Kolesarke so lahko še vedno problem
Razstava, ki so jo v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC) odprli 8. marca, ni razstava o ženskah, ki so spreminjale svet, ampak o ženskah, ki ga sestavljajo. O vsaki izmed nas. Kaj pomeni biti ženska, kakšno je vsakdanje življenje, vključno z vložki, kontracepcijskimi tabletami in vprašanji, zakaj nimaš otrok. Na razstavi gledamo ženske, poslušamo njihove zgodbe. Kot poudarja avtorica Urška Repar, to ni razstava o feminizmu, ampak feministična razstava. Ki jo morajo videti vsi, ne le ženske.
Cilj razstave ni obiskovalca učiti o zgodovini žensk ali feminizma, razlaga Urška Repar, ampak ga napeljati, da bi razmišljal. Tudi sama na muzejsko gradivo danes gleda drugače: »Muzeologi, kustosi velikokrat pozabimo, da je spol kategorija, ki bi jo morali misliti v muzejskem okolju. Naši predmeti niso spolno nevtralni, in če bi bil spol kategorija, po kateri bi razvrščali predmete, bi videli, kako bi se tehtnica prevesila v moško stran. Kako malo zgodovine žensk dejansko hranimo!«
Razstavljeni predmeti so sicer lahko vsesplošno uporabni, a jih lahko gledamo drugače. Denimo gospodinjski predmeti so povezani z delom, ki ga še vedno večino opravijo ženske. Nevidno, neplačano, spregledano delo. »Od petdesetih let prejšnjega stoletja se še vedno razmišlja, da za žensko ni dovolj, da je samo mati in kuharica, zdaj mora biti še aktivna v družbi, službi in hkrati biti še lepa. Te stvari ponavljamo in jih nikakor ne presežemo in pozabimo, da so te mantre stare 80 ali sto let.«
Denimo tehtnice. »Prvič sem opazila, da imajo imena po ženskah. Ne samo gospodinjske, tudi osebne tehtnice. Tehtajo se očitno samo Polone, Maje …« Razstavljene so še revije in knjige. Kuharska knjiga z nasvetom, da mora ženska znati dobro kuhati, sicer ne bo niti sama našla zadovoljstva v hiši. V pismih bralcev tednika Tovariš pa se je leta 1968 znašel zapis: »Za 8. marec sem pripravila dobro kosilo, saj, zakaj pa ne bi, če je že praznik, spet enkrat dobro jedli.«
Pomemben koš za smeti
Precej predmetov je v MNZC prav zaradi te razstave prišlo prvič. Ne, ker bi bili težko dostopni, ampak ker do zdaj nihče ni pomislil, da bi jih bilo smiselno imeti. »Zdi se mi pomembno, da vidimo, da so to stvari, ki so prišle sem leta 2021, ker jih prej sploh ni bilo. Ker nimamo nobene škatlice kontracepcijskih tablet, ničesar v zvezi z menstruacijo, spolnostjo … V Berlinu pripravljajo razstavo o menstruaciji, na ogled bo prihodnje leto, in je muzeologinja omenila, da so ugotovili, da noben berlinski muzej ne hrani malega koša na stranišču. Vse druge koše za smeti hranijo, povezane z okoljem in industrijo, za ženske najpomembnejšega koša za smeti pa nimajo. Take stvari sem potem načrtno iskala za to razstavo.«
Menstruacija je sicer še vedno precej zamolčana tema, za katero očitno morajo obstajati evfemizmi, kot je denimo »teta s Krvavca«, in se jih je nabralo za celo steno. V sobo, kjer jih beremo, je Reparjeva postavila rdeči šotor. »Po eni strani gre za spiritualno feministično gibanje, ki je opisano tudi v zborniku v prispevku Polone Sitar. Ampak ga nisem hotela postaviti povsem po pravilih, ker simbolizira tudi druge prostore, kamor se ženske umaknejo v drugih kulturah v času menstruacije, kjer to ni povezano z opolnomočenjem žensk, ampak večinoma s tem, da je ženska nečista.«
Okoli šotora je menstrualni koledar, ki kaže, kaj vse se dogaja v 28 dneh. »Ves čas, ko se od ženske pričakuje, da bo enako učinkovita, aktivna, gremo skozi neko fazo. Hkrati pa se mi zdi zelo pomembno nagovoriti, da to ni stvar, ki se tiče vseh žensk, in ne samo žensk, ampak je menstruacija stvar, ki jo imajo osebe, ki menstruirajo. Gre za izraz, za katerega si določena gibanja prizadevajo, da bi se uporabljal. Ker nimajo vse ženske menstruacije, in tudi niso samo ženske tiste, ki jo imajo, so tudi transspolne in druge osebe, zato je treba na to pogledati kritično.«
Problem koles
Ne le menstruacija, ampak tudi kolesa so še v 21. stoletju lahko problem. Urška Repar je žensko kolesarjenje želela uvrstiti na razstavo, ker je bilo »kolo eno prvih sredstev in simbolov emancipacije žensk«. A so do koles težko prišle. Pojavila so se vprašanja spodobnosti; kako bodo kolesarile, če pa so oblečene v dolga, večplastna krila, kako naj pristopijo do ženske, če bo ta padla in pokazala noge, skrbelo jih je, da bi se ženske na sedežu samozadovoljevale.
