Senzibilnost za to, kaj je kulturni škandal, je spremenljivka. Včasih so impulzi, da je treba škandal, torej nekaj, kar napade ustaljene vzorce, preprosto pomesti pod preprogo in ohranjati videz in s tem integriteto, močnejši, v nekaterih obdobjih je tako obnašanje manj izrazito tako v institucijah kot v tako imenovani kulturni javnosti. Škandali se radi pozabijo, upravičeno pa ne vsi, zdajšnji, povezan z dogajanjem v Fotopubu, zagotovo ne.

Na shodu v podporo žrtvam spolnega nasilja več sto ljudi

V podalpskih krajih je kultura nezaupanja zaradi zgodovinske in tako rekoč trajne razdeljenosti na »naše« in »vaše« razmeroma močna, a velikokrat je tudi videti, da molčeče večine te zadeve niti ne zanimajo ali o posameznih zadevah sploh nima jasnega mnenja ali pa ji ustreza raznolikost glasov in dejanj, ki se pojavljajo v javnosti. Mogoče bi bilo celo sklepati, da razburjenje, jezo in drugačne duhovne pretrese ob škandalih doživlja zgolj omejeni del zainteresirane javnosti – in si želi čimprejšnje pozabe posameznih konkretnosti.

Od plagiatov do klofut

Škandal je priložnost za marsikaj, najprej seveda za premislek o odnosu do skupnih vrednot in zavedanje o tem, da so nekatere pač nespremenljive.

Iz časa pred postmodernističnimi literarnimi postopki, ki so načeli tudi sam status avtorja literarnega dela, se morda kdo spomni incidenta, ki ga je zakuhal eden od največjih slovenskih avtorjev prejšnjega stoletja Lojze Kovačič: kot navaja zgodovinar Aleš Gabrič, je »v Prešernovem koledarju za leto 1956 in Tedenski tribuni 8. decembra 1955 pod svojim imenom objavil črtico Preganjana žival; ta je bila le prevod novele Johna Galsworthyja Pobesneli pes. Izposojo umetnine svetovno znanega pisatelja je razkril V-ir (Tit Vidmar, op. p.) v Ljudski pravici 14. decembra 1955. Govorice so škodovale tudi Društvu slovenskih književnikov in odbor društva je Kovačiča na predlog častnega razsodišča izključil iz članskih vrst.«

Veliko kasneje, leta 2019, se je izkazalo, da je delo Borisa Kobala Profesionalci espe, ki ga je prodal celjskemu gledališču, plagiat, prevod komedije La prova generale italijanskega dramatika Alda Nicolaja. Zadeva je Kobala stala mesto direktorja in umetniškega vodje Šentjakobskega gledališča, Celjani so od njega terjali povrnitev honorarja, s potomci avtorja pa je Kobal nato uredil vse potrebno, da je besedilo predstave postalo njegov uradni prevod.

Precej dvignjenih obrvi je pred dvema letoma sprožila izjava gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ki si je po podeljevanju Prešernovih nagrad privoščil na vprašanje, ali je slovenska kultura zadosti tržna, navreči: »Sem pa vzgojen na nek način na temelju, na katerega me je spomnil pred nedavnim na združenju Manager v Portorožu profesor Verčič, ko je rekel, da smo pač generacija, ki je zrasla na motu Kdor ne dela, naj ne je ...«

Velik medijski učinek je leta 2002 doživel umetniški projekt Sveti križ, ki sta ga izvedla kipar Dean Verzel in fotograf Goran Bertok, ko sta strunjanski kamniti votivni križ ovila v zaščitno aluminijasto folijo in posebno oblogo, nato pa sta ga polila s petrolejem, prižgala in fotografirala (projekt sta čez desetletje ponovila). Katoliški del javnosti je projekt razumel kot žalitev verskih čustev in skrunitev kulturnega spomenika, tožilstvo je zoper umetnika spisalo obtožnico zaradi poškodovanja križa.

