Trditve o nasilnosti predkolumbovske Amerike pretirane, dokazuje nova arheološka študija
Arheologi s Smithsoniana prepričani, da najdišče Playa Venado v Panami ne odraža krutosti ali žrtvovanj, pač pa spoštovanje do umrlih in skrb zanje.
Odpri galerijo
Mnoge trditve o žrtvovanjih in kanibalizmu v predkolumbovski Ameriki nimajo podpore v arheoloških dokazih, menijo arheologi z Smithsoniana. FOTO: Reuters
Živi zakopani, razmesarjeni, obglavljeni, razsekani, pohabljeni, ubiti. Ko je arheolog Samuel K. Lothrop opisal, kaj naj bi se zgodilo 220 ljudem, katerih ostanke so leta 1951 izkopali v Playi Venado v bližini stika Panamskega prekopa s Pacifikom, ni skoparil s težkimi besedami.
Težava je, da se je motil, sedaj trdijo arheologi z ameriškega Smithsoniana, ki so se znova lotili preučevanja teh ostankov iz let med 500 in 900 n. št. Na skeletih namreč niso odkrili nikakršnih sledi nasilja, ki bi odražale način smrti teh ljudi. Nasprotno, kot poroča Inštitut za tropske raziskave v okviru Smithsoniana, najdišče pripoveduje drugačno zgodbo. Nicole E. Smith-Guzmán s tega inštituta je potrdila, da najdišče ne odraža nasilja, denimo, človeških žrtvovanj. Lothropove zapise pripisuje vplivom »romantične arheologije« in tedanjih, s stališča današnjih bioarheologov zastarelih metod.
Vplivali so tudi zapisi izpred stoletij, iz časa prvih stikov Evropejcev s staroselci. »Zdaj vemo, da so bili številni avtorji španskih kronik motivirani, da domorodna ljudstva, na katera so naleteli, prikažejo kot necivilizirana, kot tista, ki jih je potrebno osvojiti,« je prepričana Smith-Guzmánova, ki dodaja, da mnoge trditve o žrtvovanjih in kanibalizmu nimajo podpore v arheoloških dokazih.
»Playa Venado bolj kot na nasilne smrti ali na brezbrižnost pri pokopu odraža, kako je predkolumbovska skupnost izkazovala spoštovanje umrlim in skrb zanje,« dodaja. V preteklosti je sicer velikokrat citirani Lothorpov zapis z naslovom Samomor, žrtvovanje in pohabljanja v grobovih na Playi Venado, Panama pustil močan pečat na panamski arheologiji. Nekateri so prav na njegovi podlagi to nahajališče deklarirali za množično grobišče oziroma manifestacijo konflikta.
Smith-Guzmánova je ob preučevanju ostankov – kosti 70 ljudi hranijo v Smithsonianu – odkrila le sledi poškodb, ki so se do časa smrti dodobra zacelile, druge zlome kosti pa je razložila z običajnim procesom dekompozicije ali z vnovičnimi pokopi ostankov ljudi, za katere verjamenjo, da so bili razširjeni v predkolubmovski Panami. Nekateri ostanki kažejo, da so jih pred ritualnim pokopom dolgo hranili drugod. Nizko stopnjo poškodb je evidentirala tudi na drugih nahajališčih na območju Paname.
»Na Playi Venadi vidimo številne dokaze o odraslih, ki so jih pokopali ob urnah z otroki, večkratne pokope s primarnimi in sekundarnimi pokopi, pokopavanje novih ljudi v obstoječe grobove. Enotne pozicije pokopanih in odsotnost poškodb iz časa smrti nasprotujejo Lothropovim trditvam o nasilnih smrtih,« je prepričana.
Težava je, da se je motil, sedaj trdijo arheologi z ameriškega Smithsoniana, ki so se znova lotili preučevanja teh ostankov iz let med 500 in 900 n. št. Na skeletih namreč niso odkrili nikakršnih sledi nasilja, ki bi odražale način smrti teh ljudi. Nasprotno, kot poroča Inštitut za tropske raziskave v okviru Smithsoniana, najdišče pripoveduje drugačno zgodbo. Nicole E. Smith-Guzmán s tega inštituta je potrdila, da najdišče ne odraža nasilja, denimo, človeških žrtvovanj. Lothropove zapise pripisuje vplivom »romantične arheologije« in tedanjih, s stališča današnjih bioarheologov zastarelih metod.
Necivilizirana ljudstva, ki jih je potrebno osvojiti
Vplivali so tudi zapisi izpred stoletij, iz časa prvih stikov Evropejcev s staroselci. »Zdaj vemo, da so bili številni avtorji španskih kronik motivirani, da domorodna ljudstva, na katera so naleteli, prikažejo kot necivilizirana, kot tista, ki jih je potrebno osvojiti,« je prepričana Smith-Guzmánova, ki dodaja, da mnoge trditve o žrtvovanjih in kanibalizmu nimajo podpore v arheoloških dokazih.
»Playa Venado bolj kot na nasilne smrti ali na brezbrižnost pri pokopu odraža, kako je predkolumbovska skupnost izkazovala spoštovanje umrlim in skrb zanje,« dodaja. V preteklosti je sicer velikokrat citirani Lothorpov zapis z naslovom Samomor, žrtvovanje in pohabljanja v grobovih na Playi Venado, Panama pustil močan pečat na panamski arheologiji. Nekateri so prav na njegovi podlagi to nahajališče deklarirali za množično grobišče oziroma manifestacijo konflikta.
Odsotnost poškodb iz časa smrti
Smith-Guzmánova je ob preučevanju ostankov – kosti 70 ljudi hranijo v Smithsonianu – odkrila le sledi poškodb, ki so se do časa smrti dodobra zacelile, druge zlome kosti pa je razložila z običajnim procesom dekompozicije ali z vnovičnimi pokopi ostankov ljudi, za katere verjamenjo, da so bili razširjeni v predkolubmovski Panami. Nekateri ostanki kažejo, da so jih pred ritualnim pokopom dolgo hranili drugod. Nizko stopnjo poškodb je evidentirala tudi na drugih nahajališčih na območju Paname.
»Na Playi Venadi vidimo številne dokaze o odraslih, ki so jih pokopali ob urnah z otroki, večkratne pokope s primarnimi in sekundarnimi pokopi, pokopavanje novih ljudi v obstoječe grobove. Enotne pozicije pokopanih in odsotnost poškodb iz časa smrti nasprotujejo Lothropovim trditvam o nasilnih smrtih,« je prepričana.
