»Po duši sem že od nekdaj rockerica«
Zelo rada je bila gledališka šepetalka, še raje je igralka in pevka
Odpri galerijo
Odigrali smo že 244 predstav Čarovnica Hillary gre v opero, v gledališče pridejo vedno nove generacije otrok in prav z veseljem jih poskušam navdušiti za opero, pravi Alenka Cilenšek. Foto Peter Rak
Anton Nino Uršič, operni pevec in režiser, je po vojni dobil vabilo, da se pridruži mariborski operni hiši, ki so jo takrat ponovno postavljali na noge, in tam spoznal Darinko Cilenšek, takrat še operno zboristko, kasneje tudi solistko. In rodila se je Alenka Cilenšek. Ko je bila majhna, ni obiskovala vrtca, cele dopoldneve je bila v gledališču, včasih v zaodrju in delavnicah, včasih v loži, ko so potekale vaje. Takrat so se opere še pele v slovenščini, zelo hitro se je naučila nekaj najbolj priljubljenih arij iz La bohème in Trubadurja. Sosedje so jo velikokrat povabili, da jim je kakšno zapela, in ji dali kakšen dinar, tako da je že zelo zgodaj zaslužila za bombone in kekse.
Ne, nikoli si nisem želela biti operna pevka. Po gimnaziji sem razmišljala, kako naprej, takrat pa me je Eva Bačko, žena igralca Marjana Bačka, ki je bila šepetalka v mariborski Drami, vprašala, ali bi me takšno delo zanimalo. Privolila sem. Lektor v gledališču je bil takrat moj gimnazijski profesor slovenščine Ignac Kamenik, bodril me je, da se bom odlično obnesla. Priznam, da nikoli nisem bila zelo ambiciozna, to se mi je zdel zanimiv izziv in res mi je bilo delo šepetalke zelo všeč. Bili smo sijajna družba, delo ni bilo naporno, na vaje in na predstavo sem prišla kakšnih pet minut prej in nato takoj odšla, ob tem pa sem na razčlembenih vajah in pri delu z dramaturgi izvedela veliko novega in zanimivega. In moram reči, da so takrat upoštevali tudi kakšno mojo pripombo.
Prvič sem takšne šepetalnice videla v nekem gledališču na Madžarskem in zdele so se mi obupne. Šepetalec je moral pred predstavo zlesti v ta utesnjeni prostor in hočeš nočeš tam sedeti do konca predstave. Okrog njega so topotali igralci in dvigali prah, če ti je postalo slabo ali pa bi si moral, kot se reče, napudrati nos, si bil ujet, kar je moralo biti pri dolgih predstavah prav neznosno.
Niti ne, bilo pa je tudi kar nekaj zabavnih prigod. Igralec Arnold Tovornik je moral v neki predstavi prebrati pismo, in ker je bil ta del teksta seveda napisan, se ga ni naučil na pamet. Enkrat pa so se soigralci pošalili in mu nastavili prazen list. Tovornik je zastal, se zazrl v papir, potem pa se je začel počasi pomikati proti meni. Za iztočnico sem mu povedala prvi dve besedi, če bi se morda spomnil nadaljevanja. Vendar se ni, zgolj ponovil je ti dve besedi, počasi in pomenljivo, in se nato spet kakor zamislil, da gledalci ne bi opazili, da je v zadregi. Ni bilo druge možnosti, kot da sem mu prebrala ves tekst, in vse se je srečno izšlo, mislim, da občinstvo sploh ni opazilo, da je bilo kaj narobe. Povsem drugače pa je bilo na nekem gostovanju v manjšem kraju, kjer je bil improviziran oder, za ozadje je bila modra zavesa, ki je menda simbolizirala modro nebo. Igralec Franjo Blaž, ki ga je rad srknil, je pozabil besedilo, nato pa je kar odgrnil zaveso, tako da so me lahko gledalci videli, kako stojim tam s knjigo v roki, in rekel: »Kva pride zdej?« Ampak gledalci niso nič zamerili, prav nasprotno, to se jim je zdelo sila zabavno in so se samo smejali.
