Mega eksperiment z muzejsko zbirko
Velika nemška razstava Hello World na umetnost v času globalizacije odgovarja z odpiranjem drugim pogledom, tudi slovenskemu.
Odpri galerijo
Postavljanje slovenskega paviljona na razstavi Hello World v Berlinu. FOTO: Thomas Bruns
Zbirke velikih kulturnih ustanov niso nevtralne, ampak vselej odsevajo določeno zgodovinsko in družbeno konstelacijo. Hello World: Revising a Collection, pompozna razstava, ki jo odpira ena ključnih evropskih kulturnih ustanov Muzej sodobne umetnosti v Berlinu, poskuša svojo zbirko premisliti na novo in v dialogu: tudi z Moderno galerijo in njeno direktorico ter kustosinjo Zdenko Badovinac.
Pobuda za razstavo, ki bo odprta do konca avgusta, je prišla od Kulturstiftung des Bundes (Nemška zvezna kulturna fundacija). Kot pravita glavna kuratorja Udo Kittelmann in Gabriele Knapstein, so v Nazionalgalerie, pod katero sodi Muzej sodobne umetnosti, lastno zbirko za razstavo ovrednotili v kontekstu globalizacije. »Kulturni razvoj ni bil nikoli homogen proces. Globalizacija se stopnjuje in s tem se stopnjuje tudi izmenjava pogledov, estetik in umetniških konceptov,« pravita. Vprašanje umetnosti v globalnem svetu že desetletje zaposluje številne umetniške institucije. Tudi najmočnejši muzeji, kot sta Moma in Tate Modern, poskušajo oblikovati globalni pogled na umetnost s poudarjanjem transkulturnih, polifoničnih, postkolonialnih pogledov na umetniška dela. To počnejo tudi v duhu samokritičnosti, zavedajoč se, da so v 20. stoletju zahodni pogled na umetnost in iz njega izhajajoč kanon predstavljali kot univerzalno resnico (o umetnosti).
A Kittelmann in Knapsteinova opozarjata, da tudi pri kreaciji globalnega muzeja obstaja nevarnost prevlade zahodnega umetniškega zgodovinopisja, utemeljenega na poziciji moči. Kustosa sta pri razstavi tako poskušala vzpostaviti nov, kritičen pogled na uveljavljeni umetniški kanon in ga z novimi praksami tudi spremeniti. Razstava Hello World, natančneje, prinaša trinajst ločenih razstavnih zgodb. »Hello World je napredna predstavitev zbirke, ki ni omejena le na 10.000 kvadratnih metrov razstavnih površin v stavbi Hamburger Banhof, ampak bo imela dolgoročnejše posledice pri usmeritvi naše institucije na vseh ravneh.« Da utegne imeti razstava trajen učinek, nemara priča dejstvo, da se je o njej že razpisal New York Times.
Zbirka ogledalo zgodovine
Zbirka Nazionalgalerie, ki poleg Muzeja sodobne umetnosti združuje še štiri druge institucije, je začela nastajati v 18. stoletju in v njej odsevajo tudi ključni dogodki nemške zgodovine. Ob njenem nastanku je bil poudarek na oblikovanju nacionalne, torej nemške zbirke. V 20. stoletju je utrpela veliko škodo, ko so nacisti iz nje odstranili dela »degenerirane umetnosti«. Delitev Nemčije po drugi svetovni vojni pa je rezultirala v različnih zbirateljskih politikah ločenih nacionalnih galerij. Zahodna se je osredotočala na dela iz zahodne Evrope in Severne Amerike, medtem ko se je vzhodna posvetila nemški in socialistični umetnosti.
Hello World odpira debato o tem, kako lahko umetniška institucija s svojimi zbirkami na novo opredeli svoj status.
