala danes, s predstavo v torek, 28. avgusta, v SNG Opera in balet Ljubljana pa se bo sklenila delavnica Predani korakom.
Z njegovo glasbo je na oder postavil Idiota (1980), Rdečo Giselle (1998), Ano Karenino (2005), Jevgenija Onjegina (2009) in omenjenega Čajkovskega, ki je doživel velik uspeh po vsem svetu.
Še bolj poglobljena nova različica
Kot del ansambla se s skladateljem čuti povezan tudi Markov: »Vse moje umetniško življenje je povezano s tem gledališčem. V njem sem lahko razvil tudi vse svoje zamisli, povezane s plesno umetnostjo, in ena od njih je bila odplesati Čajkovskega.« Nova različica baleta se še precej bolj poglablja v čustveni svet skladatelja, je dodal Markov. Njegove stiske so najbolj izrazito vključene v vlogo dvojnika Čajkovskega, ta pa pripada Sergeju Volobujevu, ravno tako dolgoletnemu članu ansambla. Baletu Borisa Ejfmana se je pridružil leta 2004 in podobno kot Markov je sodeloval v vseh velikih Ejfmanovih predstavah.
Sinoči je moral to vlogo dvojnika Čajkovskega zaradi poškodbe prepustil zamenjavi, Dmitriju Fišerju. Tudi to je eden od vzrokov, da potujejo po svetu v dvojnih ali še več zasedbah. Ansambel preživi na turneji skoraj pol leta, v tem času morda malo manj, ker razvijajo nove predstave, načeloma pa je njihovo življenje na poti. Menjavajo se ne le zaradi poškodb, ampak redno rotirajo v vlogah tudi zato, ker so predstave fizično in duševno tako naporne, da bi bilo nemogoče sodelovati v več zaporednih predstavah. Tudi v Ljubljani bosta zasedbi različni, zato se bosta predstavi, čeprav pod istim naslovom, precej razlikovali, sta poudarila Markov in Volobujev.
Predstava Čajkovski. Pro et Contra je naslednica baleta Čajkovski, ki ga je Ejfman postavil na oder že leta 1993. FOTO: Evgenij Matvejev
Tretja najpomembnejša vloga pripada Darji Reznik, mladi baletnici, ki sicer nima enake kilometrine kot kolega, strast do baleta pa zagotovo. »Moje sanje so bile priti v to baletno hišo. Bilo je zelo težko, zato sem še toliko bolj vesela, ker mi je uspelo,« je dejala dvajsetletna solistka. Ansamblu se je pridružila pred komaj dvema letoma in v tem času odplesala več pomembnih vlog, med njimi je gotovo vloga žene Čajkovskega Antonine Ivanovne Miljukove. Zakon je trajal le nekaj tednov, a je mlado ženo zaznamoval za vse življenje. »Zaradi ljubezni do Čajkovskega je za dvajset let pristala v bolnišnici,« je Reznikova opisala tragični ženski lik, ki ga upodablja.
Tri gledališča
Ko se pogovarjamo o pomenu in vlogi Baleta Borisa Ejfmana v Rusiji, je odgovor sogovornikov nedvoumen: Obstajajo tri gledališča, to so Bolšoj, Marijino gledališče in Ejfman. »Prva dva sta zaprisežena klasičnemu baletu, Ejfman pa vključuje tudi sodobne plesne forme, a jima je enakovreden. Biti del Ejfmanovega ansambla je največ, kar lahko doseže baletnik, ki ga zanima tudi sodobni balet,« je poudaril Markov. Sam nikoli ni razmišljal, da bi se pridružil kateri izmed tradicionalnih hiš, kajti klasični balet je tudi del Ejfmanovega repertorja, pravzaprav temelji na njem, le da ga združuje z modernimi plesom.
Od leta 1977, ko je Ejfman ustanovil Novi balet Leningrada, predhodnika sedanje baletne hiše, je ustvaril prepoznaven slog in baletni ansambel spremenil v baletno gledališče. Zanj je značilno, da imajo skoraj vse predstave zgodbo.
Večer za baletnima predstavama Čajkovski. Pro et Contra bo Cankarjev dom z opernimi arijami zapolnil eden najpomembnejših tenoristov svoje generacije Marcelo Álvarez (z orkestrom zagrebške filharmonije in dirigentom Constantinom Orbelianom). Njegov operni repertoar je sledil naravnemu vokalnemu razvoju in se giblje od belkanta prek del francoskih opernih skladateljev do velikih liričnih in verističnih tenorskih vlog.
V petek zvečer pa bodo z muzikalom Vesna odprli prenovljene Križanke. Predstava je doslej doživela skoraj 50 ponovitev, v tem času so po besedah producenta Gorazda Slaka vanjo vnesli okoli 80 sprememb. »Pozorno smo spremljali odzive občinstva in naredili predstavo še bolj dinamično in zanimivo,« je zatrdil Slak.