Predsednik vlade je konec januarja 2019 po nekajdnevni aferi sprejel odstop ministra za kulturo Dejana Prešička, vendar ni mogel spregledati njegovih dosežkov, v pismu mu jih je naštel kar odhajajoči minister sam: bil je prvi minister po letu 2012, ki mu je uspelo iztržiti višji proračun za kulturo, pohvalil se je tudi lahko z večjo uspešnostjo črpanja evropskih sredstev in s tem, da mu je uspelo narediti korake k bolj optimalni porabi javnega denarja. Minister se je moral posloviti – sam ni odstopil – zaradi prevažanja zasebnih glasbenih instrumentov v službenem vozilu, predvsem pa zaradi resnih težav pri komunikaciji s podrejenimi, v katerih so nekateri videli mobing. Okrožno državno tožilstvo je lani januarja kazensko ovadbo glede domnevnih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in šikaniranja na delovnem mestu, ki sta bremenili nekdanjega ministra, zavrglo.

Škandal je priložnost za marsikaj, najprej seveda za premislek o odnosu do skupnih vrednot in zavedanje o tem, da so nekatere pač nespremenljive. FOTO: Blaž Samec

Problem političnosti in apolitičnosti

Z odstopi so se pred časom soočali tudi v Društvu slovenskih pisateljev, pomladi 2019 je z mesta predsednice odstopila Aksinja Kermauner, takratna podpredsednica društva Gabriela Babnik in podpredsednik Dušan Šarotar sta takrat ugotovila: »Od odhoda poslovnega sekretarja Saše Jovanovića so se domine na sedežu DSP podirale, v kratkem času sta odstopila dva izvoljena predsednika DSP, lani Ivo Svetina, po le nekaj mesecih je ponudila odstop tudi predsednica dr. Aksinja Kermauner. Naj dodamo, da so ob preteku pogodb pisarno DSP zapustile tudi dolgoletne sodelavke, ki so uprav­ljale zahtevne društvene projekte. Zdi se, da smo se dotaknili dna.« Članstvo je za novega predsednika kot edinega kandidata izvolilo Dušana Merca, ki jih je nagovoril z besedami, da bo zagovarjal tudi gospodarno delovanje društva oziroma skrbno upravljanje društvenih nepremičnin.

Poleti 2003 je zdaj že pokojni umetnik Marko Brecelj, predsednik Društva prijateljev zmernega napredka, izvedel – kot je povedal kasneje – protestno akcijo zoper klerikalizem, ki da je po njegove mnenju »temeljni slovenski ekoproblem«. S sodelavci so se odpravili v zvonik koprske cerkve in uspelo jim je zvonove oblepiti z mehkimi oblogami tako, da niso zvonili. Koprski pomožni škof je v akciji videl »skrunitev blagoslovljenih in maziljenih zvonov in oviranje prazničnega bogoslužja«.

Razburjenje je jeseni 2018 povzročilo povabilo organizatorjev 34. Slovenskega knjižnega sejma, da na njem nastopi ruski pisatelj Zahar Prilepin: ukrajinski center Pen je na Mednarodni Pen vložil protest, da so ga povabili na slovenski sejem, ukrajinski veleposlanik v Sloveniji Mihailo Brodovič pa je takrat zapisal, »da je Zahar Prilepin eden izmed ruskih teroristov, ki se borijo proti ukrajinski vojski v Donbasu, kršijo vse norme in načela mednarodnega prava ter zakonodajo Ukrajine.« Na sejmu je pisatelj predstavil svoj večkrat nagrajeni roman Samostan, ki ga je v prevodu Boruta Kraševca izdala Cankarjeva založba.

Razburjenje je sprožil incident na letošnji premieri opere Faust v ljubljanski operi: flamski režiser in scenarist Frank Van Laecke je aplavz publike prekinil s kratko izjavo o cenzuri, namreč, da mu je direktor Staš Ravter prepovedal uporabiti barve ukrajinske zastave in da mu je upravnik kulturnega templja dal vedeti, »da 'ne bom nikdar več' stopil v 'njegovo' opero, če bom to prepoved zaupal novinarjem.« Vodstvo opere je vztrajalo na stališču, da je opera apolitična ustanova, saj da »politične teme umetnosti in umetniškosti ne smejo izrabljati zdaj, danes in v prihodnosti«.