Glavna kuratorja sta se svetu poskušala odpreti tako, da sta k sodelovanju povabila zelo različne figure iz sveta umetnosti. Poleg tega je nemška kuratorska ekipa spoznala, da »resnične polifonije ne moremo doseči zgolj z oblikovanjem interne perspektive. Zato smo k sodelovanju povabili Zdenko Badovinac, Clémentine Deliss, Natasho Ginwala in Azuja Nwagboguja ter druge kolege.«
Ginwalova je k razstavi prispevala perspektivo indijskega modernizma, Delissova prinaša pogled socialistične in postsocialistične umetnosti Armenije, Azu Nwagbogu pa se je osredotočil na učinke kolonializma. Zdenka Badovinac je k Hello World prispevala razstavo Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte s perspektivo vzhodne Evrope, predvsem z zbirko Arteast 2000+ Moderne galerije. A slovenski prispevek k Hello World ni le nabor številnih del umetnikov nekdanje Jugoslavije (nekatera dela je za razstavo posodil Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu) in iz vzhodnoevropskih držav, ampak prinaša tudi strateški premislek o delovanju umetniških institucij.
Trajnostna avantgarda
Zdenka Badovinac je prepričana, da so povojne umetniške avantgarde na področju Jugoslavije, pa tudi v nekaterih državah vzhodne Evrope, same postavile model trajnostnih organizacij, ki so samovzdržne in v svojo umetniško produkcijo inkorporirajo tudi pogoje lastnega delovanja. Takšne so bile različne umetniške skupine, denimo Exat '51, Gorgona, OHO, Nove tendence, NSK – če omenimo le nekaj najbolj zvenečih imen. Te skupine so vzpostavile paralelno infrastrukturo, pogosto tudi lastno ekonomijo in svoje mednarodne povezave. Nove tendence, ki so delovale med letoma 1961 in 1973, so imele, denimo, zelo močne stike s tujino. Revija Gorgona, ki se je okvalificirala kot antimagazin, je izdelavo vsake številke prepustila drugemu (domačemu ali tujemu) umetniku ter tako postala platforma za mednarodno sodelovanje.
Ti umetniki so ustvarili lastne pogoje ustvarjanja in delovanja. Pri tem so ključno vlogo odigrali tudi prostori, kjer so se posamične skupine dobivale ali ustvarjale. Takšna je bila na primer potujoča galerija skupine OHO, s katero so slovenski neoavantgardisti ustvarili lastno »umetniško« institucijo. Z alternativnimi oblikami druženja, ekonomske menjave, prostorov, ki so delovali po lastnih kriterijih, so te skupine ustvarjale prostore suverenosti in svobode, pravi Badovinčeva. Pri tem je ključno poudariti, da te skupine niso bile kritične do jugoslovanskega režima, ampak so gradile alternativno infrastrukturo. Poskušale so realizirati lastno vizijo socializma, torej uveljaviti drugačno obliko kolektiva. Njihovo suvereno držo odraža tudi kopica manifestov, s katerimi so ta gibanja utemeljila svoje poslanstvo in držo, predvsem pa artikulirala vizijo drugačne umetnosti in družbe.
Logiko njihovega delovanja – torej vzpostavljanje prostorov trajnosti in kritične misli – na razstavi simbolizirajo paviljoni, ki jih je za vsako od predstavljenih skupin oblikovala Azra Akšamija. Paviljon je po besedah Badovinčeve zanimiva entiteta, saj je hkrati samostojen, a obenem nastopa v relaciji z glavno stavbo oziroma razstavo. V takšni postavitvi avantgardističnih skupin izstopi njihov način delovanja, ki predpostavi tudi drugačen tip solidarnosti. S tem pa lahko služi tudi kot model za delovanje nekaterih umetnostnih ustanov danes. Slovenski prispevek k Hello World se dotika prevpraševanj nemških kuratorjev prav na točki, kako manjše institucije delujejo v specifičnih nacionalnih okvirih, kjer se pogosto ukvarjajo z lastnim preživetjem.
Zdenka Badovinac opozarja na zanimiv fenomen umetnostnih stavb, zgrajenih s sredstvi EU; med temi tudi MSUM. Njihova izgradnja – tako poraba pridobljenih sredstev EU kot lovljenje rokov za njeno dokončanje – je pod budnim očesom birokracije. V trenutku, ko je objekt dokončan, pa njegova vsebina in vzdrževanje ne zanimata nikogar več.
Takšen princip gradnje lahko vidimo tako v nekaterih arhitekturnih nesmislih, ki so posledica hitenja pri dokončanju objekta, kot v pičlih sredstvih, ki jih državni proračun namenja za delovanje novozgrajenih institucij. A po zgledu povojnih avantgard se v teh omejitvah ponuja možnost, da se muzej vzpostavi kot prostor kritične misli, s tem pa se redefinira tudi njegova funkcija. Kot mesto še neizkoriščenih potencialov lahko postane trajnostna ustanova, ki ni hegemona, ampak s svojo odprtostjo in (samo)refleksijo ostaja suveren partner v svetu.
