Manjšina v Porabju je v kritičnem stanju
Družina Mukič že desetletja pomaga ohranjati slovenstvo na Madžarskem, zato jih je predsednik Borut Pahor odlikoval z medaljo za zasluge
Odpri galerijo
Marija, Dušan in Francek Mukič na podelitvi medalje za zasluge pri predsedniku Borutu Pahorju Foto Silva Eöry
Marija, Francek in njun sin Dušan Mukič so brez dvoma med najzaslužnejšimi za to, da govorica, kultura in zavest porabskih Slovencev še niso izginile v večinskem madžarskem narodu. To je na predlog Pomurskega muzeja iz Murske Sobote in Zveze Slovencev na Madžarskem pred kratkim priznal in nagradil z medaljo za zasluge tudi predsednik države Borut Pahor. Toda Mukičevi niso optimisti, kar zadeva obstoj slovenske manjšine v Porabju.
Marija je etnologinja in slavistka, Francek je diplomiral na slovenistiki in novinarstvu, Dušan je slovenist, zgodovinar ter inženir računalništva, vsi pa so študirali v Ljubljani. Na naša vprašanja je v imenu vseh odgovarjala Marija. »V Ljubljano sem šla leta 1973 kot prva slovenska štipendistka iz Madžarske. Po maturi sem bila v službi, kjer so delali etnologi, ki so me spodbujali k študiju etnologije, kot štipendistka sem morala študirati tudi slovenščino. Francek je prišel v Ljubljano leto za mano, po končanem šolanju za rudarja. Leta 1974 sva bila stara 22 let, ko sva se 7. septembra – pred 45 leti – poročila v Budimpešti. Devetega septembra so naju moji starši odpeljali v Ljubljano. Ker sem bila prva štipendistka, seveda v Ljubljani nisem nikogar poznala. Knjižno slovensko sem se učila od sošolk in sošolcev ter cimrov v študentskem naselju. Tudi Francek je moral najprej študirati slovenščino, pozneje je obiskoval še fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo,« je povedala o študentskih letih.
Hotela sva se zaposliti kot profesorja slovenščine, toda take službe za naju tam ni bilo. Francek je postal madžarski novinar pri županijskem časopisu Vas Népe, jaz pa sem dobila prvo službo v županijski knjižnici. Preselila sva se v Sombotel, kjer živiva še danes. Kasneje sem bila zaposlena v muzeju Savaria, kjer sem kot etnologinja kustosinja raziskovala predvsem ljudsko kulturo porabskih Slovencev. Kot upokojenka delam tu naprej prostovoljno. Leta 1979 sem bila prva novinarka urednica slovenskih oddaj madžarskega radia. S Francekom sva pripravljala prispevke v Porabju tudi za televizijske oddaje Naš ekran na madžarski televiziji. Francek je od leta 2000 glavni urednik in direktor samostojnega slovenskega Radia Monošter.
Z njim sva se ves čas pogovarjala slovensko. Ni bilo lahko ostati slovenska družina v madžarskem okolju v županijskem središču. Za knjižno slovenščino sva se odločila zato, ker živimo v mestu daleč od našega Porabja. Besedišče zelo arhaičnega porabskega narečja je primerno predvsem za kmečko okolje. Na počitnice smo hodili v Budimpešto, v Porabje in k sestrični v Ljubljano. Tako je Dušan lahko spoznal življenje v velemestu, na vasi in v matični Ljubljani. Sam se je odločil za študij v Ljubljani. V študentskem naselju je imel sostanovalca iz Prekmurja. Od njega se je naučil prekmursko, ko pa se je vrnil domov, še porabsko. Po končanem študiju se je zaposlil kot novinar urednik pri slovenskih oddajah madžarske televizije (Slovenski utrinki). Res je, da se družine v Porabju vedno težje odločijo, da bodo naučile otroke slovensko. Porabsko narečje tako odstopa od knjižne slovenščine, da se lahko v njem mladi sporazumevajo samo s starši in starimi starši, med sabo in z vrstniki v Sloveniji pa ne. Večina Porabcev ne zna knjižno slovensko, zato otrok ne morejo naučiti standardnega maternega jezika. Otroci, ki se naučijo knjižno slovensko, pa se ne morejo pogovarjati s starši in starimi starši, ker ti ne razumejo knjižne slovenščine.
Porabsko narečje večinoma govorita srednja in starejša generacija. Če je tema zahtevnejša, so se prisiljeni pogovarjati madžarsko, ker starinsko porabsko slovensko narečje ni dovolj prilagojeno za sporazumevanje v 21. stoletju. Prehod iz narečja v knjižno slovenščino bi moral biti postopen, kot v Prekmurju po priključitvi SHS leta 1919. V Porabju tega prehoda ni bilo, ker nas je leta 1920 postavljena državna meja ločila od prekmurskih bratov. Nismo imeli možnosti, da bi postopno prevzeli sodobne izraze iz knjižnega jezika v porabsko narečje. Iste probleme imajo tudi druge manjšine.