Priznam, da sem. Sicer pa sem kar hitro začela dobivati vloge, na začetku sem bila bolj statistka, kasneje pa sem že tudi povedala stavek ali dva. Kolikor se spomnim, je bila prva vloga Dame v predstavi Stotnik iz Köpenicka Carla Zuckmayerja, ki jo je režiral Branko Gombač.
Gonilna sila tega je bila Alenka Pinterič, sestavila je skupino, ki je prepevala pesmi Beatlov. Menda je nekega večera iz kletnega stanovanja zaslišala neki njihov komad in je bila popolnoma uročena. Najprej je k sodelovanju povabila dve sošolki, eno menda predvsem zato, ker so imeli doma gramofon. Nato pa smo skupino poleg Alenke sestavljale še njena sestra Breda, Ditka Haberl in jaz. Alenka je bila John Lennon, Breda Ringo Starr, Ditka Paul McCartney, jaz pa George Harrison. Spremljala nas je zasedba Korali, pozneje so se preimenovali v Generations in so imeli menda kar nekaj uspeha v Evropi. Z nami je bilo drugače, imele smo nekaj nastopov, najdlje smo prišle do Celja, potem pa je vse skupaj zvodenelo.
Takrat smo res še enkrat nastopile in je bil prav prijeten večer. Desetletje kasneje so organizirali še en podoben dogodek, ampak takrat nismo želele več nastopiti, moje rockersko obdobje se je takrat končalo (smeh). Čeprav sem po duši že od nekdaj rockerica.
To je bilo izjemno obdobje. Nastopila sem v predstavah Faust, Božanska komedija in Babilon, pa tudi v predstavah gostujočih režiserjev, recimo Damirja Zlatarja Freya, Janusza Kice in Paola Magellija. Nepozabna so bila gostovanja po Južni Ameriki, v Venezueli in Mehiki so ljudje, ki imajo pač takšen temperament, pred blagajno padali na kolena in si trgali srajce, češ da brez vstopnice ne bodo preživeli (smeh). In kakšne so bile ovacije! Človek se je na odru počutil kot rockovska zvezda. Kot Tina Turner. Vem, da je marsikdo imel kakšne zamere do Pandurja, ampak midva sva odlično sodelovala in sem ga imela zelo rada.
Ko je funkcijo direktorja prevzel Bojan Štih, sem dobila kar nekaj vlog, v katerih sem tudi pela, recimo v predstavah Butalci in Ščurki. Pozneje je bilo še veliko tovrstnih vlog, imam afiniteto do zelo različnih vrst glasbe, od rocka in klasične do jazza in evergreenov.
Kar nekaj direktorjev gledališča se je trudilo, da bi se to spremenilo oziroma da bi imela vsaj dvojni status, uspelo je šele Branku Kraljeviču. Nekega dne me je ustavil na ulici in rekel, da je pravkar prejel dopis z ministrstva za kulturo, da mi sicer ne morejo odobriti dvojnega statusa, mi pa ponujajo položaj igralke. Kar sem seveda z veseljem sprejela, čeprav nisem bila več najmlajša, to se je zgodilo šele dvanajst let pred upokojitvijo.
Ne vse (smeh). Marsikdaj sem slišala kakšno pripombo, recimo v slogu: Saj si dobro odigrala, ampak kaj bi šele bilo, če bi ta lik interpretirala prava igralka. No, tudi to je del gledališča. Sicer pa se tako in tako nisem nikoli silila v ospredje, sploh si nisem želela glavnih in velikih vlog. To je zelo stresno in naporno, pogosto se zgodi, da igralec ali igralka vloži ves svoj trud v predstavo in vendar rezultat ni vedno optimalen. Povsem zadovoljna sem bila, če sem dobila manjšo vlogo, posebno če sem lahko odpela tudi kakšen song.