Pobuda za razstavo, ki bo odprta do konca avgusta, je prišla od Kulturstiftung des Bundes (Nemška zvezna kulturna fundacija). Kot pravita glavna kuratorja Udo Kittelmann in Gabriele Knapstein, so v Nazionalgalerie, pod katero sodi Muzej sodobne umetnosti, lastno zbirko za razstavo ovrednotili v kontekstu globalizacije. »Kulturni razvoj ni bil nikoli homogen proces. Globalizacija se stopnjuje in s tem se stopnjuje tudi izmenjava pogledov, estetik in umetniških konceptov,« pravita. Vprašanje umetnosti v globalnem svetu že desetletje zaposluje številne umetniške institucije. Tudi najmočnejši muzeji, kot sta Moma in Tate Modern, poskušajo oblikovati globalni pogled na umetnost s poudarjanjem transkulturnih, polifoničnih, postkolonialnih pogledov na umetniška dela. To počnejo tudi v duhu samokritičnosti, zavedajoč se, da so v 20. stoletju zahodni pogled na umetnost in iz njega izhajajoč kanon predstavljali kot univerzalno resnico (o umetnosti).
A Kittelmann in Knapsteinova opozarjata, da tudi pri kreaciji globalnega muzeja obstaja nevarnost prevlade zahodnega umetniškega zgodovinopisja, utemeljenega na poziciji moči. Kustosa sta pri razstavi tako poskušala vzpostaviti nov, kritičen pogled na uveljavljeni umetniški kanon in ga z novimi praksami tudi spremeniti. Razstava Hello World, natančneje, prinaša trinajst ločenih razstavnih zgodb. »Hello World je napredna predstavitev zbirke, ki ni omejena le na 10.000 kvadratnih metrov razstavnih površin v stavbi Hamburger Banhof, ampak bo imela dolgoročnejše posledice pri usmeritvi naše institucije na vseh ravneh.« Da utegne imeti razstava trajen učinek, nemara priča dejstvo, da se je o njej že razpisal New York Times.
Postavljanje slovenskega dela razstave Hello World v Berlinu. FOTO: Thomas Bruns
Zbirka ogledalo zgodovine
Zbirka Nazionalgalerie, ki poleg Muzeja sodobne umetnosti združuje še štiri druge institucije, je začela nastajati v 18. stoletju in v njej odsevajo tudi ključni dogodki nemške zgodovine. Ob njenem nastanku je bil poudarek na oblikovanju nacionalne, torej nemške zbirke. V 20. stoletju je utrpela veliko škodo, ko so nacisti iz nje odstranili dela »degenerirane umetnosti«. Delitev Nemčije po drugi svetovni vojni pa je rezultirala v različnih zbirateljskih politikah ločenih nacionalnih galerij. Zahodna se je osredotočala na dela iz zahodne Evrope in Severne Amerike, medtem ko se je vzhodna posvetila nemški in socialistični umetnosti.
Hello World odpira debato o tem, kako lahko umetniška institucija s svojimi zbirkami na novo opredeli svoj status.
Glavna kuratorja sta se svetu poskušala odpreti tako, da sta k sodelovanju povabila zelo različne figure iz sveta umetnosti. Poleg tega je nemška kuratorska ekipa spoznala, da »resnične polifonije ne moremo doseči zgolj z oblikovanjem interne perspektive. Zato smo k sodelovanju povabili Zdenko Badovinac, Clémentine Deliss, Natasho Ginwala in Azuja Nwagboguja ter druge kolege.«
Ginwalova je k razstavi prispevala perspektivo indijskega modernizma, Delissova prinaša pogled socialistične in postsocialistične umetnosti Armenije, Azu Nwagbogu pa se je osredotočil na učinke kolonializma. Zdenka Badovinac je k Hello World prispevala razstavo Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte s perspektivo vzhodne Evrope, predvsem z zbirko Arteast 2000+ Moderne galerije. A slovenski prispevek k Hello World ni le nabor številnih del umetnikov nekdanje Jugoslavije (nekatera dela je za razstavo posodil Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu) in iz vzhodnoevropskih držav, ampak prinaša tudi strateški premislek o delovanju umetniških institucij.