Mislim, da je. Pravi čas je za obrat. Že dolgo pričakujemo, da bodo v Porabju postavili kakšen proizvodni obrat podjetja iz Slovenije ali da se bo pojavila možnost za zaposlitev v sosednjem Prekmurju. To bi bila spodbuda za ponovno učenje slovenščine. Ker pa take motivacije s slovenske strani ni, je porabska mladina prisiljena delati v Avstriji. Če bi mladi dobili službo, kjer uporabljajo slovenščino (narečje ali knjižni jezik), bi jih to spodbudilo k uporabi slovenščine, s čimer bi se krepila tudi njihova slovenska samozavest.
Veseli smo, da smo lahko študirali v Ljubljani. Zadovoljni smo s službo in možnostmi, ki smo jih imeli in jih še imamo, da lahko delamo za Porabje, da dokumentiramo porabsko narečje in življenje ljudi. S tem bi radi opozarjali Porabce, da sta naš jezik in kultura vredna spoštovanja in ohranjanja. Porabci, starejši in mlajši, se moramo tega zavedati, ker nam drugi samo tako lahko pomagajo. Mladim priporočamo, naj študirajo v Sloveniji, naj se naučijo knjižne slovenščine. Slovenija in Madžarska bi morali zagotoviti take poklice, v katerih bi lahko uporabljali pridobljeno znanje. V Porabju vidimo take možnosti predvsem v turizmu.
Dušan, Marija in Francek Mukič na podelitvi medalje za zasluge Foto Silva Eöry
Marija je etnologinja in slavistka, Francek je diplomiral na slovenistiki in novinarstvu, Dušan je slovenist, zgodovinar ter inženir računalništva, vsi pa so študirali v Ljubljani. Na naša vprašanja je v imenu vseh odgovarjala Marija. »V Ljubljano sem šla leta 1973 kot prva slovenska štipendistka iz Madžarske. Po maturi sem bila v službi, kjer so delali etnologi, ki so me spodbujali k študiju etnologije, kot štipendistka sem morala študirati tudi slovenščino. Francek je prišel v Ljubljano leto za mano, po končanem šolanju za rudarja. Leta 1974 sva bila stara 22 let, ko sva se 7. septembra – pred 45 leti – poročila v Budimpešti. Devetega septembra so naju moji starši odpeljali v Ljubljano. Ker sem bila prva štipendistka, seveda v Ljubljani nisem nikogar poznala. Knjižno slovensko sem se učila od sošolk in sošolcev ter cimrov v študentskem naselju. Tudi Francek je moral najprej študirati slovenščino, pozneje je obiskoval še fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo,« je povedala o študentskih letih.
Kaj sta počela, ko sta se po študiju vrnila v Porabje?
Hotela sva se zaposliti kot profesorja slovenščine, toda take službe za naju tam ni bilo. Francek je postal madžarski novinar pri županijskem časopisu Vas Népe, jaz pa sem dobila prvo službo v županijski knjižnici. Preselila sva se v Sombotel, kjer živiva še danes. Kasneje sem bila zaposlena v muzeju Savaria, kjer sem kot etnologinja kustosinja raziskovala predvsem ljudsko kulturo porabskih Slovencev. Kot upokojenka delam tu naprej prostovoljno. Leta 1979 sem bila prva novinarka urednica slovenskih oddaj madžarskega radia. S Francekom sva pripravljala prispevke v Porabju tudi za televizijske oddaje Naš ekran na madžarski televiziji. Francek je od leta 2000 glavni urednik in direktor samostojnega slovenskega Radia Monošter.
Knjige in spisi
Francek Mukič je za porabsko manjšino med drugim napisal porabsko-knjižno slovensko-madžarski slovar, slovensko-madžarski frazeološki slovar, učbenik slovenščine za Madžare in nekaj leposlovja, skupaj z Marijo sta v treh knjigah zbrala ljudske pesmi iz Porabja, Marija pa je objavila več kot dvesto strokovnih spisov in šest knjig o slovenski kulturni dediščini v Porabju.
Francek Mukič je za porabsko manjšino med drugim napisal porabsko-knjižno slovensko-madžarski slovar, slovensko-madžarski frazeološki slovar, učbenik slovenščine za Madžare in nekaj leposlovja, skupaj z Marijo sta v treh knjigah zbrala ljudske pesmi iz Porabja, Marija pa je objavila več kot dvesto strokovnih spisov in šest knjig o slovenski kulturni dediščini v Porabju.