Sprva je imela celo pomislek, da bi šla tako daleč v zgodovino, ker razstava ni zgodovinska, potem pa se je zgodila knjiga Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta, ki je leta 2020 izšla pri Mladinski knjigi. Na naslovnici bi morale biti ženske, ki kolesarijo, založba pa jih je v zadnjem hipu odrezala od pasu navzdol. Na razstavi je tako dopis ekipe, ki je pripravljala knjigo, v katerem zahtevajo pojasnilo in vrnitev prvotne naslovnice. To se ni zgodilo, Milica Antić Gaber pa je za razstavo posodila majico, kakršne si je ekipa dala narediti za predstavitev knjige. Na njej je le spodnji del odrezanih žensk, ki kolesarijo z napisom: »Povejte, gospodje, zakaj?« Gre za citat Ivanke Anžič Klemenčič, ene do urednic Slovenke, prvega ženskega časopisa, ki je izhajal med 1897 in 1902.
Molk
Najlažje se je pretvarjati, da problema ni. Tako so se desetletja pretvarjali, da ne obstaja nasilje nad ženskami, obstajali pa so nasveti. Enega je leta 1844 v Novicah zapisal Janez Bleiweis: »Svet ženam, kadar mož razgraja: vzamejo naj vodo v usta ter jo drže, dokler je mož hud, da ne bodo mogle jezikati.« Na razstavi lahko z dvigom slušalke telefona poslušate, kako so ustanovili društvo SOS telefon, gradivo je posodila ena izmed ustanoviteljic, Mojca Dobnikar. Prvi večer, 11. oktobra 1989, ko je telefon začel delovati, so sprejele osem klicev in slišale vse – od psihičnih zlorab do posilstva. In to le štiri leta po Svetovnem kongresu žensk v Nairobiju, kjer je jugoslovanska delegacija poročala, da v Jugoslaviji ne obstaja niti en sam primer nasilja nad ženskami.
Zofka Kveder je leta 1900 v knjigi Misterij žene, ki je tudi razstavljena, prvič zapisala, da je mož ženo pretepel. V knjigi so prizori iz vsakdanjega življenja, neolepšani, iskreni: »On je vstopil. Pijan, razgret, pohoten. Haj, kako si jo je osvojil in se težko pijano zrušil v njeno trudno, oskrunjeno naročje! Glavo obrnila je v stran, da ne čuti njegovega pijanega diha … V raju je vstvaril Bog Adamu Evo, ki naj bo pokorna možu … Slabi, resignirani stok je mrl v noči. V pomandrani, ubiti, večno oblateni ženi se je začela nova misterija narave.« Knjiga je bila za takratno družbo preveč, pravi Urška Repar: »Naletela je na popoln odpor. Nihče do tedaj ni uporabil besede 'pretepanje', o tem se ni govorilo.«
Tudi kadar se je govorilo in se govori o ženskah in njihovih pravicah, pa celo ženske pozabimo na to. »Jugoslavija je bila ena prvih držav na svetu, ki je pravico do splava zapisala v ustavo. Leta 1991 je bil ta člen ogrožen in ženske, ki so bile takrat v dvajsetih, tridesetih, ki jih je to vprašanje najbolj zadevalo, sem spraševala, ali se tega spominjajo. Še tistim, ki so brale časopise, med njimi celo novinarka, ki je o tem poročala, je to ušlo iz spomina. Zato sem začela raziskovati, kako lahko tako stvar pozabimo; nič čudnega, da je ta pravica kar naprej ogrožena, če pozabimo, da se je treba zanjo boriti.«
Biti ženska
Razstava odpira vprašanja. Ne le, kaj pomeni biti ženska, ampak tudi, kako nas spol določa in kako nam je določen. »Imamo tudi video osebe, ki je spremenila spol iz moškega v žensko, opisane so zaprisežene device z Balkana. Da opozorimo, kdo vse je lahko ženska.« Razstava, ki bo na ogled do 31. avgusta, spremljajo pa jo tudi dogodki Centra za sodobno umetnost ter zbornik prispevkov, kaže, da lahko vsako situacijo, vsak odnos, v katerega vstopaš, premisliš, vidiš, prevprašuješ drugače. »Kako me to zadeva, ker sem ženska, kako me to zadeva drugače, ker sem ženska,« razmišlja sogovornica.
(P)ostati ženska ni vedno preprosto. Lahko pa vsaj v času razstave nekaj korakov prehodite v ženskih čevljih. Borosanke ali ortopedski čevlji, ki so jih na vrhuncu proizvodnje v Borovem izdelali okoli pol milijona parov na leto, so nosile ženske, zaposlene v takrat ženskih poklicih. Posebej za razstavo so jih naročili v Borovem. Kaj pomeni stopiti v ženske čevlje, ali naj sploh še govorimo o ženskih čevljih in slavimo ženskost ali ni čas, da stopimo iz okvirjev spolov, pa so vprašanja, ki jih razstava namenoma pušča odprta, da lahko vstopi pogovor.