Knjige na sodiščih

Breda Smolnikar, strastna in natančna pripovedovalka zgodb, drznih in radoživih, parodičnih in ironičnih, ljubeznivih in strupenih, kosmatih in sugestivnih, velikokrat grotesknih, da je kaj, in nikdar dolgočasnih, si je pred leti zaradi knjige Ko se tam gori olistajo breze nakopala tožbo sorodnic, da je v njej obrekljivo opisovala njihovo družino oziroma umrlo mater. Okrožno in višje sodišče sta tožbi ugodili in prepovedali nadaljnjo prodajo in tiskanje knjige, avtorici pa naložili objavo opravičila in plačilo odškodnine, vendar pa je ustavno sodišče sodbi razveljavilo, pritrdilo mu je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Na sodišču so se zataknile še druge knjige, v knjigi Matjaža Pikala Modri e iz leta 1998 se je prepoznal upokojeni policist, tožil za odškodnino zaradi razžalitve časti in imena, a je ustavno sodišče presodilo, da sta nižji sodišči s tem, ko sta užaljenemu policistu dosodili odškodnino, premočno zavarovali policistovo pravico do časti in dobrega imena, medtem ko sta avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja izključili iz obravnave. Podobno se je že prej zgodilo s knjigo V znamenju lože, v kateri je Andrej Dvoršak popisal problematiko prostozidarstva, zaradi tožbe enega od članov prostozidarskega združenja je knjiga za več let izginila, naprodaj je bila šele po odločitvi ustavnega sodišča, da avtor ni posegel v zasebnost tožnika z objavo njegovega imena in opisi dogodkov v loži.

Mladinski roman Andreja Predina Na zeleno vejo je zavod za šolstvo po pritožbah s seznama obveznega branja na tekmovanju za Cankarjevo priznanje prestavil na seznam priporočenega branja, protestirali so nekateri učitelji in starši, nato še Ženska zveza NSi in poslanci SDS, trdili so, da so v ospredju knjige »najstnikovo spoznanje s svetom spolnosti, ki pa je opisan zelo neposredno, vulgarno, same kletvice, nasilje, droge in alkohol.« Knjiga je bila nominirana za nagrado večernica, prodajala se je dobro.

Dobro narejeno avtorsko delo?

V Narodnem muzeju Slovenije so letos poleti v zadnjem hipu odpovedali razstavo del iz zasebne zbirke družine Boljkovac Popotovanja, ki naj bi ponudila 160 umetniških del z veličastnimi imeni: Van Gogh, Degas, Monet, Braque, Matisse, Picasso, Toulouse-Lautrec, Turner, Modigliani, Kokoschka ... Po mnenju strokovnjakov je šlo za ponaredke, direktor Narodnega muzeja Slovenije Pavel Car je odstopil, policija je sprožila preiskavo.

Leta 1998 je razburjenje dela javnosti vzbudila naslovnica celjske skupine Strelnikoff Bitchcraft, na kateri je na Layerjevem portretu brezjanske Marije Pomagaj namesto Jezusa nastopila podgana. Višje sodišče je ugotovilo, da je ovitek neokusen in nič več.

Vroče je bilo na zabavi po podelitvi priznanj na slovenskem filmskem festivalu v portoroškem Avditoriju leta 2001, obračun med režiserjem Vincijem Vogueom Anžlovarjem in igralcem Branetom Šturbejem je drugemu prinesel zlomljeno zgornjo čeljust, prvemu pa nalog za odškodnino in pogojno zaporno kazen zaradi povzročitve hude telesne poškodbe. Anžlovar je sredi devetdesetih let zaradi nesporazuma o odkupu kopije in distribucije filma Gipsy Eyes in zavrnitve projekta nadaljevanja filma Babica gre na jug prišel na ministrstvo za kulturo in oklofutal ministra Sergija Pelhana. Klofuta je bila tudi orodje pesnice Svetlane Makarovič, ki ga je uporabila leta 2009 na novinarju Marijanu Zlobcu na križišču pred ljubljansko sodnijo. Umetnico je razburil novinarjev tekst po podelitvi Prešernovih nagrad leta 2000, na kateri je pesnica nagrado zavrnila. Klofutanje novinarja je pesnica označila kot »dobro narejeno avtorsko delo.«

Lani so ljubljanski kriminalisti »zaradi kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti« na ljubljansko okrožno državno tožilstvo podali kazensko ovadbo zoper profesorja na eni od ljubljanskih fakultet v Ljubljani, igralca in profesorja igre na AGRFT Matjaža Tribušona, ki je med letoma 2014 in 2016 domnevno spolno nadlegoval igralko Mio Skrbinac oziroma nad njo izvajal psihično in fizično nasilje. Postopek še poteka.