Izraelski paviljon v Benetkah varuje italijanska vojska
Tema letošnjega Beneškega bienala je tujstvo v najrazličnejših formah, barvah in odtenkih, vendar je bil prvi dan odprtja za strokovno javnost spet v ospredju izraelsko-palestinski konflikt. Okoli sto protestnikov se je zbralo pred izraelskim paviljonom, ki pa po odločitvi izraelske umetnice Ruth Patir v vsakem primeru ostaja do nadaljnjega zaprt.
Če se umetnica skupaj s kuratorkama Miro Lapidot in Tamar Margalit pred dnevi ne bi tako odločila, bi protesti zagotovo imeli še veliko večji obseg in intenziteto. Tako pa se je po vzklikanju gesel in deljenju letakov najprej pred izraelskim ter nato še pred ameriškim in nemškim paviljonom skupina mirno razšla, izraelski paviljon pa varujejo pripadniki italijanske vojske.
Kot je pojasnila Ruth Patir, se njen projekt, naslovljen Domovina, posveča ranljivosti, zdaj pa smo priča vsesplošnemu preziru do življenja, zato je bila njena odločitev logična. Paviljon ostaja zaprt do sklenitve premirja in izpustitve talcev oziroma do trenutka, ko bodo »srca spet odprta za umetnost«.
Sicer pa je takšna in drugačna družbena kritičnost svojevrstna rdeča nit letošnjega bienala, ki ga je kot prvi Južnoameričan kuriral Brazilec Adriano Pedrosa. Kar se nedvomno odraža na izboru, saj je v ospredju likovna oziroma vizualna produkcija tako imenovanega globalnega juga, še zlasti pa je opazna umetnost staroselcev, ki so po Pedrosovem mnenju neredko obravnavani kot »tujci v lastni deželi«. Na letošnjem bienalu se sicer predstavlja 88 nacionalnih selekcij, za javnost se bo odprl v soboto, 20. aprila.
Domiselni slovenski paviljon
Slovenija ima po večletnem gostovanju v Arsenalih letos paviljon ob rastlinjaku in ikonični kavarni Serra dei Giardini. Nedvomno izjemno domiselna izbira, saj gre za lokacijo med Vrtovi in Arsenali, ki je zelo frekventna. Domiseln pa je tudi projekt konceptualne umetnice Nike Špan in kuratorja Vladimirja Vidmarja, ki ima poetičen naslov Vrtna skrivnost zate (Garden Secret for You).
Kot sta dejala umetnica in kurator, je slovenski projekt tokrat v Benetkah prvič umeščen v javni prostor, s svojo strukturo – gre za industrijski objekt svojevrstne montažne kleti – pa v svoji navidezni banalnosti ustreza sintagmi tujstva, ki je tokrat v ospredju. »Transport tega objekta iz Poljske do Benetk in nato z ladjo do končne lokacije je bil precejšen logističen podvig,« je dejala Nika Špan.
Njegova nenavadna nomadska struktura, ki je hkrati skulptura in arhitektura, služi kot slovenski paviljon in kot paradigmatični tujec, v izstopajoči disonanci z zgodovinsko beneško mestno krajino. »V zgodovinski kontekst Benetk se vpisuje kot tujek, neznan in nepričakovan element, enigmatična entiteta z zelo specifično zunanjostjo, ki jo prepoznamo kot nekaj, česar ne moremo imenovati, govori o sami sebi, pripoveduje zgodbo svojega vstopa v umetnost, hkrati pa nakazuje možnosti drugih branj.«
Po besedah Vladimirja Vidmarja ponuja tudi možnost participacije gledalca oziroma obiskovalca, objekt pa ima obenem skulpturno prezenco in svojo funkcionalnost ter navsezadnje opozarja na problematiko slovenskega paviljona. Kot je ob včerajšnjem slavnostnem odprtju slovenskega projekta napovedala ministrica za kulturo Asta Vrečko, se bodo v kratkem sestali z vodstvom beneškega bienala in se poskušali dogovoriti za rešitev dolgoročnega najema prostorov, predvidoma na lokaciji Arsenalov.
