Milan Mihelič (1925–2021)
Nekrolog: Poslovil se je velikan slovenske arhitekture
Odpri galerijo
Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Foto SAZU
Zapustil nas je arhitekt in akademik Milan Mihelič, eden od naših najpomembnejših arhitektov obdobja po drugi svetovni vojni. Rojen je bil leta 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici, v številni družini, v kateri je bilo pet bratov in tri sestre. Najstarejši brat Stane je bil slavist, profesor in čebelar, France je bil slavni slikar, akademik in profesor, Jože je bil agronom, prezgodaj umrli Edvard gimnazijski profesor, najmlajši Milan pa je postal arhitekt. Po enoletnem študiju v Pragi se je leta 1948 vrnil v Ljubljano in leta 1954 diplomiral pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Spadal je v zgodnjo povojno generacijo Ravnikarjevih študentov, ki je ponesla sloves Ljubljanske šole za arhitekturo v širni svet. Mihelič je diplomiral s Stankom Kristlom. Ilija Arnautović je diplomiral že dve leti prej, sledili so Savin Sever, Janez Lajovic, Miloš Bonča in drugi. To je bilo za arhitekturo srečno obdobje, saj je nova oblast gradila novo družbo tudi s pomočjo arhitekture.
Tik po koncu vojne so pod vplivom Sovjetske zveze še prevladovali bolj monumentalni vzorci, po razhodu s Stalinom pa ni bilo več ovir za novo generacijo in novo arhitekturo. Tega se je mogoče še najbolj zavedal profesor Ravnikar, ki je svojo sodobno arhitekturo vedno začinil s kančkom lokalne tradicije in ji s tem dodal prepoznavnost. To in morda še odmev Plečnikove tradicije je sodobno slovensko arhitekturo navdihnilo s poetiko, ki je značilna za tradicijo tako imenovane Ljubljanske šole za arhitekturo.
Vse to velja tudi za arhitekturo Milana Miheliča, čeprav ni bil tipični proizvod Ljubljanske šole za arhitekturo. V Pragi se je lahko iz prve roke seznanil z vrhunci predvojne sodobne arhitekture. Z Arnautovićem, ki je do spora s Stalinom leta 1948 prav tako študiral v Pragi, je Mihelič snoval prve stanovanjske stolpnice na Roški, v Savskem naselju in Velenju. Že tu sta z razvojem inovativnega sanitarnega vozla, ki sta ga preizkusila v lasnih hišah, ustvarila izjemno racionalne stanovanjske tlorise. Ta skrb za tloris je spremljala vse Miheličeve projekte.
Tako kot je v umetnosti pomembna vsaka malenkost in niansa, po kateri, na primer, ločimo vrhunskega glasbenega interpreta od povprečnega, tudi v arhitekturi ni nič drugače. Pomembna je vsaka malenkost, ali kot je rekel veliki Ludwig Mies van der Rohe, »bog je v detajlu«. Zato ni naključje, da je Mihelič posvetil tolikšno pozornost podrobnostim in izvedbi svojih projektov. Stavba Konstrukte nasproti Gospodarskega razstavišča v Ljubljani se morda zdi manj pomembna, vendar se je tudi te naloge lotil zavzeto in skrbno zasnoval vse detajle in proporce. Pokazal je, da za vrhunsko arhitekturo ne potrebujemo bogatih materialov, ampak dobro zamisel in mojstrsko obvladovanje stroke.
V Ljubljani je največ prispeval k oblikovanju Dunajske ceste z Bavarskim dvorom kot severnimi mestnimi vrati in Gospodarskim razstaviščem. Stolpnica le delno končanega kompleksa Bavarskega dvora nam nazorno kaže domet Miheličeve arhitekture v šestdesetih letih, če jo primerjamo s sodobnimi posegi, ki danes nastajajo na tem mestu. Pred pošto stoji stavba Mednarodne avtomatske telefonske centrale, Miheličevo morda najbolj prepoznavno delo, ki so mu meščani po vzvalovani stekleni fasadi nadeli ime Klavir. V sklopu Gospodarskega razstavišča je zasnoval več objektov, med katerimi je najpomembnejša hala C. Nekateri jo, zaradi ekspresionistične konstrukcije v vidnem armiranem betonu, uvrščajo med zgledna dela brutalistične arhitekture. Verjetno bi jo še bolje označili kot zgleden primer arhitekturnega strukturalizma. Oba sloga sta po drugi svetovni vojni nastala kot odgovor na povojno uniformiranost svetovne arhitekture, pri čemer slednji poudarja strukturo kot osnovni element, ki nosi ostale funkcije.
