Politika naj prisluhne stroki, ne pa histeriji

Ugledni gozdarski in lovski strokovnjak, dalj časa tudi glavni lovski inšpektor v Sloveniji in odličen poznavalec Kočevske mag. Janez Černač je v Delu 23. junija objavil zanimivo pismo, ki je vredno branja. Ne zaradi tematike medveda, ki je zadnje časa glavna tema medijskih poročil in komentarjev medijev ter družbenih omrežij, temveč zaradi omembe še ene, vse bolj moteče oblike vznemirjanja divjih živali po naših gozdovih, to je divjih voženj motoristov.

Nanje sem tudi sam že opozarjal, saj jih je vse več celo v nižinskih loviščih Slovenskih goric in Dravskega polja. Da o Pohorju in Kozjaku ne govorimo. Tam imajo s hrumenjem motorjev iz leta v leto več težav, kar potrjujejo mnoga opozorila iz Lovskih družin (LD) Vurmat, Ruše, Radvanje, Hoče in še mnogih drugih. Ponekod lovci že bijejo plat zvona!

Preden nanizam še nekaj kratkih razmišljanj o nesrečnih motoristih (vključno s štirikolesniki, ki postajajo že vsakdanji gostje na gozdnih poteh in celo na stečinah divjadi) in pozimi divjakih na motornih saneh, naj nekaj stavkov vendarle posvetim rjavemu medvedu. Ta je dvignil na noge javnost, saj očitno postaja osrednji problem slovenskega vsakdanjika.

Zdi se, da o tej mogočni zveri vsi vse vedo, kar je približno tako kot v nogometu, kjer smo vsi selektorji in trenerji. Zadeva pa niti malo ni preprosta, zahteva dobro poznavanje ekologije in biologije rjavega medveda ter vseh njegovih značilnosti, še zlasti velikanskih sprememb v njegovem življenjskem okolju. Sam nisem ne poznavalec in še manj strokovnjak za velike zveri, čeprav o njih kot lovec nekaj malega le vem. Tekoče namreč spremljam članke in razprave o novih dognanjih ekspertov za zveri v domačih in tujih poljudnoznanstvenih revijah in knjigah.

Ne zdi pa se mi prav in pošteno do rjavega medveda, da je tako očitno izkoriščen celo za politično obračunavanje in pridobivanje pozornosti vseh mogočih civilnih iniciativ in celo političnih strank. To mi je tuje, saj zaupam stroki in znanosti. S stroko se absolutno strinjam, da je rjavih medvedov v Sloveniji preveč in da brez ukrepa odstrela njegove populacije ne bomo mogli znižati na številčnost, ki jo habitati še prenesejo in ne bo več ogrožala sobivanja človeka in zveri.

Podobno je z volkom in še posebej šakalom, ki smo ga predolgo pustili stihiji in zdaj dela sive lase, jezo in predvsem škodo. Ne samo kmetom, rejcem drobnice in kokoši, o čemer nas mediji pogosto bombardirajo, temveč tudi lovcem, saj so šakali marsikje dobesedno zdesetkali populacije srnjadi, ki je bila še do včeraj gospodarsko najpomembnejša vrsta divjadi tako rekoč povsod v Sloveniji. Odstreli šakala so več kot nujni in podobno je pri volkovih. Stroka je povedala svoje in njene odločitve naj se spoštujejo.

Brez modrovanja, napihovanja, bombastičnega pretiravanja in seveda – politiziranja. Politika naj prepusti delo stroki in ji zaupa. V tem kontekstu naj se upošteva tudi mnenje lovske organizacije. Zgolj pripominjam, da naj se tudi pri odstrelu zveri (rjavi medved, ris in šakal) kolikor se le da spoštuje lovska pravičnost in lovska etika. Zaradi spoštovanja tradicije, na katero mag. Janez Černač v svojem pismu ni pozabil.

Naj mi bo dovoljeno vnovič omeniti, da lovci (skupaj s številnimi naravovarstveniki) zelo resno opozarjamo, da so zakonsko – normativno zadeve sicer urejene in da se izvaja tudi inšpekcijski nadzor, a nekje se očitno zatika. Zakonski predpisi so jasni kot beli dan. Zakaj torej ni učinkovitejšega ukrepanja zoper kršitelje, kot je na primer v sosednji Avstriji. Zakaj ti zgledi ne vlečejo in zakaj včasih zamižimo na obe očesi, namesto da bi ukrepali?

V alpskem območju učinkovito ukrepajo tudi druge države, ne samo Avstrija. Mar mi tega ne znamo ali enostavno – nočemo? Vedno capljamo nekje zadaj, iščemo tisočero izgovorov in prelagamo odgovornost oziroma pristojnost z organa na organ. V praksi sem že doživel, da na koncu za kršitev predpisov o prepovedi voženj v naravnem okolju s štirikolesniki zunaj označenih poti nihče ni bil pristojen. Razumi, kdor more.

Te vožnje po gozdovih (in žal v Slovenskih goricah tudi po travnikih in rečnih nasipih) skupaj z drugimi oblikami vznemirjanja divjadi in prostoživečih vrst nasploh povzročajo divjadi velikanski stres, uničujejo gozdne poti, podrast in konec koncev – resno ogrožajo tudi sprehajalce. Vsega torej le niso krivi nesrečni medvedi, ali pač?

***

Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.