Doslej smo odigrali 244 predstav, kmalu nas čakajo nove ponovitve, tudi v Cankarjevem domu. Ne, prav nič mi ni zoprno, še vedno uživam, vedno je nekaj novega, jubilejne predstave pripravimo s pevci in glasbeniki v živo. V gledališče pridejo vedno nove generacije otrok in prav z veseljem jih poskušam navdušiti za opero.
Do zdaj se nisem resno lotila še nobenega teksta, sem pa dobila nekaj ponudb. Tudi precej nenavadnih. Eden od mariborskih založnikov mi je predlagal, naj napišem knjigo o intimnih anekdotah mariborskih igralcev. Seveda sem ga zavrnila, če bi to naredila. polovica Maribora ne bi več hotela spregovoriti z mano (smeh). Orlando Uršič iz založbe Litera pa mi je res predlagal, naj napišem avtobiografijo, ampak je še ne bom. Mogoče po osemdesetem rojstnem dnevu, Bojan se mi je že ponudil, da mu lahko besedilo diktiram, zapisal pa ga bo kar on (smeh). Zaenkrat pišem samo zapise na facebooku.
Ja. Ko sem se upokojila, o računalniku nisem vedela nič, toliko, da sem znala poslati sporočilo po elektronski pošti. Prijatelj mi je svetoval, naj si odprem profil na facebooku in se bom postopoma naučila vse, kar je treba vedeti. In res, zdaj znam, res bolj počasi, tipkati, naložiti fotografije, prenašati tekste ... Brez skrbi, nisem zasvojena z računalnikom, nimam tisoče prijateljev na facebooku, ki jih sploh ne poznam, je pa to zelo uporabno orodje za spremljanje dogajanja, obveščanje, tudi propagiram predstave in koncerte, ki se mi zdijo dobri in zanimivi. In ne visim stalno ob tipkovnici in miški, ponavadi si dopoldne vzamem kakšno uro ali dve. In ob tem še kaj dobrega skuham.
Kljub takšnemu družinskemu ozadju in vokalnim sposobnostim se niste odločili za operno pot?
Ne, nikoli si nisem želela biti operna pevka. Po gimnaziji sem razmišljala, kako naprej, takrat pa me je Eva Bačko, žena igralca Marjana Bačka, ki je bila šepetalka v mariborski Drami, vprašala, ali bi me takšno delo zanimalo. Privolila sem. Lektor v gledališču je bil takrat moj gimnazijski profesor slovenščine Ignac Kamenik, bodril me je, da se bom odlično obnesla. Priznam, da nikoli nisem bila zelo ambiciozna, to se mi je zdel zanimiv izziv in res mi je bilo delo šepetalke zelo všeč. Bili smo sijajna družba, delo ni bilo naporno, na vaje in na predstavo sem prišla kakšnih pet minut prej in nato takoj odšla, ob tem pa sem na razčlembenih vajah in pri delu z dramaturgi izvedela veliko novega in zanimivega. In moram reči, da so takrat upoštevali tudi kakšno mojo pripombo.
V filmih je pogosto videti šepetalnice sredi odra, vendar so te skrite nekje ob strani, za zaveso, kajne?
Prvič sem takšne šepetalnice videla v nekem gledališču na Madžarskem in zdele so se mi obupne. Šepetalec je moral pred predstavo zlesti v ta utesnjeni prostor in hočeš nočeš tam sedeti do konca predstave. Okrog njega so topotali igralci in dvigali prah, če ti je postalo slabo ali pa bi si moral, kot se reče, napudrati nos, si bil ujet, kar je moralo biti pri dolgih predstavah prav neznosno.
Je bilo veliko šepetalskih intervencij?
