V nadaljevanju preberite:

Švicarija, ki kot umetniško središče deluje pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra, je v dolgi zgodovini prevzela že kopico vlog in gostila že kopico grešnikov (besede Ivana Cankarja, ki je bil v Švicariji priča številnim razvratnostim) – meščane, boeme, delavce, politike, ruske ubežnike in umetnike, ki v njej delujejo še danes.

Švicarijo je vselej naseljevala takšna ali drugačna skupnost, poudarja pomočnica direktorice MGLC Yasmín Martín Vodopivec, s kustosom Dušanom Dovčem zaslužna tudi za snovanje razstave Senco gledajo moje oči, luč vidi le moje srce, ki v prvem nadstropju stavbe odslej razgrinja zgodovino Švicarije.

»Tudi to je omogočilo, da je stavba obstala – v nasprotju s Hotelom Belleuve, kjer je prišlo do zaprtja in posledično do popolnega propada stavbe. Nekaj let po zaprtju hotela so sobe naselili ruski ubežniki pred oktobrsko revolucijo in socialno ogroženi, ker so bili prostori dovolj veliki za ustvarjanje v velikem formatu, pa so se v stavbo sčasoma začeli naseljevati tudi umetniki,« pravi Yasmín Martín Vodopivec.