Kako sta vzgajala Dušana in kako vama je uspelo, da je postal prav tak ohranjevalec slovenskega jezika in kulture, kot sta vidva? Slovenske družine v Porabju čedalje redkeje vztrajajo pri tem, da bodo naučile otroke slovensko.
Z njim sva se ves čas pogovarjala slovensko. Ni bilo lahko ostati slovenska družina v madžarskem okolju v županijskem središču. Za knjižno slovenščino sva se odločila zato, ker živimo v mestu daleč od našega Porabja. Besedišče zelo arhaičnega porabskega narečja je primerno predvsem za kmečko okolje. Na počitnice smo hodili v Budimpešto, v Porabje in k sestrični v Ljubljano. Tako je Dušan lahko spoznal življenje v velemestu, na vasi in v matični Ljubljani. Sam se je odločil za študij v Ljubljani. V študentskem naselju je imel sostanovalca iz Prekmurja. Od njega se je naučil prekmursko, ko pa se je vrnil domov, še porabsko. Po končanem študiju se je zaposlil kot novinar urednik pri slovenskih oddajah madžarske televizije (Slovenski utrinki). Res je, da se družine v Porabju vedno težje odločijo, da bodo naučile otroke slovensko. Porabsko narečje tako odstopa od knjižne slovenščine, da se lahko v njem mladi sporazumevajo samo s starši in starimi starši, med sabo in z vrstniki v Sloveniji pa ne. Večina Porabcev ne zna knjižno slovensko, zato otrok ne morejo naučiti standardnega maternega jezika. Otroci, ki se naučijo knjižno slovensko, pa se ne morejo pogovarjati s starši in starimi starši, ker ti ne razumejo knjižne slovenščine.
Zakaj vedno manj Porabcev govori porabsko ali slovensko?
»Porabsko narečje tako odstopa od knjižne slovenščine, da se lahko v njem mladi sporazumevajo samo s starši in starimi starši, med sabo in z vrstniki v Sloveniji pa ne.«
Marija Mukič
Marija Mukič
Porabsko narečje večinoma govorita srednja in starejša generacija. Če je tema zahtevnejša, so se prisiljeni pogovarjati madžarsko, ker starinsko porabsko slovensko narečje ni dovolj prilagojeno za sporazumevanje v 21. stoletju. Prehod iz narečja v knjižno slovenščino bi moral biti postopen, kot v Prekmurju po priključitvi SHS leta 1919. V Porabju tega prehoda ni bilo, ker nas je leta 1920 postavljena državna meja ločila od prekmurskih bratov. Nismo imeli možnosti, da bi postopno prevzeli sodobne izraze iz knjižnega jezika v porabsko narečje. Iste probleme imajo tudi druge manjšine.
Tako kot v Prekmurju tudi v Porabju ohranjajo predpusti običaj borovo gostüvanje, za kar ima veliko zaslug Marija Mukič. Foto Jože Pojbič
Francek je pred časom v intervjuju dejal, da ste vi, ki si v Porabju še prizadevate za ohranjanje slovenske kulture in dediščine, nekakšni delavci na oddelku za intenzivno nego. Je slovenska manjšina v Porabju res v tako kritičnem stanju?
Mislim, da je. Pravi čas je za obrat. Že dolgo pričakujemo, da bodo v Porabju postavili kakšen proizvodni obrat podjetja iz Slovenije ali da se bo pojavila možnost za zaposlitev v sosednjem Prekmurju. To bi bila spodbuda za ponovno učenje slovenščine. Ker pa take motivacije s slovenske strani ni, je porabska mladina prisiljena delati v Avstriji. Če bi mladi dobili službo, kjer uporabljajo slovenščino (narečje ali knjižni jezik), bi jih to spodbudilo k uporabi slovenščine, s čimer bi se krepila tudi njihova slovenska samozavest.
Kdo bi moral še ukrepati in kaj bi bilo treba storiti, da bolnik na intenzivni negi ne bi izdihnil?
Veseli smo, da smo lahko študirali v Ljubljani. Zadovoljni smo s službo in možnostmi, ki smo jih imeli in jih še imamo, da lahko delamo za Porabje, da dokumentiramo porabsko narečje in življenje ljudi. S tem bi radi opozarjali Porabce, da sta naš jezik in kultura vredna spoštovanja in ohranjanja. Porabci, starejši in mlajši, se moramo tega zavedati, ker nam drugi samo tako lahko pomagajo. Mladim priporočamo, naj študirajo v Sloveniji, naj se naučijo knjižne slovenščine. Slovenija in Madžarska bi morali zagotoviti take poklice, v katerih bi lahko uporabljali pridobljeno znanje. V Porabju vidimo take možnosti predvsem v turizmu.