Tako pri hali C, nastala je v letih 1965–1967, vso težo arhitekturnega sporočila nosi konstrukcija z izjemno elegantnimi obešenimi senčili. S skrbnim načrtovanjem do najmanjše podrobnosti je Mihelič pri tem projektu posegel na področje industrijskega oblikovanja. Le tedanja politična delitev Evrope je verjetno preprečila, da bi hala C našla svoje mesto med svetovnimi arhitekturnimi dosežki. Še korak dlje je šel Mihelič pri veleblagovnici Market v Osijeku, zgrajeni v letih 1963–1967, kjer je jekleno konstrukcijo nadstropij prenesel na betonske stebre v pritličju s pomočjo jeklenega člena, ki je s svojo eleganco postal zaščitni znak stavbe.
Vse te Miheličeve odlike lahko občudujemo tudi v drugih njegovih delih: v objektih širšega območja gospodarskega razstavišča v Ljubljani, nekdanji črpalki Petrol v Ljubljani, veleblagovnici v Novem Sadu, stanovanjskih stolpnicah na Kersnikovi v Ljubljani, župni cerkvi v Stožicah in drugih. Skrbno načrtovana umestitev v prostor, domišljeni tlorisi, elegantni proporci, skrb za detajle, vse to Miheličevo celovito mojstrstvo je njegovi arhitekturi dodalo žlahtnost, ki ga uvršča med najpomembnejše slovenske arhitekte.
Prizadevanja Milana Miheliča niso bila prezrta, saj je prejel številne stanovske nagrade: Prešernovo nagrado (dvakrat), nagrado Prešernovega sklada, zvezno in republiško nagrado Borbe, oktobrsko nagrado in Župančičevo nagrado. Leta 2006 mu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila naziv častnega člana, leta 2008 je prejel Plečnikovo nagrado za življenjski opus, od leta 1981 je bil izvoljen za izrednega, leta 1987 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov prijatelj, umetnostni zgodovinar Stane Bernik, mu je pripravil več razstav in izdal dve monografiji. Miheličeva dela so bila objavljena in razstavljana doma in po svetu. Nazadnje nas je njegova arhitektura predstavljala tudi na razstavi K betonski utopiji. Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku leta 2018, ki je bila nov korak v spoznavanju pomena povojne slovenske arhitekture.
V časih, ko so neustrezni posegi v prostor največja grožnja naši lepi in majhni deželi, se spominjamo ustvarjalca, ki jo je s svojimi deli znal oplemenititi.
Tik po koncu vojne so pod vplivom Sovjetske zveze še prevladovali bolj monumentalni vzorci, po razhodu s Stalinom pa ni bilo več ovir za novo generacijo in novo arhitekturo. Tega se je mogoče še najbolj zavedal profesor Ravnikar, ki je svojo sodobno arhitekturo vedno začinil s kančkom lokalne tradicije in ji s tem dodal prepoznavnost. To in morda še odmev Plečnikove tradicije je sodobno slovensko arhitekturo navdihnilo s poetiko, ki je značilna za tradicijo tako imenovane Ljubljanske šole za arhitekturo.
Vse to velja tudi za arhitekturo Milana Miheliča, čeprav ni bil tipični proizvod Ljubljanske šole za arhitekturo. V Pragi se je lahko iz prve roke seznanil z vrhunci predvojne sodobne arhitekture. Z Arnautovićem, ki je do spora s Stalinom leta 1948 prav tako študiral v Pragi, je Mihelič snoval prve stanovanjske stolpnice na Roški, v Savskem naselju in Velenju. Že tu sta z razvojem inovativnega sanitarnega vozla, ki sta ga preizkusila v lasnih hišah, ustvarila izjemno racionalne stanovanjske tlorise. Ta skrb za tloris je spremljala vse Miheličeve projekte.
