Po Nurejevu Nižinski

V Cankarjevem domu se je z odprtjem razstave Nižinski, posvečen v ples in gostovanjem Romunskega narodnega baleta iz Bukarešte in njegovo izvedbo Rajmonde začel festival Baletne noči, ki nastaja v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana. Potem ko so lani premiernega posvetili Rudolfu Nurejevu, je tokratni poklon Vaclavu Nižinskemu.

Vaclava Nižinskega (1889–1950) se je na neki točki prijel vzdevek bog plesa. Plesalec in koreograf je zaslovel z Ruskimi baleti pod vodstvom Sergeja Djagileva (tudi njegovega ljubimca), njegova slava pa se je stopnjevala z lastnimi koreografijami.

Kot je v prispevku o njegovih koreografskih mejnikih že v gledališkem listu predstave Zadnji ples Nižinskega v Slovenskem mladinskem gledališču v sezoni 2010/11 poudarila Uršula Cetinski, so to že njegove prve tri: »Favnovo popoldne zaradi oblikovanja giba, Jeux zaradi napovedi baletnega neoklasicizma, Pomladno obredje zaradi primarnosti, prvobitnosti gibanja in sloga. V celoti je ohranjen balet Favnovo popoldne, ki ga je leta 1922 rekonstruirala Bronislava Nižinska, skupina Joffrey Ballet pa je leta 1987 v New Yorku ustvarila rekonstrukcijo Pomladnega obredja.«

Baletni genij je bil večkrat hospitaliziran zaradi shizofrenije. FOTO: Wikipedia

Ko razmišljamo in govorimo o Nižinskem, pravzaprav govorimo o začetku sodobnega plesa, kot ga pojmujemo danes, je med drugim dejala pred časom na novinarski konferenci o Baletnih nočeh ter ga označila za osupljivo baletno ime, »ki še danes navdušuje tako zaradi svoje ustvarjalnosti kot zaradi življenjske poti«. Močno sta ga zaznamovali prva svetovna vojna, pa tudi bolezen – po svojem silovitem in nenavadnem zadnjem nastopu v St. Moritzu, kjer je pričakal konec vojne, je začel pisati dnevnik, ki odraža njegovo postopno zapadanje vse globlje v shizofrenijo, zaradi katere je bil večkrat hospitaliziran.

Med genijem in norostjo

Njegovo dvojnost – umetniško genialnost na eni strani ter drsenje v norost na drugi – prikažeta tudi dokumentarni film Elisabeth Kapnist Nižinski, duša v izgnanstvu iz leta 2000, ki so ga v Cankarjevem domu predvajali že pred začetkom festivala, in razstava Nižinski: Posvečen v ples, ki je v Veliki sprejemni dvorani CD na ogled do 20. avgusta. Od koreografskih del Nižinskega izpostavlja njegovo najbolj znano, Posvetitev pomladi, prvič izvedeno 29. maja 1913 v Gledališču Elizejskih poljan v Parizu na avantgardno glasbo skladatelja Igorja Stravinskega. Čeprav je tedaj šokirala, odzvanja še danes. Tudi pri nas, med drugim v delih Edwarda Cluga, Renata Zanelle, Matjaža Fariča ter v prej omenjeni predstavi Zadnji ples, ki je doživela odziv tudi v tujini.

Z baletom Nižinski (na sporedu v torek) na glasbo Frédérica Chopina in Clauda Débussyja ter v koreografiji Marca Goeckeja se odnosa med genialnostjo in norostjo skozi obravnavo mejnikov v življenju Vaclava Nižinskega dotika tudi Latvijski narodni balet. Ljubljanski baletniki bodo jutri izvedli Trnjulčico s koreografijo Ireka Mukhamedova po Mariusu Petipaju, zaključni večer festivala, ki bo v sredo, pa bo v znamenju Romea in Julije Sergeja Prokofjeva v koreografiji Jiříja Bubeníčka in izvedbi HNK Ivana pl. Zajca z Reke.