Postavljanje slovenskega dela razstave Hello World v Berlinu. FOTO: Thomas Bruns
Trajnostna avantgarda
Zdenka Badovinac je prepričana, da so povojne umetniške avantgarde na področju Jugoslavije, pa tudi v nekaterih državah vzhodne Evrope, same postavile model trajnostnih organizacij, ki so samovzdržne in v svojo umetniško produkcijo inkorporirajo tudi pogoje lastnega delovanja. Takšne so bile različne umetniške skupine, denimo Exat '51, Gorgona, OHO, Nove tendence, NSK – če omenimo le nekaj najbolj zvenečih imen. Te skupine so vzpostavile paralelno infrastrukturo, pogosto tudi lastno ekonomijo in svoje mednarodne povezave. Nove tendence, ki so delovale med letoma 1961 in 1973, so imele, denimo, zelo močne stike s tujino. Revija Gorgona, ki se je okvalificirala kot antimagazin, je izdelavo vsake številke prepustila drugemu (domačemu ali tujemu) umetniku ter tako postala platforma za mednarodno sodelovanje.
Ti umetniki so ustvarili lastne pogoje ustvarjanja in delovanja. Pri tem so ključno vlogo odigrali tudi prostori, kjer so se posamične skupine dobivale ali ustvarjale. Takšna je bila na primer potujoča galerija skupine OHO, s katero so slovenski neoavantgardisti ustvarili lastno »umetniško« institucijo. Z alternativnimi oblikami druženja, ekonomske menjave, prostorov, ki so delovali po lastnih kriterijih, so te skupine ustvarjale prostore suverenosti in svobode, pravi Badovinčeva. Pri tem je ključno poudariti, da te skupine niso bile kritične do jugoslovanskega režima, ampak so gradile alternativno infrastrukturo. Poskušale so realizirati lastno vizijo socializma, torej uveljaviti drugačno obliko kolektiva. Njihovo suvereno držo odraža tudi kopica manifestov, s katerimi so ta gibanja utemeljila svoje poslanstvo in držo, predvsem pa artikulirala vizijo drugačne umetnosti in družbe.
Logiko njihovega delovanja – torej vzpostavljanje prostorov trajnosti in kritične misli – na razstavi simbolizirajo paviljoni, ki jih je za vsako od predstavljenih skupin oblikovala Azra Akšamija. Paviljon je po besedah Badovinčeve zanimiva entiteta, saj je hkrati samostojen, a obenem nastopa v relaciji z glavno stavbo oziroma razstavo. V takšni postavitvi avantgardističnih skupin izstopi njihov način delovanja, ki predpostavi tudi drugačen tip solidarnosti. S tem pa lahko služi tudi kot model za delovanje nekaterih umetnostnih ustanov danes. Slovenski prispevek k Hello World se dotika prevpraševanj nemških kuratorjev prav na točki, kako manjše institucije delujejo v specifičnih nacionalnih okvirih, kjer se pogosto ukvarjajo z lastnim preživetjem.
Zdenka Badovinac opozarja na zanimiv fenomen umetnostnih stavb, zgrajenih s sredstvi EU; med temi tudi MSUM. Njihova izgradnja – tako poraba pridobljenih sredstev EU kot lovljenje rokov za njeno dokončanje – je pod budnim očesom birokracije. V trenutku, ko je objekt dokončan, pa njegova vsebina in vzdrževanje ne zanimata nikogar več.
Takšen princip gradnje lahko vidimo tako v nekaterih arhitekturnih nesmislih, ki so posledica hitenja pri dokončanju objekta, kot v pičlih sredstvih, ki jih državni proračun namenja za delovanje novozgrajenih institucij. A po zgledu povojnih avantgard se v teh omejitvah ponuja možnost, da se muzej vzpostavi kot prostor kritične misli, s tem pa se redefinira tudi njegova funkcija. Kot mesto še neizkoriščenih potencialov lahko postane trajnostna ustanova, ki ni hegemona, ampak s svojo odprtostjo in (samo)refleksijo ostaja suveren partner v svetu.