Tako kot je v umetnosti pomembna vsaka malenkost in niansa, po kateri, na primer, ločimo vrhunskega glasbenega interpreta od povprečnega, tudi v arhitekturi ni nič drugače. Pomembna je vsaka malenkost, ali kot je rekel veliki Ludwig Mies van der Rohe, »bog je v detajlu«. Zato ni naključje, da je Mihelič posvetil tolikšno pozornost podrobnostim in izvedbi svojih projektov. Stavba Konstrukte nasproti Gospodarskega razstavišča v Ljubljani se morda zdi manj pomembna, vendar se je tudi te naloge lotil zavzeto in skrbno zasnoval vse detajle in proporce. Pokazal je, da za vrhunsko arhitekturo ne potrebujemo bogatih materialov, ampak dobro zamisel in mojstrsko obvladovanje stroke.
V Ljubljani je največ prispeval k oblikovanju Dunajske ceste z Bavarskim dvorom kot severnimi mestnimi vrati in Gospodarskim razstaviščem. Stolpnica le delno končanega kompleksa Bavarskega dvora nam nazorno kaže domet Miheličeve arhitekture v šestdesetih letih, če jo primerjamo s sodobnimi posegi, ki danes nastajajo na tem mestu. Pred pošto stoji stavba Mednarodne avtomatske telefonske centrale, Miheličevo morda najbolj prepoznavno delo, ki so mu meščani po vzvalovani stekleni fasadi nadeli ime Klavir. V sklopu Gospodarskega razstavišča je zasnoval več objektov, med katerimi je najpomembnejša hala C. Nekateri jo, zaradi ekspresionistične konstrukcije v vidnem armiranem betonu, uvrščajo med zgledna dela brutalistične arhitekture. Verjetno bi jo še bolje označili kot zgleden primer arhitekturnega strukturalizma. Oba sloga sta po drugi svetovni vojni nastala kot odgovor na povojno uniformiranost svetovne arhitekture, pri čemer slednji poudarja strukturo kot osnovni element, ki nosi ostale funkcije.
Tako pri hali C, nastala je v letih 1965–1967, vso težo arhitekturnega sporočila nosi konstrukcija z izjemno elegantnimi obešenimi senčili. S skrbnim načrtovanjem do najmanjše podrobnosti je Mihelič pri tem projektu posegel na področje industrijskega oblikovanja. Le tedanja politična delitev Evrope je verjetno preprečila, da bi hala C našla svoje mesto med svetovnimi arhitekturnimi dosežki. Še korak dlje je šel Mihelič pri veleblagovnici Market v Osijeku, zgrajeni v letih 1963–1967, kjer je jekleno konstrukcijo nadstropij prenesel na betonske stebre v pritličju s pomočjo jeklenega člena, ki je s svojo eleganco postal zaščitni znak stavbe.
Vse te Miheličeve odlike lahko občudujemo tudi v drugih njegovih delih: v objektih širšega območja gospodarskega razstavišča v Ljubljani, nekdanji črpalki Petrol v Ljubljani, veleblagovnici v Novem Sadu, stanovanjskih stolpnicah na Kersnikovi v Ljubljani, župni cerkvi v Stožicah in drugih. Skrbno načrtovana umestitev v prostor, domišljeni tlorisi, elegantni proporci, skrb za detajle, vse to Miheličevo celovito mojstrstvo je njegovi arhitekturi dodalo žlahtnost, ki ga uvršča med najpomembnejše slovenske arhitekte.
Prizadevanja Milana Miheliča niso bila prezrta, saj je prejel številne stanovske nagrade: Prešernovo nagrado (dvakrat), nagrado Prešernovega sklada, zvezno in republiško nagrado Borbe, oktobrsko nagrado in Župančičevo nagrado. Leta 2006 mu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila naziv častnega člana, leta 2008 je prejel Plečnikovo nagrado za življenjski opus, od leta 1981 je bil izvoljen za izrednega, leta 1987 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegov prijatelj, umetnostni zgodovinar Stane Bernik, mu je pripravil več razstav in izdal dve monografiji. Miheličeva dela so bila objavljena in razstavljana doma in po svetu. Nazadnje nas je njegova arhitektura predstavljala tudi na razstavi K betonski utopiji. Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku leta 2018, ki je bila nov korak v spoznavanju pomena povojne slovenske arhitekture.
V časih, ko so neustrezni posegi v prostor največja grožnja naši lepi in majhni deželi, se spominjamo ustvarjalca, ki jo je s svojimi deli znal oplemenititi.