Niti ne, bilo pa je tudi kar nekaj zabavnih prigod. Igralec Arnold Tovornik je moral v neki predstavi prebrati pismo, in ker je bil ta del teksta seveda napisan, se ga ni naučil na pamet. Enkrat pa so se soigralci pošalili in mu nastavili prazen list. Tovornik je zastal, se zazrl v papir, potem pa se je začel počasi pomikati proti meni. Za iztočnico sem mu povedala prvi dve besedi, če bi se morda spomnil nadaljevanja. Vendar se ni, zgolj ponovil je ti dve besedi, počasi in pomenljivo, in se nato spet kakor zamislil, da gledalci ne bi opazili, da je v zadregi. Ni bilo druge možnosti, kot da sem mu prebrala ves tekst, in vse se je srečno izšlo, mislim, da občinstvo sploh ni opazilo, da je bilo kaj narobe. Povsem drugače pa je bilo na nekem gostovanju v manjšem kraju, kjer je bil improviziran oder, za ozadje je bila modra zavesa, ki je menda simbolizirala modro nebo. Igralec Franjo Blaž, ki ga je rad srknil, je pozabil besedilo, nato pa je kar odgrnil zaveso, tako da so me lahko gledalci videli, kako stojim tam s knjigo v roki, in rekel: »Kva pride zdej?« Ampak gledalci niso nič zamerili, prav nasprotno, to se jim je zdelo sila zabavno in so se samo smejali.
Pa niste nikoli, ko ste sedeli v šepetalnici, pomislili, da bi sami kakšno vlogo odigrali bolje?
Priznam, da sem. Sicer pa sem kar hitro začela dobivati vloge, na začetku sem bila bolj statistka, kasneje pa sem že tudi povedala stavek ali dva. Kolikor se spomnim, je bila prva vloga Dame v predstavi Stotnik iz Köpenicka Carla Zuckmayerja, ki jo je režiral Branko Gombač.
Ne smemo pozabiti na vaše rockovske pevske nastope, ko ste bili članica zasedbe The Chains, v 60. letih. Takrat je Maribor veljal za nekakšen jugoslovanski Liverpool.
Gonilna sila tega je bila Alenka Pinterič, sestavila je skupino, ki je prepevala pesmi Beatlov. Menda je nekega večera iz kletnega stanovanja zaslišala neki njihov komad in je bila popolnoma uročena. Najprej je k sodelovanju povabila dve sošolki, eno menda predvsem zato, ker so imeli doma gramofon. Nato pa smo skupino poleg Alenke sestavljale še njena sestra Breda, Ditka Haberl in jaz. Alenka je bila John Lennon, Breda Ringo Starr, Ditka Paul McCartney, jaz pa George Harrison. Spremljala nas je zasedba Korali, pozneje so se preimenovali v Generations in so imeli menda kar nekaj uspeha v Evropi. Z nami je bilo drugače, imele smo nekaj nastopov, najdlje smo prišle do Celja, potem pa je vse skupaj zvodenelo.
Dvajset let kasneje so s projektom Yesterday obudili spomine na to obdobje.
Takrat smo res še enkrat nastopile in je bil prav prijeten večer. Desetletje kasneje so organizirali še en podoben dogodek, ampak takrat nismo želele več nastopiti, moje rockersko obdobje se je takrat končalo (smeh). Čeprav sem po duši že od nekdaj rockerica.
Veliko gledaliških vlog ste dobili v času, ko je mariborsko Dramo vodil Tomaž Pandur.
To je bilo izjemno obdobje. Nastopila sem v predstavah Faust, Božanska komedija in Babilon, pa tudi v predstavah gostujočih režiserjev, recimo Damirja Zlatarja Freya, Janusza Kice in Paola Magellija. Nepozabna so bila gostovanja po Južni Ameriki, v Venezueli in Mehiki so ljudje, ki imajo pač takšen temperament, pred blagajno padali na kolena in si trgali srajce, češ da brez vstopnice ne bodo preživeli (smeh). In kakšne so bile ovacije! Človek se je na odru počutil kot rockovska zvezda. Kot Tina Turner. Vem, da je marsikdo imel kakšne zamere do Pandurja, ampak midva sva odlično sodelovala in sem ga imela zelo rada.
Zaradi odličnega vokala so vas pogosto zasedali v pevskih in kabarejskih točkah.
