Sovraštvo, ljubosumje in rivalstvo v senci revolucije

Sinteza pretresljivih glasbenih­ ­izpovedi, kafkovsko obarvanih­ sodnih procesov in plesnih točk z razkošne zabave pariške aristokracije. Tako v SNG Maribor­ napovedujejo opero Andrea ­Chénier. To delo Umberta Giordana so v mariborski operni hiši po dveh desetletjih znova uvrstili na repertoar. V predstavi v režiji Sarah Schinasi in pod taktirko Lorisa Voltolinija bosta v osrednjih vlogah nastopila Renzo ­Zulian in Sabina Cvilak.

 

Umberto Giordano je bil avtor dvanajstih opernih del, vendar se je ob glasbeni melodrami Fedora na repertoarjih opernih hiš obdržala le opera Andrea Chénier. Ta je že ob premierni izvedbi leta 1896 v milanski Scali doživela velik uspeh, poseben pečat so ji pozneje vtisnili zvezdniški protagonisti, ki so interpretirali naslovno vlogo ali vlogo Maddalene di Coigny, denimo Enrico Caruso, Beniamino Gigli, Mario Del Monaco, Renata Tebaldi, Maria Callas, Zinka Kunc Milanov, Montserrat Caballé, José Carreras in Plácido Domingo. Pri nas je bila opera prvič uprizorjena leta 1932 v ljubljanski Operi, v Mariboru je na programu četrtič.

 

Andrea Chénier je vzorčni primer italijanskega opernega verizma in velja za eno od najsmelejših in v glasbenodramskem smislu najprepričljivejših oper poznega 19. stoletja. Kompleksna vsebina opere razpira problem uporništva umetnika, francoskega pesnika Chénierja, njegov pacifizem postane nezdružljiv z ideologijo Robespierrove vladavine terorja po izbruhu francoske buržoazne revolucije. Chénierjeva eksistenca je ogrožena tudi zaradi sporne ljubezenske zveze s sovražnico novega režima, plemkinjo Maddaleno di Coigny, njegov rival je Carlo Gérard, eden od najglasnejših zagovornikov ­revolucije.

Po besedah muzikologinje Manice Špendal imajo v vsebinskem poteku opere sovraštvo, ljubosumje in rivalstvo obroben pomen, osrednja os dogajanja je revolucija, ki ne predstavlja le ambienta, v katerem se zvrstijo nekateri zgodovinski dogodki, temveč je tudi glavno gibalo drame. Giordano je v opero vključil izvirne skladbe oziroma pesmi in plese kot citate iz časa francoske revolucije. Posebne značilnosti verističnega, torej zgodovinsko in ambientalno avtentičnega oblikovanja, kažejo tudi močno poudarjena dinamična mesta v inštrumentaciji, predvsem v množičnih ljudskih prizorih, v katerih zlasti izstopajo tolkala. Ker je v tekstu ljudskim množicam namenjena pomembna vloga, je zboru dodeljen znaten delež, čeprav v operi ni niti ene sklenjene zborovske točke, prav tako v njej ni ansamblov, posebno vrednost pa operi daje vrsta spevnih arij in duetov.

Italijanska režiserka Sarah Schinasi se tokrat prvič predstavlja z inscenacijo v Sloveniji. Vsestransko izobražena avtorica – po študiju klavirja je končala študij dramaturgije na Univerzi v Pisi ter se igralsko izpopolnjevala na londonski Kraljevi šoli za govor in dramo – ima za seboj zelo uspešno kariero. Izpostaviti velja njeno dolgoletno režisersko sodelovanje s Palačo umetnosti v Valencii in Nacionalno rensko opero, aktivna je tudi na drugih področjih, sodeluje z oddelkom za petje na newyorški šoli Juilliard, z opernim studiem Izraelske opere ter Nacionalnim centrom za uprizoritvene umetnosti v Pekingu. Sodelovala je s tako eminentnimi glasbeniki, kot so Zubin Mehta, Plácido Domingo, Neil Shicoff, Plácido Domingo in Leo Nucci, pri mariborskem projektu pa ni prevzela le režije, temveč je pripravila tudi koncept videa in koreografije.

Hrvaški dirigent Loris Voltolini je slovenskemu občinstvu dobro znan, saj veliko sodeluje tudi s Slovensko filharmonijo, prav tako italijanski tenorist Renzo Zulian, ki bo nastopil v naslovni vlogi. V Mariboru smo ga že videli v vlogi Calafa v operi Turandot in Manrica v Trubadurju. Scenograf predstave je William Orlandi, kostumograf Jesús Ruiz, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, zborovodkinja pa Zsuzsa Budavari Novak.