Ko je funkcijo direktorja prevzel Bojan Štih, sem dobila kar nekaj vlog, v katerih sem tudi pela, recimo v predstavah Butalci in Ščurki. Pozneje je bilo še veliko tovrstnih vlog, imam afiniteto do zelo različnih vrst glasbe, od rocka in klasične do jazza in evergreenov.
Ampak ob vseh teh vlogah ste še vedno imeli zgolj status šepetalke?
Kar nekaj direktorjev gledališča se je trudilo, da bi se to spremenilo oziroma da bi imela vsaj dvojni status, uspelo je šele Branku Kraljeviču. Nekega dne me je ustavil na ulici in rekel, da je pravkar prejel dopis z ministrstva za kulturo, da mi sicer ne morejo odobriti dvojnega statusa, mi pa ponujajo položaj igralke. Kar sem seveda z veseljem sprejela, čeprav nisem bila več najmlajša, to se je zgodilo šele dvanajst let pred upokojitvijo.
So bile navdušene tudi igralske kolegice?
Ne vse (smeh). Marsikdaj sem slišala kakšno pripombo, recimo v slogu: Saj si dobro odigrala, ampak kaj bi šele bilo, če bi ta lik interpretirala prava igralka. No, tudi to je del gledališča. Sicer pa se tako in tako nisem nikoli silila v ospredje, sploh si nisem želela glavnih in velikih vlog. To je zelo stresno in naporno, pogosto se zgodi, da igralec ali igralka vloži ves svoj trud v predstavo in vendar rezultat ni vedno optimalen. Povsem zadovoljna sem bila, če sem dobila manjšo vlogo, posebno če sem lahko odpela tudi kakšen song.
Ponavljanje predstav je sestavni del igralskega poklica, kljub temu pa mora biti posebna izkušnja, če več kot dvestokrat nastopiš v isti predstavi, tako kot vi s projektom Čarovnica Hillary gre v opero?
Doslej smo odigrali 244 predstav, kmalu nas čakajo nove ponovitve, tudi v Cankarjevem domu. Ne, prav nič mi ni zoprno, še vedno uživam, vedno je nekaj novega, jubilejne predstave pripravimo s pevci in glasbeniki v živo. V gledališče pridejo vedno nove generacije otrok in prav z veseljem jih poskušam navdušiti za opero.
Že v mladih letih ste pisali različne tekste, vaš partner je pesnik, pisatelj in kantavtor Bojan Sedmak, vaše življenje je zelo pisano, ste kdaj razmišljali, da bi napisali avtobiografijo?
Do zdaj se nisem resno lotila še nobenega teksta, sem pa dobila nekaj ponudb. Tudi precej nenavadnih. Eden od mariborskih založnikov mi je predlagal, naj napišem knjigo o intimnih anekdotah mariborskih igralcev. Seveda sem ga zavrnila, če bi to naredila. polovica Maribora ne bi več hotela spregovoriti z mano (smeh). Orlando Uršič iz založbe Litera pa mi je res predlagal, naj napišem avtobiografijo, ampak je še ne bom. Mogoče po osemdesetem rojstnem dnevu, Bojan se mi je že ponudil, da mu lahko besedilo diktiram, zapisal pa ga bo kar on (smeh). Zaenkrat pišem samo zapise na facebooku.
Facebooku?
Ja. Ko sem se upokojila, o računalniku nisem vedela nič, toliko, da sem znala poslati sporočilo po elektronski pošti. Prijatelj mi je svetoval, naj si odprem profil na facebooku in se bom postopoma naučila vse, kar je treba vedeti. In res, zdaj znam, res bolj počasi, tipkati, naložiti fotografije, prenašati tekste ... Brez skrbi, nisem zasvojena z računalnikom, nimam tisoče prijateljev na facebooku, ki jih sploh ne poznam, je pa to zelo uporabno orodje za spremljanje dogajanja, obveščanje, tudi propagiram predstave in koncerte, ki se mi zdijo dobri in zanimivi. In ne visim stalno ob tipkovnici in miški, ponavadi si dopoldne vzamem kakšno uro ali dve. In ob tem še kaj dobrega skuham.
